Paul Preuss

(Objava ni sponzorirana.)

David Smart, prevod Gorazd Pipenbaher:

Gospodar prepada: življenje in smrt ob rojstvu prostega plezanja

Arna 2022: 246 strani, ISBN: 978-961-96044-0-3, cena: 29,90 €

Knjigo sem kupil.

(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

***

Če danes rečemo, da nekdo pušča sled, najverjetneje ne pomislimo, da krvavi. Zelo verjetno je, da najprej pomislimo na posledice digitalnega življenja. Naša digitalna sled je vse daljša. Tako rekoč vsak dan pritiskamo na tipke tipkovnice, klikamo in upravljamo s pametno napravo. Objavljamo fotografije, pošiljamo sporočila, prejemamo dokumente, prek spleta kupujemo glasbo in knjige. Vsak dan se v digitalnem svetu vse bolj intenzivneje razkrivamo.

Tisti, ki so nekoč puščali sledi, so danes zapisani v enciklopedijah in v biografskih leksikonih (ta v slovenskem primeru trenutno obsega 7.826 oseb (in 6.182 z njimi povezanih oseb) in 124 rodbin). Ena od uveljavljenih poti za spoznavanje življenj tistih, ki so gazili, utirali, solirali so tudi knjižne biografije. Takšna je tudi knjiga Gospodar prepada: življenje in smrt ob rojstvu prostega plezanja, ki govori o življenju avstrijskega alpinista/plezalca Paula Preussa. (Tudi s to knjigo je v odličnem prevodu in maniri klasično oblikovanega tiska na trg gorniške literature stopila nova neodvisna založba Arna.

Življenje prvega profesionalnega (poklicnega?) alpinista/plezalca na svetu, ki je naredil revolucijo v plezanju in alpinizmu, strnjeno opišeta besedi Fűrchten und Lieben, strah in ljubezen, čeprav tudi besedi pogum in zavzetost, zbranost nista nič manj močni. Umrl je leta 1913 (star 27 let) med prvenstvenim solo vzponom na severni greben Mandlkogla (2279 m, v avstrijski gorski skupini Dachstein).

• Planinsko društvo je spodbujalo gradnjo infrastrukture, s katero je želelo gore približati svojim članom, ki so večinoma prihajali iz mest. (20)
• Od trenutka, ko se je rodil v gorah, je bil na poti k asimilaciji. (23)
• Bil je vitek, čeden fant z visokim čelom in izrazitimi ličnicami. Z velikimi očmi in rahlo namrščenim obrazom je bil videti malce žalosten. (23)
• Avstrijski pisatelj Stefan Zweig je zapisal, da je moški, kot je bil Paul, »dvakrat boljši in dvakrat bolj v stiku s samim seboj, ko ve, da je ženskam všeč.« (34)
• Ženske, ki so se dolgočasile v verskih in dobrodelnih skupinah za mlade dame, so nekaj svobode in vznemirjenja našle v hribih. Alpe so bile eden redkih krajev, kjer so lahko mladeniči in mladenke skorajda brez nadzora uživali v medsebojni družbi, pa naj so bili njihovi cilji romantične ali gorniške narave. (44)
• Ta tura je bila Paulovega širokega nabora znanja, še posebej pa je prišlo do izraza njegovo enakomerno obremenjevanje oprimkov, s čimer je možnost, da bi se mu kateri odlomil in bi omahnil v smrt, zmanjšal na minimum. (53)
• Paulova odločitev za protestantizem je izvirala iz njegove osebnosti, prijateljstev, družine in štiristo let trajajoče kulturne vojne med katoliki in protestanti. (59)

S številnimi vzponi (zemljevid iz okoli leta 1910 razkriva, da je plezal tudi v Julijskih Alpah) je Preuss oblikoval »filozofijo, ki je imela poštena pravila in romantične poglede na čista in prvinska doživetja v gorah, ki jih je omogočala.« Messner je o Preussu zapisal, »da od plezalčeve skupnosti ni zahteval nič več kot od sebe.« »Med 23. junijem in 23. oktobrom 1911 je 80 od 122 dni preživel v hribih. Čeprav so 39 od teh dni zaznamovala potovanja ali čakanje na izboljšanje vremena, je splezal na približno 90 vrhov, pogosto solo ali po prvenstvenih smereh.« (93) Z vzponi, opravljenimi poleti 1911, je Preuss postal junak plezalnega sloga. (Za primerjavo: približno toliko dni je v slovenskih gorah v vsem svojem gorniškem življenju preživel dr. Klement Jug.)

Avtor knjige Kanadčan David Smart je dobrih sto let kasneje stopil v navezo pisem, dnevniških zapisov, člankov, odmevov nanje, poročil s predavanj, spominov družinskih članov in prijateljev iz prve roke, prevodov iz nemščine, francoščine in italijanščine ter različnih odzivov sodobnikov vrhunskega alpinizma. Vživel se je v Preussa in nastala je strnjena pripoved, polna atmosfere, detajlov in odmikov, ki ga osvetljujejo kot človeka, ki je analiziral lastna dejanja in jih osmišljal zase in za druge.

Številne črno bele fotografije, ki jih je brez večjega napora mogoče povezati z besedilom, so dokument časa. Sproščenost, lastna mlademu človeku, plezljivost, lastna natreniranemu gibu, oddaljenost, lastna spreminjajoči se pokrajini.

Prvovrstna alpinistična biografija, ki ji ni podobne v slovenskem gorniškem leposlovju, kjer (zlasti v zadnjem času) prevladujejo avtobiografije. (Kategoriji Smarta se približajo prevodna dela pisateljice Bernadette McDonald.)

• Večina članov Nemško-avstrijskega planinskega društva in tako tudi Paulovih prijateljev in znancev je bilo protestantske vere. Zaradi prevladujočega protestantizma v teh planinskih organizacijah so bili nekateri katoličani prepričani, da nameravajo ustanoviti misijone, ki bodo skušali domače prebivalstvo. (61)
• Njegova prijava (v avstrijski Alpenklub, opomba BP) je bila zavrnjena, ker je bil jud, morda pa tudi zato, ker je pri plezanju nenavadno veliko tvegal. (62)
• Toda lovci niso bili edini nasprotniki turnega smučanja. Mnogi člani Planinskega društva – »čudaške male sovice, ki se kujajo in glasno kričijo na vse, ki niso del njihovih krogov,« kot se je izrazil Nieberl – so bili zaskrbljeni zaradi vpliva novega športa na njihove dragocene koče in poti. (69)
• Padel je tudi na izpitih za gorskega vodnika, ki so bili po njegovih besedah vaja iz klečeplaznosti. (78)
• V plezalnem vrtcu Buchenhain so plezalci, ki si v mestu nikdar ne bi mogli biti enaki, skupaj trenirali v kratkih smereh, med katerimi so bile nekatere tako zahtevne, da so podobno težavnost v ameriških stenah dosegli šele v petdesetih letih.
• Poleg tega se je imel za pripadnika buržoazije in kot tak je bil prepričan, da so zanj primerni samo poklici, ki zahtevajo visoko izobrazbo. (86)
• Med 23. junijem in 23. oktobrom 1911 je osemdeset od 122 dni preživel v hribih. Čeprav so 39 od teh dni zaznamovala potovanja ali čakanje na izboljšanje vremena, je splezal na približno devetdeset vrhov, pogosto solo ali po prvenstvenih smereh. (93)
• Največ plezalcev je uporabljalo nekakšne espadrile s tankimi platnenimi podplati; ta obutev je bila zelo podobna čevljem, ki so jih že na stotine let nosili gorski pastirji. (95)
• V sedemdesetih letih 20. stoletja je Emmy Eisenberg Reinholdu Messnerju podarila primitiven klin, železno kljuko in kladivo, za katere je trdila, da so bili Paulovi. (111)
• Rad je imel žensko družbo, toda krivdo za svojo odločitev je prelagal na soplezalki, namesto da bi varovanje razumel kot najboljšo možnost za celotno navezo. To je izdajalo neusmiljeno predanost lastni plezalni filozofiji. (111)
• Članek Tehnični pripomočki v alpinističnih smereh je kratek, toda kompleksen. Filozofija, ki ga preveva, je še vedno tehtna, toda izrazi kot so športno plezanje, tehnični pripomočki, moderno in celo skalno plezanje, niso pomenili istega kot stoletje pozneje, njihov pomen pa je bil včasih celo povsem nasproten današnjemu. (115)
• Prosto plezanje je bil edini pravi način tako za vzpon kot sestop. Spusti po vrvi so prišli v poštev le v nujnih primerih in celo takrat je bil vzpon zaradi tega neveljaven. (116)

Prevajalčeva dilema, ali naj del dejavnosti Preussa v gorah (pa tudi v dolini) poimenuje kot plezanje ali alpinizem, ni enostavna. Pri tem ne gre samo za terminološko vprašanje, temveč za vprašanje vsebine, vrednot, socialnega kroga in izražanja v tovariški alpinistični skupnosti ter za javnost. V resnici ta dilema nikoli ni dokončno izčrpana, saj jo vsaka generacija, ki deluje v gorah, predeluje po svoje.

O Preussu smo – če me spomin ne vara – v slovenskem jeziku že premišljevali; od Alpinističnih razgledov do prispevkov Bineta Mlača. O njem je znal povedati kakšno tudi kdo od alpinističnih veteranov – zlasti o obdobju konca lastne kariere, ko je pogled nazaj tako samoumeven kot Preussovo prosto plezanje. Kje so moje alpinistične meje? In kje so meje moje (in skupnostne ferajnovske) gorniške etike?

• Tita Piaz je Paula obtožil, da ogroža poklicne vodnike, ki v hribih niso iskali avantur, temveč so si služili kruh. Dejal je, da je v primeru nevarnosti »pri vodnikih uporaba klinov najnujnejša moralna dolžnost.« (120)
• Nisem jaz tisti, ki želi plezanje stlačiti v okvir pravil in omejitev! Te omejitve je določilo plezanje samo; izvirajo iz pojmovanja športa, ki ga ne moremo več spreminjati … Govorim o načelu, ki je skupno vsem športom in jih vse plemeniti: to je načelo čistega sloga. Čudovito plezanje, tako z vidika tehničnih pripomočkov kot idealov, pomeni dobro plezanje, dobro plezanje pa pomeni varno plezanje. (121)
• Zdaj pa je trdil, da bo opustitev »obrtniškega« pristopa k plezanju z vrvmi in klini privedla do nove dejavnosti, pri kateri bo v ospredju prosto plezanje, »intelektualna in mentalna izobrazba alpinistov« pa bo pomenila, da »hribov ne bomo več sovražili, se z njimi bojevali in jih skušali premagati po načelu cilj opravičuje sredstva, temveč se jih bomo znova naučili brati in ljubiti. (125)
• Če želimo alpinizmu zagotoviti prihodnost, v kateri se bo lahko kosal z gorskimi železnicami in prevozi s cepelini, se moramo osredotočiti na njegovo športno plat (brez klinov in drugih tehničnih pripomočkov), ki jo zagovarjamo, ker to dejavnost ljubimo. (127)
• Razlikovanje med tehničnimi in naravnimi pripomočki ter med poštenim in nepoštenim je vsekakor odvisno od alpinistove taktnosti. In prav taktnost je tista, ki da jasno vedeti ali alpinist v vlogi vodje naveze uporablja vrv in druge pripomočke, da si omogoči vzpon na goro, ali pa zaradi tega, ker se vzpenja na goro. (129)

***

Ni slučaj, da citiranje navedkov končujem skoraj sto strani pred koncem knjige. V biografiji gre za čas, ki ga je zaznamoval članek z naslovom Tehnični pripomočki v alpinističnih smereh. Kratek, kompleksen (iz članka je do množice vseh, ki smo se v gorah zvrstili v naslednjih sto letih, prizanesljivo »izvzel uporabo žične vrvi, stopnic, skob in drugih pripomočkov za začetnike in pohodnike« (115)), natisnjen v gotici in odmeven. Preuss je svoje poglede strnil v teze:

1. Vzponom, ki se jih lotevaš, ne smeš biti enak, temveč superioren.
2. Težavnost, ki jo zmore plezalec varno premagati v sestopu in za katero je prepričan, da ji bo brez težav kos, mora predstavljati zgornjo mejo njegovih vzponov.
3. Uporaba tehničnih pripomočkov je posledično upravičena samo v primeru, da plezalcu grozi neposredna nevarnost.
4. Klini so namenjeni uporabi v nujnih primerih in niso osnova, na kateri temelji plezalna dejavnost. Vrv je dovoljena kot pripomoček za večji občutek varnosti, nikdar pa se ne sme uporabljati kot ključno pomagalo, ki omogoči vzpon.
5. Načelo varnosti spada med najpomembnejša načela. Toda to ne pomeni mrzličnega korigiranja lastne negotovosti s pomočjo tehničnih pripomočkov, ampak tisto osnovno varnost, ki mora biti pri vsakem plezalcu odvisna od pravilne ocene lastnih sposobnosti v kontekstu želenih ciljev.*

^***

Knjigo sem bral dlje časa kot običajno. Preprosto zato, ker pušča sled. In med branjem sem z zamudo opazil, da je bil letošnji prejemnik nagrade Paula Preussa za celoten osebni alpinistični opus, ki ga ob izjemnih dosežkih v gorah in dolini dopolnjujejo lastna misel in vrednote, v katerih se zrcali sporočilo Preussa, odlični Marko Prezelj. Ki mu z zamudo in od srca čestitam!

Zato bom na tem mestu obmolknil, saj ob Preussu in Marku nimam več kaj povedati.

* Za dovoljenje za objavo daljšega dela besedila se zahvaljujem založbi Arna.