Planinski vestnik (1950): V nedeljo 11. junija 1950 so celjski smučarji in planinci priredili veleslalom v spomin pokojnega Franceta Herleta, izbornega smučarja :in vrhunskega alpinista iz Solčave.
Kdo je bil Herle? Doma je bil v Solčavi, edinstveni gorski vasici. Rodil se je 3. junija 1917, dovršil gimnazijo v Mariboru, nato pa se je vpisal na ljubljansko univerzo. Z dvanajstimi leti se je s svojo materjo odpravil prvič v gore in odtlej porabil ves svoj prosti čas za planinstvo, smučanje in lov. Bil je eden naših najboljših smučarjev; priboril si je akademsko državno prvenstvo in zastopal barve Jugoslavije na akademskem svetovnem prvenstvu v Hofgasteinu. Na zadnji smučarski prireditvi pred vojno na Okrešlju je zmagal Herle. Imel je vrsto priznanj in odlikovanj z različnih tekem od 1936 do 1941.
Kmalu se je začel zanimati za alpinistiko. Njegovi prvenstveni vzponi v Velikem vrhu in Poljskih devicah so vzbujali pozornost, čeprav ga planinska omizja tistega časa niso postavljala na vidno mesto. V prvem letu okupacije je z Vršnikom premagal severno steno Ojstrice. Pripovedujejo, da sta jo naskočila desetkrat in šele desetič dosegla vrh. To je brez dvoma v zgodovini našega alpinizma izredno dejanje. Prvič zato, ker je Herle vzpon izsilil kot nekak alpinistični protest zoper nezaslišane nacistične zločine nad svetom, človeštvom in posebej nad našim narodom. Drugič pa zato, ker je problem v zgornjem delu stene, v znameniti Herletovi prečnici, mogel rešiti samo človek izredne volje, poguma in vztrajnosti. Takole opisuje to mesto v svoji beležnici: »Od tu je stena gladka in previsna. 90 stopinj desno in levo. Prerežeta jo le dve ozki špranji. Toda prva je pokrita s prevesno streho. Plezarija je možna le v drugi (višji). Do tu od bivaka tri ure. Od tu 4 m naravnost navzgor na polično (šest klinov, skrajno težavno, pet ur). V zgornjem robu poličke klin. Prestop iz stene z naiklonino 80 stopinj na poličko skrajno težaven. Po polički na levu do vzbokline, nad katero klin. največjem raztežaju dosežeš viseč prijem, ki služi za oporo, da premakneš telo v smeri police in s pritiskom kolena v razpoko dosežeš z levo roko odpočeno ploščo (klin). Čez njo. V višini 2 m varen prijem v živi skali, ki je na tem mestu previsna, da ne moreš izravnati telesa.
Zato se spustiš niže v levo, kjer dobiš dva podolžna stopa, da se preprimeš za drugo odpočeno ploščo (klin) brez vsakega stopa, skrajno težavno. Dosežeš 3 cm široko stojišče. Z raztežajem leve noge dosežeš viseč stop in z levo roko v višini glave točno nad stopom živ prijem; nato tvegaš odboj in z desno roko ujameš vodoraven prijem, da z levo roko najdeš boljšega v isti višini. Opreš koleno na rob in se potegneš v kotel (3m²). Ta prečnica je dolga 25 m, je skrajno težavna in skrajno izpostavljena. Je najtežje mesto v steni ...«
Severna stena Ojstrice vsakogar navdaja s spoštovanjem, če jo gleda iz dna doline; če pa jo gledaš iz vznožja, ali iz spodnjega dela stene, te porazi s svojo monolitnostjo. Tam gori iščeš prečnico, pa ne najdeš prehoda in ko stojiš na polmetrskem stojišču pred živo, gladko pečino, razumeš, kako sta mogla Herle in Vršnik za prve štiri metre rabiti pet ur. Ne vem, koliko kamnoseškega dela je opravil Herle, ker zaradi popolne zbranosti v tej danes tako rekoč zavarovani prečnici nisem štel njegovih v živo skalo zabitih in z lesenimi zagozdami utrjenih klinov. Vem pa, da je bilo in da je zelo malo ljudi, ki bi v takem položaju kaj takega zmogli. Mislim na razmeroma številne mlade naveze, ki so lansko poletje »pretekle« Herletovo smer in primerjam njegovo alpinistično rast s tečajniško in taborsko vzgojo najmlajših alpinistov. Njegova rast je bila samostojna; korak za korakom je utiral stezo v skrivnosti gora; izkušnje so klesale njegov športni in človeški obraz; ni mu šlo za rekord, šlo mu je za idejo, ki jo je dal svojemu vzponu.
Zmago nad steno je združeval z zmago nad samim seboj in z odporom svojega ljudstva. Zelo malo vemo o njem, nič se ni silil na dan. Naj bi se vsi tisti, ki bodo še »tekli« čez to steno, ne spodtaknili samo pri spodnjem pragu in na prečnici. Naj bi podoživljali vsebinsko in tehnično stran tega alpinističnega akta, kakor zasluži. Herle ga je izvršil 25. in 26 julija 1941, 11. in 12. avgusta ter 17. avgusta 1941.
Poleg Ojstrice je Herle plezal še Raduho, ki je menda še težja in do zdaj neponovljena. Za prečnico v Ojstrici pravi Kočevar, da je težja od Comicijeve prečnice v severovzhodnem razu Jalovca.
Kmalu po teh vzponih Herleta okupatorjeva policija zapre v celjske zapore. Bil je mučen, nato izpuščen. Da se umakne, odide v Ziljsko dolino, kjer postane vodja obveščevalne ekipe za grupo koroških odredov. Zaradi njegovih obvestil je ta grupa dobila od Glavnega štaba pohvalo. 23. avgusta 1944 je spet vodil svoje fante - partizane iz Koroške na Štajersko. Iz zasede je počilo in Herle je bil zadet v glavo in prsi. Zbral se je še in iz svoje brzostrelke oddal do zadnjega metka vse na sovražnika. 24. 8. je umrl, ko so mu fašisti z mukami skrajšali življenje. Pokopan je bil do nedavna na grebenu Rikarske planine v Ziljski dolini, odkoder so ga prenesli k Sv. Lenartu. Prav bi bilo, če bi njegov prah sprejela solčavska zemlja. Ne daleč od njega počiva v koroški zemlji njegov plezalski tovariš partizan Gustl Vršnik.
Korošec, blizu tam doma, kjer je padel Herle, - pravi v nekem pismu 23. 10. 1946. takole o njem: »Res je bil fant, da malo takih. Kdor ga je poznal, ga ne bo nikoli pozabil. Grozno smo žalovali za njim, ko je padel, in še danes žalujemo. Saj smo bili tako povezani z njim kakor bratje ... Sprva je delal v Podkloštru, kjer je dobil zvezo s partizani. Delal je za slovenski narod in mi z njim. Srce me boli, ko se spomnim nanj, ki je toliko doprinesel k zmagi, a ga ni več ... Vem za njegov grob, je samo nekaj korakov od jugoslovanske meje nad Kranjsko goro. Kakor vi želim tudi jaz, da bi vse te žrtve ne bile zastonj!«
*
Sonce jemlje snegove na gredah v severni steni Ojstrice; snežnica moči gladke, strme plati; med Rjavčko pečjo, Škarjami in Škrbino se blešče mogočne plaznice, v mecesnih mladem bukovju pa žene svoje popke gorsko cvetje. Kakor nekdaj. Še lepše kot nekdaj; zdaj je ta svet res naš, last delovnih ljudi ...
Prihaja nam na mi!sel herojska tolažba: »Kdor umira za domovino, je živel dovolj.« Še njegova smrt in njegov grob je za nas posebna vrednota. Umrl je v borbi za svobodno slovensko Koroško. Ne pozabimo tega! Slovenska Koroška in naš boj za njo je del veličastnega boja za svobodo človeštva, za osvobojenje zatiranih narodov od imperializma, pa naj bi bil to kapitalistični z zahoda ali revizionistični z vzhoda. Umrl je v borbi za svobodo našega naroda, iz katerega je že pred 100 leti in več zapel genij: »Žive naj vsi narodi«, žive naj v bratstvu in enakopravnosti. V njegovem duhu in z njegovo mislijo je prepojena danes Partija njegovega naroda, to pa je tudi najpozitivnejša ideja športa in fizkulture: zbližanje med narodi s plemenito, fair tekmo pod enakimi pogoji.
Klanjamo se spominu Franceta Herleta. Duh njegov naj živi med našimi športniki, njegova ljubezen do domovine, njegova možatost in borbenost, njegova vztrajnost in tovarištvo. Naj prišumi za trenutek med nas z gorskim vetrom preko Karavank do Rinke, da ga občutimo kakor nekdaj zagorelega, nasmejanega, odločnega, dobrega. Stisnimo mu roko v duhu, pomudimo se z njim v pogovoru o njegovih zlatih mladih ciljih, ki mu jih ni damo uživati in potem živimo in delajmo za tiste cilje, za katere je izkrvavel. V utripu gorske gmote smo združeni z njim in z vsem, kar njegovo žrtev obdaja in posvečuje.
(Tine Orel)