Moški.si je za vas izbral tri najlepša hrvaška plezališča, ki bodo zadovoljila tako najzahtevnejše športne plezalce kot tudi plezalske romantike stare šole.
Plezanje v Paklenici
Nacionalni park Paklenica je najslavnejši hrvaški plezalni center, v katerem se vsakega prvega maja tradicionalno odpravljajo tudi trume slovenskih športnih plezalcev. Nahaja se ne primorski strani južnega Velebita, kjer se na relativno majhnem področju pa srečajo izjemno bogastvo geomorfoloških pojavov in oblik, raznolik rastlinski in živalski svet, atraktivna panorama in nedotaknjena narava.
Zgodovina alpinizma v Paklenici sega v davno leto 1939, ko se je Dragutin Brahn poskušal vzpeti na Anića kuk, a se pri tem na žalost smrtno ponesrečil. V naslednjih desetletjih je bila splezana večina smeri, ki danes veljajo za Pakleniško klasiko, od leta 1970 naprej pa smo iniciativo v plezanju prvenstvenih smeri prevzeli Slovenci.
Danes je v plezališču več kot 360 opremljenih in urejenih smeri različnih težavnosti in dolžin, v katerih vsak plezalec lahko najde nekaj za svoj užitek. Glavna plezalna sezona se začne spomladi in traja pozno v jesen, poseben draž pa temu plezališču daje tudi bližina morske obale, tako da je Paklenička riviera idealno mesto za kombinacijo plezanja in poletnega oddiha na morju.
Nacionalni park Paklenica pa je idealen tudi za planinarjenje, saj je na njegovem področju več kot 150 označenih poti, ki iz kanjona Velike Paklenice vodijo do jame Marite peći, planinskega doma Lugarnice in najvišjih velebitskih vrhov.
Plezanje v Omišu
Plezališča v okolici Omiša v bližini Splita so že od samih začetkov plezanja v Dalmaciji pravi magnet za plezalce s celega sveta. Prizor majhnega obmorskega mesta, z vseh strani obkroženega z visokimi stenami, jim vedno znova vzame dih, preko sedemdeset smeri v sedmih plezališčih pa jim nedvomno jamči zanimiv in vznemirljiv plezalni oddih. Najbližja plezalna stena se dviga dobesedno nad strehami hiš, tudi do najbolj oddaljenega plezališča pa je le pet minut vožnje in deset minut hoje.
Prve alpinistične smeri so delo Ante Bedalova iz 1971. leta, revolucija športnega plezanja v Omišu pa se je začela sredi 90-tih let, ko je domačin Vicenco Bartulin uspel prepričati mestne veljake v potencial plezanja za prihodnost mesta. Čeprav je do sedaj urejen le manjši del stene, pa raznolike smeri v razgibanem terenu in raznovrstni apnenčasti skali ponujajo uživaško plezanje in nepozabne razglede na delto reke Cetine, staro mestno jedro in Jadransko morje.
Prevladujejo lažje smeri različnih višin (do 300m), ki večinoma potekajo po gladkih položnih ploščah. Pozimi je plezanje v Omišu zaradi vetrovnega kanjona in bližine reke prijetno le ob lepih sončnih dneh, poleti pa raznovrstna orientacija smeri glede na stran neba omogoča celodnevno plezanje v hladu. Ponudbo Omiša dopolnjuje tudi izredno zanimiva gastronomska in turistična ponudba mesta, ki v poletnih mesecih diha s polnimi pljuči.
Plezanje v Dabarskih kukovih
Dabarski kukovi so prava izbira za vse plezalske romantike. Neobičajno pravilen niz strmih skalnatih vrhov vzdolž srednjega Velebita v obliki belih stolpov izvira iz temnih gozdov in globokih dolin, v katerih so ostanki nekdaj živahnih vasi, ki pričajo o idiličnem, a težkem življenju v teh krajih.
Plezalci so v Dabarske kukove prišli leta 1969, ko so hrvaški alpinisti splezali prve smeri, za pravi razcvet plezališča pa je v šele poznih devetdesetih poskrbela skupina slovenskih plezalcev. Njihovim naporom so se v zadnjih letih pridružili tudi Italijani, Nemci, Avstrijci in Madžari, vseeno pa pravi čas Dabarskih kukova šele prihaja.
Čarobnost Dabarskih kukova tako odkriva vsako leto več plezalcev, ki lahko prespijo v planinskem domu, ali poceni kampu, večina pa brez vode in elektrike napolni svoje baterije in odžeja svoje duše kar s spanjem na zelenih travnikih pod zvezdami.
Dabarski kukovi imajo nedvomno velik potencial, a zaradi ohranjanja rastlinskih in živalskih vrst je na večini sten plezanje prepovedano, opremljanje novih smeri pa ni mogoče brez predhodnega soglasja uprave Naravnega parka Velebit. Morda je še najbolje, da tako tudi ostane.