Polet.si - Aleš Kovačič: S filozofom športa dr. Levom Kreftom o iskrenosti vrhunskega športa: "Doping razkriva vse razsežnosti hinavske pozicije spektakla vrhunskega športa, zato ga je tudi vredno proučevati."

»Goljufal bi le tedaj, če tega ne bi počeli praktično tudi vsi drugi. Jaz se razlikujem zgolj po tem, da imam najboljši program treninga. Poživila te ne naredijo hitrejšega, bil sem preprosto najhitrejši,« je o jemanju nedovoljenih poživil nekoč dejala prva žrtev protidopinške vojne Ben Johnson. Če to počnejo ali so počeli praktično vsi, če poživila ne vplivajo na (v tem primeru) hitrost atleta, zakaj potem inkvizicijska ihta v boju proti dopingu?

Verjetno se za vse vrste dopinga ne da reči, da nimajo učinka, saj ga drugače ne bi znanstveno proizvajali. Tu je ta razpetost mednarodnega športa, med farmacijo in zahtevami države, klubov, panog po čedalje boljših dosežkih športnikov. Tu nanje pritiska ves sistem in jih potiska v smeri jemanja snovi za izboljšanje praktično vseh vidikov športnikovega telesa za doseganje vrhunskih izidov. Na njih se preizkuša vrsta novih preparatov, za katere vemo, da po odkritju pristanejo na seznamu nedovoljenih poživil, hkrati pa jih industrija vpelje v splošno uporabo za širšo populacijo. Sicer v drugačnih dozah in drugačnih tretmajih, pa vendarle.

Druga plat pa je, da ta struktura izvaja čedalje strožji nadzor nad športniki, kar je v osnovi hinavščina vrhunskega športa. Mreže, ki razpečujejo in omogočajo doping, so namreč del strukture krovnih športnih organizacij, od klubov do nacionalnih zvez in mednarodnih ustanov. Tako so vsi na stališču Bena Johnsona. Prvič, da to vsi uporabljajo in zato smo v to prisiljeni tudi mi, in drugič, da je za uspeh vredno poskusiti vse, dokler te ne dobijo. Ta dvojnost dopinga oziroma boja proti njemu kaže, da je problem dopinga v tem, da ima enak cilj kakor šport: više, hitreje, močneje.

Drugo protislovje je v tem, da se nadzor uporablja samo za eno vrsto športnikov, na katero se pride šele ob nizanju vrhunskih rezultatov. Ko prideš v vrhunsko mednarodno konkurenco, si nadzorovan, vsi drugi pa ne. Analize kažejo, da se zaradi spopada dopinga in antidopinga na poligonu vrhunskega športa doping uporablja v dveh do treh odstotkih primerov. Če ob tem ne upoštevamo, da obstajajo nove snovi, ki jih nadzorniki še niso sposobni ugotoviti.

Na drugi strani pa ljudje, zlasti mladi, ki se ne ukvarjajo z vrhunskim športom in zato ne pridejo na te sezname, ta poživila uporabljajo v precej višjem obsegu, ki se giblje nekje od osem do deset odstotkov ...

... Vendar to verjetno zato, da bi le prišli na sezname vrhunskih športnikov ...
Nekateri da, a ti so že v »pogonu« vrhunskega športa. Danes poznamo taktiko, da mlade do polnoletnosti skrivaš pred tekmovanji, medtem jih izoblikuješ in z nedovoljenimi preparati pripraviš za preboj v vrhunski šport, ko pa pride čas za napredovanje, jih očistiš vseh sledov substanc. Prav doping po mojem mnenju razkriva vse razsežnosti hinavske pozicije spektakla vrhunskega športa, zato ga je tudi vredno proučevati.

Ker gre za nadzor?
Ker gre po drugi strani za podreditev športnikov in športnic popolnemu nadzoru, ki omogoča, da športniku vladajo nešportniki. Ni namenjen razkrivanju grešnikov in grešnic, ampak obvladovanju vseh vrhunskih športnikov. To je namreč sistem nadzora, ki bi bil na nacionalni ravni povsem neustaven. Dopinški nadzor se namreč vzpostavi ob podpisu pogodbe, v kateri se športnik zaveže, da bo preiskovalcem na voljo 24 ur na dan in 365 dni na leto. Ne samo na treningu ali tekmovanju, ampak zmeraj in povsod, tako da je športnik pod nenehno možnostjo vdora v njegovo zasebno življenje in telo.

Se pravi, da gre zgolj za legitimizacijo totalitarnega režima krovnih organizacij?
Seveda, a to ne pomeni, da doping ni nepošten. To ne pomeni, da nekatere snovi na listi Wade niso škodljive, vendar to ni bistvo protidopinškega sistema.

Kar je zanimivo, je, da je Wada razmeroma mlada organizacija, saj obstaja od leta 1999. Pred njo je bil doping praktično v vseh vrhunskih športih, ki so danes strogo regulirani, nekaj povsem običajnega in sta bili tako laična kot strokovna javnost do njega zelo prizanesljivi.
Da, preden so športne organizacije, zveze in komiteji zavzeli ostro protidopinško stališče, je bilo jemanje poživil sestavni del programa treningov vrhunskih športnikov. Ob uvedbi nadzora je bilo takrat precej polemik in odpora, saj je bil doping v športih, v katerih sta bili v ospredju moč in vzdržljivost, del programa treningov, ki so jih sestavljale iste športne organizacije, ki ga zdaj preganjajo.

Verjetno je moral vrhunski šport, če za praktični primer vzameva olimpijske igre, glede na zasičenost športnikov z najrazličnejšimi kemičnimi snovmi nekako zavarovati svoj ugled in sloves, da gre vendarle za nekaj neomadeževanega, čistega, zdravega in naravnega?
Po OI v Tokiu 1964 je šport z neposrednimi televizijskimi prenosi postal svetovni spektakel, hkrati pa se je pojavila bojazen, da bo spektakel postal neverodostojen, če bo šport izgubil značaj nečesa drugačnega od vsakdanjega življenja, nečesa, kar je čisto, pošteno, enakopravno, nepolitično itd. Vzporedno z množičnostjo spektakla je v javnosti rasla tudi zavest o dopingu, zato ga je bilo treba, kljub protestom krovnih športnih organizacij, preganjati. No, pozneje se je izkazalo, da je protidopinška kontrola zelo uporaben način omenjenega nadzora nad športniki. Treba se je namreč zavedati, da v športu in njegovih krovnih organizacijah ne vlada stanje demokracije, ampak je šport urejen po načelih aristokracije. To so starci, ki se jih ne da odstraniti, ki so večni in ki vladajo svetu mladih. Tipičen primer je Mednarodni olimpijski komite.

Ta je voden kot korporacija.
Seveda in to takšna, ki je povezana z drugimi finančnimi in športnimi korporacijami in ki je tako zelo odvisna od športnikov in športnic, da jih mora nadzorovati do te mere, do katere bi si svojo delovno silo želeli nadzorovati delodajalci zunaj športa. Šport je bil pogon za nadzor delovne sile, ki se danes skokoma uveljavlja z odpravo redne zaposlitve, z rastočo fleksibilnostjo delovne sile. Vrhunski šport je s profesionalizacijo v sedemdesetih postal pravzaprav prvi delujoči model popolne in načrtne fleksibilizacije delovne sile in njene podreditve nadzoru nekoga drugega.

Zdi se, da šport oziroma njegova krovna telesa delujejo po podobnih načelih, kot je po nareku neoliberalizma urejena finančna industrija. Ta je popolnoma deregulirana, neregulirana in zunaj oziroma celo nad varovalnimi mehanizmi pravne države, enako velja za njene produkte. To je po mojem samo ena izmed mnogih vzporednic med športnimi organizacijami in finančno industrijo.
Športne organizacije imajo povsem svoja pravila – in svoja področja urejajo avtonomno –, ki prepovedujejo, da bi se športniki tožili za športne zadeve na običajnih sodiščih in ki so praktično vse države na svetu prisilila, da priznavajo športno pravo podobno kot države, ki imajo sklenjen konkordat, da znotraj Cerkve obstaja cerkveno pravo. Tako tudi države danes priznavajo, da znotraj športa obstaja športno pravo. Čeprav je recimo protidopinška kontrola protiustavna in ne vzdrži soočenja s splošno deklaracijo človekovih pravic Organizacije združenih narodov. Je celo v nasprotju z Magno carto libertatum! Kajti v teh procesi, ko ugotovijo, da športnik jemlje poživila, mora obtoženec dokazovati, da ni kriv.

Ko govoriva o dopingu kot načinu uresničevanja osnovnega načela športa »više, hitreje, močneje«, vsekakor ne moreva mimo naslednje logične stopničke, genskih manipulacij, za katere se šport, tako kot v farmacevtski industriji, spet pojavlja kot idealen testni laboratorij.
No, glede na realno stanje genetike je to še utopija. Vendar želja po produkciji lastnosti, ki jih po naravni poti nimamo v sebi, nakazuje nadaljnji razvoj raziskav genetike v tej smeri. To dokazujejo tiste države, ki niso izrecno prepovedale tovrstnih raziskav na človeku, med njimi sta tudi Izrael in Kitajska, saj zastopajo stališče, da če je to možno, bodo to počeli vsi, zatorej si na tem področju razvoja ne želijo vnaprej zavezanih rok. To je neka usmeritev, ker je to tudi v skladu z neko noro željo naše tekmovalne in tržne civilizacije: ne glede na ceno in sredstva je treba določene cilje doseči in to preprosto zato, ker so to cilji vsega sistema, ki pod pogojem dobička maksimizira popolnoma vse. Genetika je tako kot vse druge znanosti v kočljivem dvoumnem položaju, saj nadzora nad uporabo svojih dosežkov nima. To je položaj, v katerem etično stališče veliko ne pomaga, ga je sicer fino imeti, vendar če obstajata kapital in interes, se bo nekaj kljub zadržkom razvilo ali zgodilo

Od kod fascinacija občinstva s pogosto nečloveškimi napori in celo žrtvami vrhunskih športnikov, ki je pogosto v samem nasprotju z osnovnimi vrednotami športa?
Niso nujno v nasprotju z njegovimi vrednotami, saj je herojstvo eden od ciljev. Ne gre namreč samo za zmago, gotovo ne gre samo za sodelovanje, to velja v tistih športih, s katerimi se recimo vsak dan ukvarjava midva. V vrhunskem športu pa ni dovolj samo zmagati, pomembno je biti heroj. Koliko kolajn si osvojil, treba je biti najboljši vseh časov, serijski, absolutni zmagovalec, skratka, cilji za doseganje herojstva so neverjetni. Njihova produkcija je pri občinstvu očitno zelo zaželena, hkrati pa potrebna za vso spremljajočo industrijo. To herojstvo samo po sebi po moji oceni ni nekaj slabega, kajti preseganje samega sebe je neka katarza, neko zmagoslavje in tisto, za kar si prizadevajo vsi športniki in športnice. Pri mnogih pa je to res povezano z resnično velikimi vložki in napori.

Pa vendar, če se recimo midva pri svojem delu pretirano angažirava, pregoriva, izgoriva, kar družba vidi kot anomalijo, kot nenormalno stanje, kot nekaj, skratka, kar je treba preprečevati, zdraviti. Pri športu pa je preseganje zmožnosti športnika, tudi onkraj meja njegovega dobrega počutja in zdravja, pravzaprav cilj.
Že, ampak športnik za nekaj takega trenira: da lahko preseže svojo točko skrajnih zmožnosti in to v odločilnem trenutku, ko gre za zmago. Nam se po drugi strani priporoča, da se vsake dejavnosti, ne nujno športne, lotevamo z osemdesetimi odstotki napora, kar je več, je že nezdravo. Vrhunskega športnika pa pripravljajo ne samo na to, da bo izčrpan, ampak tudi na to, da lahko v tisti točki preseže samega sebe in seže onkraj maksimuma, ki je potreben za zmago. Pri mnogih športih, zlasti ekipnih, to naprezanje ni povezano z nadčloveškimi napori, ko bi šlo za življenje in smrt. Lahko gre namreč zgolj za izpiljen občutek za predvidevanje, za zbranost, za mirnost, za občutek pravilne postavitve svojega telesa na terenu. So pa seveda tudi takšni športi, pri katerih je preseganje lastnih sposobnosti neposredno povezano z doseganjem vrhunskih rezultatov. To so športi moči in hitrosti. Čeprav je teh nevarnosti za zdravje, kot že rečeno, pri ekipnih športih manj, se v zadnjem času tudi v nogometu dogajajo smrti, kar pomeni, da so tudi tu neke skrite nevarnosti. A kot kažejo znanstvene analize, gre pri teh dogodkih za neodkrite vrojene srčne napake.

Ali se v spodbujanju množic k vsakdanji rekreaciji ne skriva želja po uvajanju popolnega nadzora, ki poleg našega delovnega časa poskuša z zapovedmi o tem, kaj je za nas dobro in kaj ne, vplivati tudi na to, kaj počnemo s svojim telesom in v prostem času? Oziroma da so tudi prostočasne dejavnosti, v tem primeru športna rekreacija, nekakšna priprava za učinkovitejše delo, za zniževanje stroškov zdravstva itd.
Seveda gre za to in človek v športu sploh ne pride več do igre, dobro delo je namreč tisto, ki je kot igra, ki ima to estetsko kvaliteto, da ljudje v ekipi nekaj počnejo in pri tem uživajo ter tako dosegajo dobre in začrtane cilje. Tega vidika se menedžment zelo dobro zaveda, ampak v teh razmerah divjega spopada za dobiček, spopada za znižanje stroškov delovne sile, skupaj z vseobsegajočo financializacijo, s tem finančnim kapitalom preprosto ni več mogoče tako delati. Celo rekreativni šport vse bolj postaja žrtev potrebe po dosežkovni uveljavitvi, po merjenju, po primerjanju itd. Zato ljudje vse bolj bežijo v vrsto alternativnih oblik dejavnosti, kjer jih ta vrsta režima in nadzora ne doseže. Ker iščejo neko izgubljeno igrivost. Zato se pojavlja vse več t. i. ekstremnih športov. Na drugi strani pa recimo dejavnosti, kot je tek po stopnicah, ali pa gre za vračanje k starim disciplinam. Recimo v konjeništvu, kjer se išče nekakšno popolno gibalno zlitje med živaljo in konjenikom. To se dogaja zato, ker postaja športni pogon vse bolj neprivlačen in to zlasti za prosti čas. Množični, gladiatorski šport namreč izgublja svoje občinstvo. Za olimpijade se namreč ve, da izgubljajo gledalce, predvsem zaradi količine športov. Zato vsi gledajo predvsem nekatere izbrane discipline, kot je recimo tek na 100 metrov. Olimpijade so na meji kontraproduktivnosti svojega modela in programa, zato se tudi tako zelo trudijo izboljšati svoj ugled v javnosti. Vse je ekološko, vse je prijazno do ljudi v tistem kraju, vsi bodo od tega dogodka na koncu imeli korist, a vemo, da od teh obljub na koncu ne ostane nič ali zelo malo. Ponavadi olimpijski objekti po končanih igrah samevajo. Sam sem bil v Sidneyju, kjer se je govorilo, da bo olimpijsko mesto nekakšen nov življenjski center mesta, a tam stoji grad mrtvecev. Le kdo bi si želel stanovati v takšnem umetno ustvarjenem prostoru? V Londonu nam zagotavljajo, da je vse drugače, pa vendar se vsi zavedajo, da bo posledica posega v vzhodni London gentrifikacija (proces poskusa revitalizacije obubožanih delov mesta, kamor se po prenovi preselijo premožnejši in ob tem izpodrinejo revnejše »staroselce« op.a.). Enako velja za utopijo o tem, da so olimpijske igre dober posel za vse, medtem ko uveljavljenje določil pogodb z velikimi pokrovitelji kaže na to, da je prepovedana prodaja vsega, kar ni produkt teh korporacij. To je popolnoma bedasto.

Olimpijske igre so tako rekoč žrtve lastnega uspeha. Kako pa se recimo vzporedno s tem procesom spreminjajo športni prenosi oziroma komentarji?
Zelo, pred recimo dvajsetimi leti je bil komentar pravzaprav tisti, ki je pomagal spremljati igro tudi tistemu širšemu delu populacije, ki se nanjo ne spozna, poleg tega je bolj poznal vso spremljajočo statistiko igre. Potem je sledilo prav obdobje izjemnih količin statističnih podatkov, ki je bilo nekoliko naporno za poslušanje in gledanje. Danes pa je glavna naloga komentatorja, da dviguje razpoloženje. Na ekranu se ne dogaja nič zanimivega, pa vendar mora voditelj prenosa ustvariti vtis, da gre za nekaj zelo zanimivega, napetega in dramatičnega.
Zelo dober primer je bil letošnji prenos kolesarske dirke po Franciji na nacionalki. Pravzaprav se je že od sedme etape vedelo, kdo bo zmagal, pa vendarle je bilo treba ves čas stopnjevati razpoloženje do konca, kar moram priznati, da je bilo narejeno zelo dobro. Glavni cilj modernih prenosov je dviganje ozračja, razpoloženja, ob čemer občinstvo doživlja napetost, dramatičnost, živahnost dogajanja itd. Od tega namreč na koncu vendarle živi ves šport.

Gre za amerikanizacijo, za spreminjanje športa v produkt po logiki in okusu konzumerizma?
Množice občinstva, ki si jih privabil k ogledu športnih prenosov, so hkrati tudi potrošniki športa v svojem zasebnem življenju. Kupujejo športno opremo, knjige, časopise, berejo spletne bloge, kupujejo prehranske dodatke ipd. To smo počeli tudi že v preteklosti, vendar to ni bil takšen pogon kakor danes. Ta moč športa se danes uporablja za spektakel in za ves mehanizem, ki v povezavi s tem prodaja celo vrsto proizvodov. Ni naključje, da se danes ob vsakem prenosu, to bo poudarjeno tudi na olimpijadi, promovirajo turistične zanimivosti prizorišča. Etape na kolesarskih dirkah se danes sestavljajo prav po tem ključu. Še med samim prenosom dirke po Franciji so se postavljala vprašanja, zakaj se kolesarji ne pomerijo več v vzponu na vrh, ampak se vozijo do sedla. Razlog je ta, da na vrh ne more priti toliko gledalcev, zato je cilj na sedlu ali v dolini, kjer se lahko zberejo množice. Poleg tega se tudi gledalec televizijskega prenosa, če ni fizičnega občinstva, počuti osamljenega. Prenos recimo nogometne tekme brez občinstva je razen za klubske navijače popolnoma nezanimiv. Kot da se tekma sploh ne bi zgodila, saj ni pravega ozračja, ni zvoka, obrazov občinstva ipd. Tukaj se lepo vidi, kako dramatičnost spektakla pade, če ni občinstva.

Ali ni celo sam šport postal preveč nezanimiv, ker je pri zasledovanju dosežkov postal preveč tehničen, preveč učinkovit, preveč rutiniran, usmerjen k doseganju vrhunskih rezultatov, ki jih je mogoče doseči, samo če človek postane stroj? Visoko učinkovito in utilitarno igro španske nogometne reprezentance je marsikdo opisal kot dolgočasno, celo negledljivo.
Neki problem tu gotovo je, drugače se te ocene ne bi pojavljale. Te bi za španske nogometaše tudi obveljale, če ne bi bilo finalne tekme, na kateri so Španci nasuli veliko golov in si niso samo podajali. Ta »tika taka« nogomet je lep in zanimiv samo za dobre poznavalce, za širše občinstvo pa je to resnično samo porivanje žoge po igrišču. Poleg tega, bolj nemočnega kot narediš pri tem nasprotnika, manj je tekma zanimiva. Čeprav gre tu za izjemno mojstrstvo. Poigravanje z žogo, podaje na prvi dotik, ob katerih je nasprotnik popolnoma nemočen, so namreč vrhunsko mojstrstvo, ki ga lahko ceni samo poznavalec. Vendar pa tekme praktično ni. Podobno je bilo s catenacciem, ko ga je Herrera z italijanskimi klubi, zlasti Interjem, izpolnil do mojstrstva. To lahko traja nekaj let, potem pa se iznajde nova postavitev, nov način igre, ki učinkovitost te taktike uniči. To se je zgodilo pri catenacciu in prepričan sem, da se bo podobno kmalu zgodilo španski oziroma Barcelonini igri. Zadnje tekme nogometne lige prvakov to vsekakor dokazujejo. A če smo povsem iskreni, »protiigra« Chelseja in Bayerna, ki preprečuje igro »tika taka«, po mnenju mnogih deluje še manj atraktivno, še bolj nezanimivo. Vseeno pa dolgčasa v športu ne bo nikoli.

Se pravi, da se kapitalu zaradi tega ni treba obremenjevati?
Ne, glede tega ne, je pa problem v prenasičenosti programa oziroma ponudbe športa, ki osipa občinstvo. Športni televizijski kanali, splet, tisk, ponovitve športnih dogodkov, zgodovina, vse to je že na meji sposobnosti občinstva, da to ponudbo sprejema. Kriza, ki je danes splošna, bo šport kmalu prizadela, ker takšnega medijskega pogona ni mogoče vzdrževati. Zasičenost s športom je danes že na meji in problematična, ker napetosti v športu ne morete vzdrževati 24 ur na dan in dan za dnem, posledica pa je, da ta program ni več zanimiv. V tem medijskem športnem prostoru se bo po moji oceni vsekakor skrčilo občinstvo, in to ne samo zaradi gospodarske krize, ko si lahko ljudje privoščijo vse manj, ampak predvsem zaradi že omenjene prenasičenosti. To je povsem primerljivo s financializacijo, kjer se je ob preseganju kreditnih potreb prebivalstva začel napihovati balon in na koncu tudi počil. Povsem enak je tudi ta športni pogon, ki že dosega kritične meje. Če se ne bo sam omejil, bo počil ...

... A se ne bo, ker se kapital, ki stoji zadaj, ne zna brzdati, ker je to v nasprotju z njegovo notranjo logiko.
Bojim se, da je tako. Vendar po drugi strani resne športne zveze o tej samoomejitvi že razmišljajo, saj opažajo, da njihov model ne dosega več želenih rezultatov. Ljudje ob velikih športnih dogodkih niso več v nenehnem stanju napetosti in to je zanje zlovešč znak.

piše: Aleš Kovačič
foto: Uroš Hočevar