SiOL - Manca Čujež: Razbrazdan gorski greben Hrvaškega primorja je priljubljen spomladanski cilj marsikaterega zaljubljenca v divjino nad Jadranskim morjem … pa naj greje sonce ali načrte uničuje dež.
Divjina nad Jadranskim morjem
Velebit, zakrasel gorski greben, ki se deli na severni, srednji in južni del, 140 kilometrov dela družbo Jadranskemu morju – od prelaza Vratnik nad Senjem na severozahodu do kanjona reke Zrmanje na jugovzhodu. Ves Velebit je zaščiten kot naravni park, njegovo najbolj neokrnjeno divjino pa varujeta narodna parka Severni Velebit na severu in Paklenica na jugu, kjer je še posebej živahno spomladi in jeseni, ko sonce prijazno skopari s svojo močjo in dež včasih prekriža načrte. A nič ne de, tudi pod kapuco ali dežnim plaščem je lahko odkrivanje neznanega prav zabavno.
Po označenih poteh
Razbrazdana notranjost gorskega masiva nemo priča o stoletjih vodne in vetrne erozije, ki je kot kipar oblikovala raznolike skalne tvorbe, narava pa je mednje nasula še travnate krpe in temačne gozdove, ki spomladi zadišijo po čemažu. Med ubiranjem travnatih stez nosnice boža vonj aromatične materine dušice, ki radodarno porašča pobočja Velebita, družbo pa mu delajo še modri svišč, rumeni jeglič in drugi cvetovi v barvah mavrice. Spomladansko deževje z iz dneva v dan naraščajočimi temperaturami dobro dene tudi narcisam, ki preplavljajo planino Libinje.
Trenutno zelo priljubljen način hitrega odkrivanja lepot Velebita je fotosafari z džipom, ki z obale melje ovinke v gorato notranjost Hrvaškega primorja. Lahko pa zgolj "prikrajša" nekajurno grizenje kolen do planine Libinje, kjer se podijo konji, ki so si tu poiskali mir med vojno vihro, ki žal ni zaobšla niti narodnega parka Paklenica, zaradi česar se je pametno držati označenih in uhojenih poti.
Nekatere tehnično nezahtevne planinske poti v narodnem parku so z malce dobre volje brez težav obvladljive tudi v družbi dežnih kapelj, razgledi bodo pač počakali do prihodnjič. Oblaki na nebu pa so prav dobrodošel sopotnik na golih velebitskih pobočjih, kjer sonce ne pozna usmiljenja: tisočaki Metla, Medvjeđi kuk in Ljubičko brdo so že trojica takšnih.
Anića kuk v Paklenici
Za osvajanje kultnega vrha Anića kuk pa je treba počakati na idealne vremenske pogoje, ne glede na to, kako se ga lotiš. Še planinci se zadnje pol ure vzpona na skromnih 712 metrov visoki vrh po razbrazdanem skalovju poslužujejo lažjih plezalskih manevrov, športni plezalci pa tako in tako odraščajo ob mitih in legendah o veličastni steni, ki v svoje kraljestvo spusti le najboljše.
Kanjon Velike Paklenice je prijaznejši tako do plezalcev začetnikov kot do plezalskih mačkov z veliko kilometrine, ki oboji med prvomajskimi prazniki kot pajki prepredejo stene plezališča. V več sektorjih kanjona, spomladi posutega s cvetovi ciklam, lahko vsak najde nekaj metrov stene, primernih svojim sposobnostim, pripravljenosti in izkušnjam. Za nekatere plezalski raj, za druge prenapolnjen cirkus, za tretje le sprehajališče med mogočnimi stenami – le streljaj od morja, ki ohladi razgrete mišice … in glave.
Manca Čujež
Foto: Manca Čujež
Preberite še:
Velebit – skalno veličastje nad Jadranom