Jože Hočevar: ... “v” ali “na” gorski steni?
(MINUTA, DVE ZA BOLJŠI JEZIK)
Ob odgovarjanju na to vprašanje marsikdo od nas zaide v zadrego, dragi bralci, ki v dandanašnji naglici žrtvujete svoj dragoceni čas, da si preberete Minuto, dve za boljši jezik. Kako je torej prav: Alpinist omahne “z” gorske stene ali “iz” gorske stene?
Z enim od braniteljev slovenstva na naši trdno branjeni zahodni meji, Dušanom Jelinčičem, pisateljem iz Trsta, sva se nekoč zapletla v oporekanje drug drugemu prav ob tem vprašanju. Napisal je alpinistični roman z naslovom Budovo oko, ki je leta 1998 izšel pri Založbi Lipa v Kopru. Dogaja se v Himalaji med vzponom na sam vrh sveta, Mont Everest. V ospredje pa postavlja neustavljivo moč gora, ki se ji ni mogoče upreti in očara strastne hribolazce tako globoko, da se goram več ne morejo odreči, ne njim ne njihovemu globljemu doživljanju. Dušan Jelinčič me je izbral za svetovalca o gorniškem, alpinističnem jeziku, za lektorja njegovega bogatega in mestoma skrivnostnega besednega zaklada. Pri reševanju vseh jezikovnih nejasnosti, zadreg in dvomov sva se ujemala in soglašala.
Kar precèj pa sva se zapletala v nasprotujoča si mnenja ob vprašanju, ali alpinist, plezalec po ostenju himalajskega visokogorja, omahne v globino “iz” previsne stene ali “s” previsne stene. On je zagovarjal stavek, da alpinistični plezalec, varovan z vrvjo, pripeto v jeklene kline, tako rekoč visi “v” pokončni skalni steni, jaz pa stavek, da okrasna slika v bogatem mestnem stanovanju ne more viseti “v” steni, ampak da lahko visi samo “na” steni. In on, da alpinist omahne “iz” stene v smrtno brezno, jaz pa, da okrasna umetnina lahko pade samo “s” stene, ker visi “na” steni, ne pa “v” steni.
Vprašanja o jeziku pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si.
Tudi v tem razhajanju sva nekako popustila eden drugemu in soglašala, da ima vsak od naju nekaj prav; ali - po slovenskem običaju - vsak svoj prav. Če se plezalec, kot se reče v alpinističnem jeziku, drzno vzpenja “v” steni, če je čez noč prisiljen bivakirati “v” steni in če se zapleza in nevarno obtiči “v” strmi steni, je po slovnici povsem pravilno, če zapišemo še, da ga pogumni gorski reševalci s helikopterjem rešujejo “iz” stene in ne “s” stene.
Toda z najino dopustitvijo te nekoliko nenavadne rabe dvojic predlogov “v” in “iz” ter “na” in “z/s” vprašanja res pravilne rabe teh parnih predlogov nisva razrešila.
Zakaj ne? Po pojasnilo prestopimo pol koraka v zgodovino jezikov, saj - kot pravi rimski pisec Ciceron -, človek, ki zanika zgodovino, ostane vse življenje neuk otrok. Predlogi so namreč zelo pomembna slovnična besedna vrsta. Ne samo v slovenščini, tudi v večini jezikov, ki so se skozi zgodovino razvili iz prajezika, indoevropščine. Da imajo predlogi velikansko vlogo in posebno moč, se prepričamo, če pomislimo na to, da nekateri evropski jeziki s pomočjo predlogov celo sklanjajo samostalnike. Tem jezikom torej predlogi dobesedno nadomeščajo sklanjatev na primer samostalnikov. Slovenščina besedo brat sklanja tako: brat, brat-a, brat-u, brat-a, pri brat-u, z brat-om. (Podobno gre v dvojini in množini.) H golemu samostalniku brat samo pritikamo obrazila -a, -u in -om, pa je sklanjatev v ednini popolna.
Italijanščina na primer nima take možnosti za sklanjatev samostalnika, ampak si mora pomagati s predlogi, če hoče samostalnik fratello (brat) postaviti v različne sklone: a fratello, da fratello, con fratello itd. In podobno ali precèj podobno je v angleščini, francoščini, nemščini in gotovo še v katerem med evropskimi jeziki.
Ker premorejo predlogi, kakor vidimo, veliko moč, ni nič nenavadnega, da pri njihovi rabi lahko hitro zaidemo v dvome in celo napake. Tudi v take dvome, pri kakršnih sva se zapletala in se ob njih prerekala s pisateljem Dušanom Jelinčičem ob romanu Budovo oko.
Prav o takih zgledih nepravilne ali vsaj vprašljive rabe predlogov sprašuje Sijan Pretnar, novinarka Primorskih novic. Zapisala je: “Prihajajo v slovensko Istro turisti 'iz' Dolenjske ali 'z' Dolenjske; 'z' Dolenjskega ali 'iz' Dolenjskega? Kaj pa zobozdravniki? Pridejo k nam 's' Hrvaške ali 'iz' Hrvaške; 's' Hrvaškega ali 'iz' Hrvaškega? Kako je prav? Spoštovani profesor Hočevar, o vprašanju, ali se prav piše iz Primorske ali s Primorske, in podobnih zagatah s predlogi s/z, na, v, iz ste v Minuti prav gotovo že pojasnjevali, kaj je prav in zakaj nam ti predlogi povzročajo veliko težav, zlasti v zapisani besedi. A se nas, tudi novinarjev, vaši napotki ne 'primejo'. Še vedno poročamo, da v slovensko Istro prihajajo turisti z Dolenjske ali pa da bi k nam prišli delat zobozdravniki s Hrvaške. In podobno. Ali je v zadnjem času postala bolj dopustna, ker je bolj v rabi, tudi napačna uporaba predloga s/z? Denimo: s Hrvaške namesto iz Hrvaške? Zakaj je tako? Sta oziroma v katerih primerih sta možna oba zapisa? Oziroma kaj je bolj pravilno: s Hrvaške ali iz Hrvaške? Hvala vam za pojasnila. Lep pozdrav s Primorskih novic.”
Vesel sem, spoštovana spraševalka Sijan Pretnar, ker ste do take mere radovedni, da ponovno vprašate, kako je nekaj prav. Radovednost je namreč začetek slehernega znanja in modrosti. Tako nekako pravi starogrški modrec Sokrat. Do popolnoma pravilnega zapisa predlogov na - s/z in v - iz najlaže pridemo, če se naslonimo na logiko in upoštevamo njeno več kot jasno določilo: Če je nekaj na omari, lahko pade le z omare, tisto pa, kar je v omari, lahko vzamemo samo iz omare. In tako naprej v neštetih zgledih: na mizi - z mize, v mizi (v njenem predalu) - iz mize (iz predala), v hiši - iz hiše, na hiši (na strehi) - s hiše (s strehe). Itd.
Pri imenih za pokrajine ni prav nič drugače: če smo na Dolenjskem, pridemo z Dolenjskega; a če smo v Dolenjski (deželi, pokrajini), se vrnemo iz Dolenjske. In enako je pri naši zahodni pokrajini, pri Primorski: na Primorskem - s Primorskega; v Primorski (pokrajini) - iz Primorske. Tako določajo pravila smiselnosti, s tujko logike.
O predlogu s/z ne bo odveč mimogrede poudariti, da to nista dva predloga, temveč en sam. Le zapisati ga moramo na dva načina. Pred nezvenečim glasom v besedi, ki stoji za njim, vedno zapisujemo nezveneči s, na primer: s prijateljem (ne z prijateljem). Pred zvenečim glasom v besedi, ki stoji za njim, pa vedno zapisujemo zveneči z, na primer: z bratom (ne s bratom).
Po vsem povedanem se je dobro še povprašati, kje se skriva vzrok, da nas pogostokrat prestraši dvom, ko se odločamo (ugibamo), kako naj prav zapišemo: s Primorske ali iz Primorske, z balkona ali iz balkona, iz kuhinje ali s kuhinje ipd. Vzrok je skrit v izgovoru predlogov s/z in iz. V pogovornem jeziku, še posebej pa v narečju, ju namreč ne izgovarjamo tako, kot ju skladno s pravopisom moramo zapisati. Zapišemo pravilno: “z gorá se sliši grom”, izgovorimo pa narobe: “iz gorá se sliši grom”. Zapišemo pravilno: “iz Primorske se je vrnil”, izgovorimo pa narobe: “s Primorske se je vrnil”. In najlaže je zapisati besedo takó, kot jo slišimo, ko jo izgovorimo. Tako je nastal moderni srbski knjižni jezik. Po pravilu Vuka Stefanovića Karadžića: Piši tako, kot govoriš.
Vendar naš knjižni jezik in njegov precèj historični pravopis ne priznavata zapisovanja besed in besednih zvez po njihovem izgovoru. Zahtevata, da jih zapisujemo po pravilih logike: ko smo na balkonu, pademo z balkona; in ko smo v kuhinji, pridemo iz kuhinje itd. Tako slovnica kot pravopis zahtevata, da se ravnamo po prastarem pravilu smiselnosti, ki določa: na mizi - z mize, v omari - iz omare. In samo tako je prav.
Podoben članek: apiníst -a je v sosedenji celici: