Matjaž Šerkezi: ... da si star navajen.
Dežuje. Štart. Poslednji Mohikanec. Ne vemo, kaj nas čaka. Sprašujem se, če nisem za v bel jopič, s katerim lahko pomahaš od strani. V kaj se podajam? Zakaj? Iščem odgovore. Približno tristo cepcev, kot sem sam, se ukvarja s podobnimi vprašanji. Pred nami pa dobrih 300 km, čez hribe, okrog Mont Blanca, s 25.000 višinskimi metri.
Vipava, dve leti prej. Kilometer pred Novo Gorico naju z Dušanom ogovori temnopolti moški, oblečen v neko vojaško uniformo. Govori Slovensko in naju prepričuje, da se morava ustaviti na postaji pri policiji, da je tam hrana, da je tam pijača. Garmin mi kaže, da mora res biti že okrepčevalnica. A utrujena pamet mi govori, tisti črni hudiček na levi rami: »Ej, ta vaju želi zih nategnit. Spizdita naprej, čimprej.«
»Vipava trail, pizdu maternu, a mu niste mogli dati vsaj ene majice z vašim logom. Ne, zvezde je model nosu, pa še črn je povrhu, sredi Gorice.« kolnem sam pri sebi, ko sva z Dušanom že vsaj deset kilometrov mimo okrepčevalnice. Brez vode. Brez hrane. Brez volje, ker si bil v pričakovanju oddiha. Kazen mora biti vzgojna, ker si nezaupljiv do drugačnega od sebe, si govorim. In prav je tako. Tudi sam nosim nekaj genov tega človeka in sedaj trpim.
Za nameček pa Dušan še prijavi: »Ti, bi šel na PTL?«
»Kaj pa je to?« vprašam.
»En, malo daljši tek v Chamonixu isti čas kot UTMB.« odgovori.
»OK. Grem. En, malo daljši tek.« navdušeno izjavim. In niti sanjalo se mi ni, kaj ta malo daljši pomeni.
Prebijamo se po 15 cm snega proti Plan de l’Aiguille. Stojim v koloni za tremi Kitajci, ki so se vsuli v klanec kot svinje v koruzo. Sedaj pa jih je ustavila snežna motorika. Natikajo si derezice, ne da bi stopili iz poti. Njihovi koraki so nesigurni, počasni. Veter brije z vseh strani. Ščiti me le tanka Norrona jakna. Gledam po strmem pobočju in ocenjujem teren. Pot zavije v desno. Čez ostre granitne balvane, ki so sedaj pokriti z debelo snežno odejo. Nič. Trenutek. Odločitev. »Zadričam« se 10 m nižje, ujamem navidezno stezico in ji sledim z enakomernim kamniškim tempom.
Noge so vajene takšne podlage, supergi dobro primejo. Ojej, Šerki, če te sedaj vidijo vsi planinci, katerim dnevno nabijaš o varnejšem obiskovanju gora, slabo se ti piše na forumih. Čakam Dušana in Marka v zavetju stare žičniške stavbe.
Vidim, da se v njej dogaja precej ljubezni, čeprav si sam to težko predstavljam, saj sem glede na mraz imel sam kar precej dela, da se nisem poscal po kolenih. Ali pa gre le za novo francosko tehnologijo sušenja kondomov na svežem gorskem zraku. Kdo ve. Kraški pršut se tudi prodaja za med kot visoka kulinarika, na koncu koncev gre pa za navadno svinjsko žvarovno.
Sveti Bernard. Za nami je slabih 130 km in 10.000 v.m. Čakam tuš. Med ritnicami se mi je vse vnelo od mokrote. Kot ocvirki strjene sokrvice, pomešani s slanim potom, mi drgnejo in razjedajo voljo. Imam občutek kot bi me nategnil slon. Stopala so premočena. Tisti občutek peska pod njimi, ko točno veš, kam vodi. V kakovostne žulje v obliki Asics gel podplata.
Namestijo nas v temno in vlažno čumnato in to v hotelu. Imajo misijo. Uničiti vsak plamenček naše volje za nadaljevanje. Po tleh je folija, torbe nas čakajo v kotu. Marko znori. Odloči se, da ne bo nadaljeval. Razumem ga. Pred le mesecem dni sta z Dušanom pretekla Eiger. Spoštujem njegovo odločitev in mi je hkrati žal zanj. Dobra družba je. Dober človek. Vesel sem, da sem ga spoznal. A nimam mu energije tega povedati. Nimam energije niti za slovo. Uporabim vse svoje čare in nama z Dušanom kuharica odstopi svojo sobo. Za 30 € po osebi. Pod prho sperem s sebe sol. Pregibi so rdeči. Ritnici si namažem z Medexovo kremo in mednju založim toaletni papir. Kot tampon, ki se sedaj riba med sabo. Zmaga. Stopala zarežem s švicarskim nožem in nanje nalepim »kinezio tejp«. Pač ne maram gel podplatov, raje imam »neutral«. Budilka. Uro pred časovno zaporo se prebudiva, zbaševa vase enormne količine hrane in Bernarda zapustiva pet minut pred zaporo.
Sveža, s papirjem med ritnicami, »potejpanimi« nogami, za
silo naspana in predvsem polna dobre volje in energije.
Mencin, Dušan Mencin
Ta Dušan je en tak model. Rad govori. Veliko govori. A ni moteč. Ne zameri. Ko mi je šel na kurac, sem mu povedal, si v ušesa zbasal slušalke in poslušal podcaste Planinske zveze Slovenije. Ima ogromno tekaških izkušenj in je bil zadolžen za tekaško logistiko in planiranje. Počitki, spanje, tempo … Zaupal sem mu. Bila sva znanca s tekov. Postala sva prijatelja.
Všeč mi je, ker je podobno kot sem sam, človek, ki se pusti presenetiti in ga situacije ne vržejo iz tira. Vse sva prilagajala sproti. Vsako frustracijo sva vzela za izziv. Izkoristila prilike za »power sleape«, hrano, počitek … S težavo sem mu sicer dopovedal, da mojega nahrbtnika ne bo nosil. Da je to skoraj tako kot bi mu dovolil seks z mojo ženo. Pa to bi še nekako požrl, a nahrbtnik. Ni šans.
Francoska garda in placebo
Bil je že četrti dan. Ravno se je delalo čudovito jutro. Vrhovi so bili obsijani s soncem. Užival sem vsak korak. Vsak dan, ki je bil dlje od štarta, sem postajal bolj odvisen od gibanja, narave. Telefon ni deloval, računalnik je sameval doma v Kamniku. Preprosto, odklop od vsega. Reševanje težav sproti, odnosi s sotekačem in ostalimi tekmovalci, ki smo se počasi prelevili v partnerje, si pomagali z nasveti, bodrili. Občasna sporočila družine, ki so mi stali ob strani nekje daleč in mi dajali energije za naprej. Vesel, da jih imam.
Na vrhu Pointe de Drone srečava mlada fanta.
Izmenjamo nekaj besed. Povesta, da sta vojaka. En od njiju vidi mojo GRS čelado. Zaupa mi težavo kolega. Ima otečen nart, ker si je pretrdo zavezal tekaške čevlje. Z Dušanom rešiva. Krema in dva brufena. Čez pol ure je dober in veselo nadaljuje pot. Kasneje smo se do cilja redno srečevali in vsakič me je prosil za brufen. A kaj, ko sem jih imel le nekaj in sem jih imel »just in case« za naju z Dušanom. Imel sem pa dovolj žvečilnih gumijev brez okusa. In vojak je veselo goltal žvečilke v prepričanju, da gre za »painkillerje« in nič ga ni več bolelo. Upam, da mu nisem zlepil črevesja. Do cilja pa je le prišel.
Oče in sin in koča na robu z bernardincem v postelji
Peklenski vzpon. Boli me kvadriceps desne noge. Kot bi me nekdo ves čas prebadal z nožem. Energije je dovolj. Le nekaj ur nazaj sva po prvem vzponu z 900 v.m. in na razdalji dveh kilometrov, prišla do lesenega bistroja. Sam sem ga poimenoval kar Zeleni rob. Imeli so krompirček. Ne pojedla, požrla sva vsak dve porciji in »sklompala« liter Coca-Cole. Sol, maščoba, kalorije, okusi. Božansko.
Pot je označena. Zastavice za tek SwissPeak, ki se začne naslednji dan. Malo lažje je slediti zastavicam. Naša pot ni bila označena. Le nekaj dni prej smo dobili sled z vsemi točkami in podatki. Orientacija je zahtevna, sploh, ko je utrujena glava.
En večer nisem vedel kje nadaljevati, preprosto, nisem se mogel toliko zbrati, da bi lahko sledil navodilom Garmina. In Garmin. Ja, Fenix 7X pro solar.
Brez njega si vsega tega ne predstavljam. Polnil sem ga dvakrat. Vse ostalo je deloval. Niti enkrat ni zatajil. In pot. Pot je marsikje bila potegnjena s pomočjo aplikacije, čisto mimo, in redko je šla po planinskih poteh. Že dejstvo, da sva v šestih dneh srečala vsega skupaj 10 planincev, pove veliko.
Na vrhu vzpona, sedlo Fenetre d’Arpette, 2665 m srečava starejšega in mlajšega moškega. Slediva jima že od Bernarda. Čudaka sta. Nosita celo šotor. Poleg njiju je mlajše dekle in fant. Fotografirata ju. Zveva, da gre za očeta in sina. Oče je na tem teku že petič, sin prvič. Delujeta mirno, usklajeno. Sam bi si želel čez nekaj let podobno doživeti s sinom. Ugotoviva, da nista čudaka. Čudaki smo mi vsi. Sestopimo skupaj. Pot mi krajšajo U2, I still didn’t found what I am looking for. Ob ledeniški reki natočimo vodo in nadaljujemo z vzponom. Mrači se. Garmin mi sporoči, da je še uro do sončnega zahoda. Zadnja noč. Zadnji vzpon. Pridemo do koče na robu. Sredi grebena. Vstopimo. Veselje. Domačini. Toplo. Prijetno. V kotu prasketa ogenj. Oče se zmeni, da lahko za trenutek počivamo tukaj, saj ne gre za uradno točko. Ta je uro in pol hoda naprej, na sedlu, od koder sledi še samo spust do cilja. Pogledam Dušana. Strinja se. Ta trenutek nam je nekdo podaril. Pijemo roibov čaj, bašem se z borovničevo pito. Uživam trenutek. Zaslužili smo si dve uri počitka. Štart ob dveh zjutraj. Zleknem se na blazino in pokrijem z deko. Dušan in ostala dva gredo počivat v zgornje nadstropje. Tiho je. Mir. Tonem. Naenkrat okrog mene zvoki. Vohanje, praskanje. Prižgem svetilko na uri. Pred mano ogromen Bernardinec. Vrže se na moje noge. »Ej, model, pa ti nimaš 7 kil, kot moja Chilly. Ti jih imaš krepko čez 40.« mu prišepnem.
Primem ga za dlako in povlečem više, obse. Cmoka. Stisne se k meni. Pokrijem ga z deko. Smrdiva oba. Sam po človeško, on po pasje. Uživam trenutek. Štartamo ob dveh zjutraj. Zahvalimo se oskrbniku. Čudno me gleda, saj menda njegov pes ne gre do nobenega.
V uri in pol sva pri koči, kjer se gnetejo vsi ostali tekmovalci, kolikor nas je pač še ostalo. Hvala oče in sin za podarjeno. Nabašem se z makaroni, slečem jakno in počasi se spustiva proti cilju. V noči opazujeva Argentiere in Chamonix. Nad nama se blešči ledenik.
Pika in Dejan
Nekaj kilometrov pred ciljem naju presenetita Pika in Dejan. Skupaj naredimo nekaj poti. Potem se ločita, saj naju bosta pričakala v cilju in odpeljala k njima v apartma, da se oprhava in urediva za skupno fotografijo.
Zadnji kilometer je čustveno nabit. Ob ograji je polno navijačev. V cilj prihajajo tudi tekači z UTMB, 100 milj. Odlični rezultati naših deklet, Martine Potrč Klančnik in Eve Urbanc. Faci sta, res. Glasno spodbujanje, usmerjanje redarjev in vzkliki napovedovalca. Prestopiva ciljo črto.
Za nama je 145 ur, 315 km, 25.267 v.m. s štartom v ponedeljek 28. 8. in zaključkom v nedeljo, 2. 9. 2023.
Whoop mi kasneje pokaže, da sva v delih počivala, spala, dobrih 8 ur.
Pika in Dejan, hvala vama za vso pomoč in vožnjo domov, saj se bi sama lahko vrnila šele sedaj, ko to pišem.
Žulji
V Chamonixu grem k zdravniku, da mi uredijo žulje. Lepo bero sem si jih pridelal. Seveda mi je najprej na pomoč priskočil Dejan Vukotič. Že ko je prijel iglo, sem videl, da to ne bo šlo. Čeprav se je trudil, da bi bil čim bolj nežen, je deloval, kot da drži hilti. Na srečo je to spoznala Eva in me odrešila najhujših muk. Noge so bile otečene, da niti copati niso bili več dovolj veliki. Simpatično dekle v medicinski sobi se nekoliko kasneje ukvarja z mojimi stopali.
Kazalec leve noge jo je najbolj skupil. Počasi trga močno prilepljen »silver tejp« ojačan s »kinezio tejpom«, ki sem ju tja prilepil tri dni nazaj, ker je odstopil noht. No, sedaj je noht skupaj s tkivom ostal na »tejpu«, na prstu pa se svetlika bela kost. »V simpatični angleščini s francoskim naglasom mi reče, da bo malo bolelo in da se opravičuje. Vse skupaj z injekcijo nabrizga z nekim rdečim gelom in prilepi noht in meso nazaj. Boli. Kaj boli.
Če je duša pozdravljena, je telesna bolečina zgolj prijetna.
Doma se zdravim s Flexbeam terapijo. Preventivno pošljem fotografijo dr. Rebolju, kaj meni. Dobim odgovor, da je videti lepo, če ni zlomljeno. Ni zlomljeno. Je videti lepo. Potem bo.
Nekaj utrinkov s šestdnevnega popotovanja s katerega sem se vrnil materialno prazen, a notranje bogat in napolnjen. Lahko bi še pisal o dehidrirani hrani, sedemkilogramskem nahrbtniku, samooskrbi … Naj nekaj ostane za predavanje. Nekaj pa bo ostalo samo meni. Kot lep spomin za obujanje spominov ob porumenelih fotografijah, nekoč, nekje, v koči na robu.
In na koncu še zahvala družini za podporo in navijanje. AMM Maribor in EvilEye za kakovostno zaščito oči in Garmin Slovenija za to, da sem bil ves čas na pravi poti.