Gorenjski Glas - Jelena Justin: Amariana (1905 m) - Gora piramidaste oblike nad Tolmečem/Tolmezzo v Furlaniji-Julijski krajini.
Vzpon, ki postreže z gozdom, travniki, skalami, jeklenicami in edinstvenim razgledom.
Tokratni izlet nas bo popeljal v Karnijske Alpe, gorstvo, ki se v dolžini stotih kilometrov razprostira na Vzhodnem Tirolskem in Koroškem ter v Furlaniji-Julijski krajini. Tvorijo naravno pregrado med Avstrijo in Italijo, ime pa so dobile po rimski provinci Karniji.
Skozi Rateče se zapeljemo v Trbiž, odkoder nadaljujemo po stari cesto proti Udinam. No, lahko gremo tudi po avtocesti, a zakaj bi plačevali cestnino, če ni treba. Od Trbiža po približno petdesetih kilometrih pripeljemo v kraj Amaro, tik pred Tolmečem/Tolmezzo. Z glavne ceste zavijemo desno v omenjeni kraj in po nekaj deset metrih še enkrat strmo desno navzgor, na asfaltirano cesto, ki se vzpenja skozi naselje hiš. Nad hišami smo na gorski cesti, ki nosi oznako 414 in se povzpne na nadmorsko višino 1058 m, na sedlo Cristo di Forca. Cesta je ovinkasta in ozka, a na ovinkih je dovolj prostora za srečevanje z drugimi avtomobili. Parkirišče je malce pod sedlom, kjer parkiramo.
Začetek poti je lepo označen, mimo spominske plošče. V začetnem delu pot v lepo vzpenjajočih se okljukih, da komaj opazimo strmino, ki jo premagujemo, pridobiva na višini. V tem delu hodimo skozi gozd in trenutno nam družbo ob poti delajo številne rože, med drugim rumene lilije in travnolistne perunike. Po približno uri hoje stopimo na plano, na travnato pobočje, kjer se začnejo odpirati prvi razgledi. Če pogledamo proti skalam, ki so nad nami, vidimo izrazito škrbino, do katere moramo priti in skozi katero se bomo povzpeli do grebena.
Vendar, najprej nas čaka še vzpon čez prisojno travniško pobočje. Pot je ravno tako speljana v okljukih, strmina ni nikjer prevelika. Šele pri sestopu bomo videli in občutili strmino, ki smo jo premagovali. Ko dosežemo skalno stopnjo, so pred nami jeklenice. Te so precej ohlapne in nam služijo kot opora pred zdrsom. Ja, vzpon po močnem deževju ni ravno simpatičen. Jeklenice je precej, hodimo pa večinoma po skalah, ki se mešajo z blatom. Ko se jeklenica konča, smo na vrhu škrbine. Amariana je vrh na naši levi strani. Čez greben nas tudi popelje jeklenica, potem sledi pas gostih borovcev, kjer je vroče kot v kotlu. Še nekaj metrov in že smo na vrhu, do katerega smo potrebovali dobri dve uri. Tako kot je značilno za večino italijanskih hribov, je na vrhu kip Marije, ki zre proti zahodu. Vrh nam ponudi fantastičen razgled. Globoko pod nami se pokažejo neskončna prodišča reke Tilment/Tagliamento, nad katerimi proti nebu kipijo gore, ki stojijo vsaka zase. Smo v središču Karnijskih Alp, a pogled nam ob jasnem vremenu seže tudi v rodno Slovenijo, do vzhodnih in zahodnih Julijcev, pa do Dolomitov; skratka navdušujoče. Povsem tuj pogled na Žrd in Kanin nam pokaže lepo in divjo pot, imenovano Ta visoka Rosojanska, pod katero leži Rezija.
Z vrha Amariane sestopimo po poti vzpona. Ko stopimo na vrh škrbine oz. na sedlo med obema vrhovoma, se lahko povzpnemo tudi na desni vrh, na katerega pelje skromna stezica, in sestopimo nazaj. Sledi sestop skozi škrbino, kjer nam je jeklenica v veliko pomoč, saj je pot posuta z gruščem in nevarna za zdrs. Sledijo okljuki čez travnik in skozi gozd. Šele pri sestopu občutimo, kako strma je pot.
Na koncu še opozorilo: tura se ne lotevajmo ob veliki toplotni obremenitvi, če pa že, pa zelo zelo zgodaj, sicer nam bo lep vzpon pokvarila vročina, posledično pa naša lastna dehidracija.
Nadmorska višina: 1905 m
Višinska razlika: 900 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 5 / 5
Jelena Justin