Borut Peršolja: ... hodi bizon
(Objava ni sponzorirana.)
Werner Herzog, prevod Miriam Drev:
O hoji v ledu: München–Pariz, 23. november–14. december 1974
UMco 2021: 140 strani, ISBN: 978-961-7050-90-5, cena: 18,90 €
Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
***
»O, kako naporna je ta hoja, ko mi veter z žgočim snegom udarja naravnost v obraz, povsem vodoravno!
In pot večinoma vodi navkreber, vendar me tudi med hojo navzdol boli vse telo.
Letim, letim in ne odneham.« (42)
Povod za hojo, ob kateri je nastala knjiga, je bilo slabo zdravstveno stanje Lotte Eisner (1896–1983). Nemško-francoska pisateljica, filmska kritičarka, arhivistka in kustosinja je živela v Parizu (Francija). Med razmišljanjem, da Eisnerjeva »ne sme umreti«, da tega ne bo dovolil ter da »naj si ne drzne oditi«, je pograbil nahrbtnik, si obul gojzarje (?) in se peš iz juga Nemčije odpravil k njej. Prepričan je bil, da bo v tem primeru ostala živa in »da bo mogoče umrla kdaj pozneje, ko ji bomo to dovolili mi«.
Herzog je sledil velikokrat preizkušeni poti, ko pokrajino in ljudi dojemamo z enostavno, a izjemno kompleksno hojo. S tem starim, celo arhaičnim načinom potovanja, ki človeku (včasih ja, večkrat ne) omogoči tudi spiritualno refleksijo in tudi soočenje s trdim, golim bistvom eksistence – smrtjo ljubljenega človeka. Hoja je Herzoga »navajala k razmišljanju« in »poleg tega sem želel biti sam s sabo«.
* * *
Poglejmo, kako mu je šlo na poti, ki jo je dnevniško opisal (»iz njega sem izločil izrecno nekaj zasebnih opazk«) zgolj v prvi polovici knjige:
»Malo je manjkalo, da se nisem v snegu za sv. Bernardinom zaletel v jelena; kdo bi tam pričakoval divjo žival, ogromno divjo žival?« (14)
»Pubertetniki na mopedih sinhrono drvijo v svet.« (16)
»Z mojimi stopali je vse v najlepšem redu. Mogoče so zunaj v ribniku postrvi?« (19)
»Oblake nosi proti meni. Moj bog, kako težka od dežja je zorana prst!« (25)
»Veliko pozneje je še vedno sedel tam (opomba BP – krokar), negiben, prezebajoč in osamljen, še vedno zatopljen v krokarsko tuhtanje. Prešinil me je bratski občutek in prsi mi je napolnila samota.« (27)
»Zadeve malo jasnejše, odkar sem v Kirchheimu kupil Shellov zemljevid.« (31)
»Na asfaltni cesti so deževniki poskusili pobegniti pred zmrzaljo. Vsi so prav tanki in iztegnjeni.« (36)
»Vihar je postal tako srdit, da se ne spomnim, ali sem kdaj doživel kaj takšnega. Črno jutro, tako mrko in mrzlo, kot se čez polja razpostre samo po grozni katastrofi, strašni kugi.« (39)
»Neka kmetica se je razgovorila o snežnem metežu, jaz pa sem molčal.« (41)
»Mimo pride deklič s kanglico za mleko in se tako samozavestno zastrmi vame, da ne vzdržim njenega pogleda.« (50)
»Prvič se prikaže nekaj sonca, to ti bo prijalo, sem pomislil, ampak potem je ob meni prežala moja senca, in ker sem bil namenjen proti zahodu, se je pogosto znašla tudi spredaj pred mano. Opoldne se je ta moja senca prihuljeno plazila okrog mojih nog, od česar me je spreletavalo od strahu.« (53)
»Prek noči ji izročim svoj nož, da bo varna pred mano, za vsak slučaj, če sem kljub vsemu ropar.« (57)
»Otožni oblaki z zahoda, ampak jaz se počutim sijajno, le usta se mi znova lepijo od žeje. Vse naokoli mračna gozdna osamelost, mrtvaška tišina, premika se samo veter.« (59)
»Je samota dobra? Ja, je. Pred menoj sami dramatični razgledi. Pri morju se medtem znova kopiči gnusna žaltavost.« (61)
»Osamljenost je danes še globlja kot ponavadi. Razvijam dialoško razmerje s samim sabo. Od dežja lahko človek oslepi.« (89)
* * *
»Hodim kar dobro. Popolnoma vseeno mi je, kako daleč in do kod bom prišel danes.«
Drugo polovico knjige in preostanek poti do Pariza prebrano prehodite sami!
»Hodil sem, hodil, hodil, hodil.«
* * *
V soboto, 14. decembra 1974 je Herzog naposled dospel v Pariz. Vzornico Lotte Eisner je obiskal, opis srečanja pa končal z besedami:
»Za sijajen, bežen trenutek se je skozi moje na smrt utrujeno telo spreletelo nekaj nežnega. Odprite okno, sem ji rekel, od zadnjih dni dalje znam leteti.«
Slovensko izdajo knjige končuje Herzogov slavnostni nagovor iz leta 1982, ko so Eisnerjevi podelili nagrado Helmuta Käutnerja. V čustvenem nagovoru je Herzog ponovil svoj urok izpred osmih let, ki ji je prepovedal umreti, ter poudaril, da jo »zdaj, ko je generaciji mladih nemških režiserjev podelila legitimnost, rešuje tistega strašnega uroka.« Zdaj ji dovoli umreti. In Lotte Eisner je naslednje leto umrla.
* * *
Simon Popek o knjigi pravi: »O hoji v ledu je antologija antipohodniške literature. V njej ne najdemo klišejskih slavospevov krepitvi duha in lepotam narave, zgolj opis peklenskega zimskega romanja skozi oguljeno, neprivlačno, z dežjem in snegom prepojeno krajino. Herzog opisuje, kako ga spremlja turobna pokrajina, kako hodi mimo zanemarjenih vasi in od vode napojenih polj, skozi črne gozdove in neprijazna mesta s tako grdimi imeni, da jih prav izpostavlja: Tailfingen, Pfeffingen, Thalhausen, Dürrwangen, Herrenszimmern, Untersulmetingen in tako dalje.«
(Današnji Googlov zemljevid pokaže, da je Herzog prehodil najmanj 778 km (ali 160 ur korakov)).
München–Pariz.
(vir: Google Zemljevid)
Oznaki »antipohodniška« ugovarjam! V njej je v resnici vse, kar gorništvo (ne pa skomercializirano pohodništvo!) tudi v resnici je. V prvi vrsti hoja, za povrhu še dolgohodna. Hoja samosti in hoja osamljenosti, pa tudi hoja notranjega in zunanjega dialoga. Hoja, ki razkriva pokrajino in uči človeka povezanosti z naravo. Hoja, ki zahteva napor in nagrajuje z razgledom. Hoja čez drn in strn, hoja z zgodbo.
Zhoja!
Morda je naslov knjige nekoliko neposrečen in zavajajoč; ledu, kot meteorološkega pojava, je v pripovedi v resnici malo. Največ je vsenavzočega hladu in dokožne moče. Dež, veter, mraz, sneg so pogosti spremljevalci vsakogar, ki hodi v naših, alpskih geografskih širinah.
Knjiga O hoji v ledu je še kako gorniška!
»Ko hodim, hodi bizon. Ko počivam, počiva gora.«