Bor Levičnik: Čeprav bi kdo mislil, da sem že dal cepine v kot, mi je letošnja zima ponovno vrnila motivacijo za zmrzovanje v velikih stenah.
Zadnji dve zimski sezoni sem pilil svoj skalni nivo večinoma v Mišji peči, zdaj pa mi je pasalo narediti tudi kakšen vzpon, ki imajo večji avanturistični in manjši športni vidik. Vedno bolj ugotavljam, da so hribi res prostor, kjer lahko človek počne karkoli mu paše v tistem trenutku.
26. 11. 2023 / Kovinarska smer (Velika Mojstrovka) / V,M5 / 400 / Anja Petek
4. 1. 2024 / Direktna smer (Špik) / AI5 / 1000 / Žiga Oražem
22. 1. 2024 / Smer po zajedi (NŠG) / M6 / 350 / Adam Bowman
27. 1. 2024 / Sanjski ozebnik (Triglav) / AI6, M / Mihail Fomin, Naoise O Muircheartaigh
Sezono orodjarjenja sva z Anjo otvorila še v ne-koledarski zimi v Kovinarski smeri. Kljub temu, da je bil november in bi marsikdo pričakoval višje temperature, pa je bil zame tisti dan najhladnejši celo zimo. Nekako sem pričakoval, da sem jaz ratal soft za mraz, ampak je k sreči termometer na Vršiču pokazal -10°C, tako da je bilo res mraz.
Direktna v Špiku je smer, ki sem jo imel kar nekaj časa v mislih, saj sem se vsakič spomnil na njo, ko sem se vozil skozi Martuljek. Poleg tega je res impozantna linija, ki privlači marsikaterega alpinista. Kljub temu, pa me je hudo presenetilo, ko sva spoznala, da sva bila tisti dan na vstopu v smer tretja naveza! Na začetku smo si razporedili gaženje, nato pa smo vsi našli svoj prostor v steni. Nad Dibonovo polico se je začel štrajfn, ki se ni končal do vrha.
Sledila je izmenjava s Škoti v Martuljku. Začetek tedna je izgledal neobetaven zaradi svežega snega in grozečih visokih temperatur, kar pa se je obrnilo proti koncu na boljše. Naklonjeno nam je bilo praktično zadnjo hladno vremensko okno v sezoni in z njim so Škoti ujeli desetletne razmere!
Za začetek smo jih peljali na Vršič. Na prvi pogled ravno prav težka in dolga Smer po zajedi se mi je zdela kot nalašč za uverturo v slovenske hribe pa še vreme je bilo ravno prav "neugodno" ta Vršič. Močan veter in svež sneg pa je spremenil po vseh pričakovanjih lahko turo v največji fajt, ki sem ga imel v sezoni. Za napredovanje je bilo treba praktično vsak meter čistiti svež sneg in tulati po skali. Življenje pa je močno otežil spindrift, ki je bil posledica močnega vetra in svežega snega na vrhu. Na momente je bil tako silovit, da sva imela težavo dihati.
Vzpon, ki ga normalno ne bi niti omenil, je bil na koncu izziv sezone. Praktično vsak raztežaj sem razmišljal, če bi obrnila, ampak na koncu sva kar nekako zrinila do vrha.
Še sladica za konec - Sanjski ozebnik.
Najprej zahvala Pintiju in Tomu, ki sta prva demitizirala smer in jo psihično precej olajšala, saj smo vedeli, da se "da".
Kot naveza treh narodov (Ukrajina, Irska, Slovenija) smo se z Mišo in Nišo (z izgovorjavo imen začuda nismo imeli preveč težav) en dan prej odpravili v zimsko sobo v Vratih, ki so bila prevozna z 4x4 vse do Aljaževega doma (kar je bilo najbolj amazing ever).
Budilka je zvonila ob 2h in kmalu zatem smo v mesečini brez prižganih čelk dostopali do največje bele lise, ki smo jo videli v Steni. Na vstopu smo bili precej zaskrbljeni, če bomo sploh lahko prišli čez, saj voda curjala po skalah, kar ni najboljši podatek za linijo, ki 99,9% poteka po strmem snegu. Prvi trije raztežaji so bili pričakovano drama - cepin je šel samo skozi sneg, kar je pri 80-90°naklonini precej bedno. Plezanje je potekalo tako, da si z nogami kolikor gre klesaš stopinje in se čim manj obešaš na cepine. Težava nastane tudi pri varovanju, saj je skala zalita, šrauf pa ne drži nič. Po treh raztežajih smo nevede pobegnili v bavarsko in se po treh raztežajih mixov ob dobrem varovanju spet združili z originalno linijo (prehod, kjer sta šla čez Pinti in Tom je že odtalilo, bolj desno pa se nam je v danih razmerah zdelo preprosto prenevarno).
Smer se je na tem mestu položila in višje kot smo šli, boljše razmere smo našli. V višini Skalaškega turnca je začelo končno škripati pod nogami. Detajl je kakih 150 m levo od Ladje in je predstavljal navpičen tanek led (gobice, ki so bile na momente prekinjene) z rahlo previsnim izstopom ob že ok varovanju. Čez dva raztežaja je sledil še "drugi najtežji raztežaj", pri katerem si moral splezati po jamarsko okoli par metrov velike zagozdene skale.
Po ~16h urah smo veseli dosegli vrh stene.
Evo, zdej pa lohka že poletje počas