Bojan Ambrožič: ... je ime za enega najtežjih gorskih ultramaratonov pri nas. Cilj je v času 24 ur povezati deset najvišjih tržiških vrhov. Dolžina ultramaratona je okoli 60 kilometrov s 7000 metri vzponov in prav toliko spustov.
Začetek je v Tržiču na avtobusni postaji. Potem pa se mora tekmovalec zapovrstjo povzpeti na Dobrčo (1634 m), Begunjščico (2060 m), Vrtačo (2181 m), Košutico (1962 m), Veliki vrh Košute (2088 m), Veliko Kladivo (2094 m), Košutnikov turn (2133 m), Stegovnik (1692 m), Storžič (2132 m) in Tolsti vrh (1715 m). In ker gre za krožno progo, je tako kot štart, tudi cilj v Tržiču. Pravila pa ne predpisujejo vmesnih poti med kontrolnimi točkami. Lahko se teče po povsem poljubnih poteh. Zato je zelo pomembno da si tekač progo predhodno natančno ogleda. Namreč na mnogih mestih poti niso označene, ponekod pa se teče celo po brezpotju.
Celotna objava (z več slik) na Bojan Ambrožič >>>
Ponavadi se tekači povzpnejo na Dobrčo po markirani poti prek Lešanske planine. Že tu pa je prvi trik. Markirana pot proti Begunjščici ne poteka z vrha Dobrče, ampak se odcepi nekokliko nižje. Seveda ni časa da bi tekač tekel navzdol, ampak večina po brezpotju priteče direktno na greben in potem po njem do Prevala. Sledi strm vzpon čez Kalvarijo na Begunjščico. Že ime pove kako je strmo na tem delu. Meni je to eden najljubših treningov za gorski tek. Naslednja za Begunjščico je na vrsti Vrtača. Spet ni časa da bi kdo tekel zelo naokoli po markirani poti na Zelenico in potem še bolj naokoli na vrh Vrtače. Zato tekači tu krajšajo po zoprnem melišču skozi Centralno grapo v Begunjščici, ki jih pripelje do Koče na Zelenici. Na Vrtačo pa se povzpnejo po strmih travah v Južni grapi. Povratek na Zelenico poteka po isti poti. Potem sledi spust na Ljubelj in vzpon navzgor na Ljubeljsko Babo oz. Košutico. S Košutice se trasa rahlo spusti na Hanjževo sedlo. Sledi nevaren in zelo strm vzpon po slabo varovani in krušljivi poti na Veliki vrh Košute. Za tem je na vrsti prečenje celotnega (kar 8 km dolgega) grebena Košute (preko Kladiva, Tegoške gore,…) do Košutnikovega turna. S Košutnikovega turna sledi dolg spust na planino Zgornjo Dolgo njivo. Od tu pa je potreba nadaljevati na Stegovnik. Na tem delu je pot sploh zelo slabo oz. ni označena. S Stegovnika se trasa nadaljuje prek planine Javornik in Škarjevega roba na Storžič. S Storžiča se spustimo na planini Veliko in Malo poljano. Sledi še zadnji vzpon na Tolsti vrh Košute. Potem pa je do cilja le še 1200 višincev spusta mimo Koče na Kriški gori v Tržič. Tako kot je oris poti dolg, je ta tudi v resnici.
Pred dobrim desetletjem je bil ultramaraton uradno organiziran zadnjič. Vendar številnim tekačem je želja po spopadu s to izjemno zahtevno progo še vedno ostala. Tudi sam sem s progo deloma spoznal, saj sem pred dvema letoma zadnjo tretjino poti pretekel s Klemenom Trilerjem. Ideja je bila da bi postal najmlajši, ki bi premagal T-24, a se je izkazalo da tega še zdaleč nisem bil sposoben. Izdale so me predvsem mišice za tek navzdol. Sam namreč nikoli ne tečem z brega, ker se bojim zvina gležnja. Te proge pa ni mogoče končati prej kot v 24 urah brez (mestoma vratolomnega) teka navzdol.
Rekord proge Tržiške planinske poti je bil do danes s časom 15 h 15 min v lasti domačina Rozmana. Rekord je več kot desetletje ostal nedotaknjen. Danes pa se je z namenom da bi postavil nov rekord proge T-24 podal Marjan Zupančič. Marjana predvsem poznamo kot sedemkratnega zmagovalca in hkrati tudi rekorderja Triatlona jeklenih v Bohinju. Marjan si je zastavil cilj da bi T-24 pretekel v manj kot 15-ih urah. To bo že njegov drugi poskus na T-24, saj je pred 14 leti je progo uspel premagati v 16 urah.
V Tržiču je začel ob četrti uri zjutraj. Na Dobrči je bil v 1 h 15 min. Tri ure je potreboval do vrha Begunjščice. Že eno uro kasneje je stal na Vrtači. Na tem odseku ga je spremljal Jure Čeašek. Nato se je sam povzpel na Košutico in Veliki vrh Košute. Po sedmih urah je bil na Kladivu. Na celotnem grebenu Košute – vse do Košutnikovega turna in Dolge njive ga je spremljal Tone Karničar.
Od planine Javornik dalje pa sem bil jaz na vrsti za spremstvo. Problem je bil samo v tem da je Marjan za kakšne pol ure hitrejši od plana. Zato sva moral z njegovo ženo kar pošteno pohiteti da sva bila na Javorniku pred njim. Marjan se je na hitro okrepčal, potem pa odbrzel proti zadnjim 16 km poti. Močno je že dišalo po “zmagi”, saj si je že do tu nabral kakšno uro prednosti pred rekordom. Kljub temu da je bil že skorajda povsem izmučen, je bil ravnine in spuste še vedno spodoben preteči. Na Storžič čez Škarjev rob pa seveda nisva tekla. Vreme je bilo za tovrsten podvig, kar na mestu, saj ni bilo vročine. Le megla je na nekaterih mestih ponagajala z orientacijo. Z Javornika sva bila na vrhu Storžiča v slabi uri.
Sledil pa je dolg in zoprn spust na Veliko Poljano. Tega odseka sem se že vnaprej bal, saj je bila možnost da bi si tu zvil gleženj, zelo realna. Marjanu na drugi strani, znanemu kot odličnemu spustašu, je spust predstavljal pravo olajšanje. Za tem pa je sledil še zadnji vzpon – na Tolsti vrh. Vzpon sploh ni dolg, a je Marjanu pobral še zadnje atome moči. Razumljivo, le kdo ne bi bil izmučen ob pretečenih več kot 50 kilometrih s 7000 višinci. S Tolstega vrha je bilo potrebno le še sestopiti po grebenu Kriške gore v Tržič. Sestop je mestoma strm, spolzek in vse prej kot prijeten. Na nekaj mestih je zgolj sreča rešila moje gležnje. Spust sva v celoti pretekla in še Marjan je na koncu priznal da ne bi dosegel tako dobrega časa, če mu ne bi jaz ves čas narekoval oster tempo.
Marjan je na cilj v Tržiču pritekel v neverjetnem času 13 h 42 min 50 s, kar je seveda nov rekord. Iskrene čestitke! In seveda tudi mene zelo mika da bi se enkrat v prihodnosti v celoti spopadel s to ekstremno progo.
Bojan Ambrožič