Igor Zlodej: Že dolgo je bila prisotna želja, da se na Montaž povzpnem tudi pozimi. V kopnem sem bil gor več kot 25 krat, najbolj pogosto čez Findeneggov ozebnik.
Zima, ki letos ni prava zima, je postregla z razmerami, ki so mi omogočile vzpon v okviru po-letne poti čez Pipanovo lestev.
V Žlebeh je bilo ponedeljek zjutraj sicer mraz, ampak ne pretirano, le kakih minus 15. Cesta na Pecol je bila tu in tam rahlo poledenela, ampak pri hoji s smučmi ni bilo težav.
Ko sem prišel na Pecol je bilo že vse v soncu in lepotec se je kar bleščal v brezhibno jasnem dnevu. Trda špura, ki je bila speljana čez Visoko planota v pobočja pod kralja Zahodnih Julijcev mi ni bila preveč všeč, zato sem šel malo po svoje.
Če bi šel samo turno smučat, Pecola v teh razmerah sigurno ne bi izbral.
Ko sem pogledoval gor pod steno, sem opazil dva vzpenjajoča se ... Kmalu asem naletel tudi na nahrbtnik in dvojne krplje, pod vstopom v steno, in še na manjši nahrbtnik, vrvi, ledne kline, palice .... Ta dva sta se pa opremila, si mislim, ko odložim smuči pod bližnjo skalo in se še sam opremim.
Prvo grapco sta lepo popikala, bile so idelane razmere, ugotavljam. Šel sem naprej po sledeh predhodnikov, ampak so me sledi zavedle, vodile so nekam naravnost navzgor: Sam sem šel raje v okviru letne poti v desno. Razmere še vedno odlične, sneg trd, suh, brezvetrje, sonček.
Ko pridem pod Pipanovo lestev oprezam za onima dvema, pa jih ne vidim. Ko pridem še nekoliko višje, vidim zadnjega, ki je splezal skozi preduh. Z varovanja snamem cepin in ga spravim v nahrbtnik ter se pripnem na jeklenico in zaplezam gor proti "lojtri".
Malo je snega, nekaj ledu in veliko kopne skale, na lojtri mi gre odlično. Hitro sem zgoraj, kjer je eden od onih. Majčkeno me skrbi greben, čeprav ga dobro poznam, ampak bolj v kopnih razmerah. Vem, da bo vsaj na treh mestih treba na severno, Zajzersko stran, pa opasti bi lahko bile nevarne.
Sneg na južni strani je bil večinom trd, na grebenu in severni strani pa sipek, ampak podlaga je bila trda in to je bilo dobro. Lepo mi je šlo grebensko prečenje. Vrh je bil vse bližje, Italijana sta bila že daleč za mano. Pridem do križa, naredim še par korakov naprej, lep občutek me je preveval, ko sem stopil na vrh.
Razgled je segal povsod do konca obzorja, torej popolno podoba gora. Grem pra korakov nazaj. Od SZ malo piha, najdem zavetje na sončku, pijem, na turi sicer nikoli ne jem, tokrat košček čokolade. Potem prideta na vrh Italijana, seveda si čestitamo, Andrea in Riccardo, Tržačana, tudi jamarja, poznata vsa brezna na Kaninu. Malo se pogovarjamo, malo razgledujemo, vidim, da prav veliko gora ne poznata, še posebej ne tistih v bližnji Karniji, zato pa poznata Mangrt, Jalovec, Krn, Triglav ... Dolina je še daleč.
S sestopom pričnem prvi, onadva za mano, tudi za dol se varujeta na vrvi, lepo nam je šlo, seveda previdno, vsaka napaka bi lahko bila usodna. Italijana se pod lojtro ustavita, jaz grem naprej. Kmalu sem spodaj pri smučeh.
Čeprav je ves dan svetilo sonce, se sneg ni niti za milimeter ni omehčal. Pa mi ni važno, odsmučam, delam dolga prečenja. Niti enkrat se sneg ne predre, pazim na kamenje, res je revna s snegom ta zima!
Držim se visoko, tako, da se lepo pripeljem do koče Brazza. Malo posedim, pogledujem gor proti vrhu, pa na drugo senčno stran Kanina, pa dol proti Furlanski ravnini.
Nič, bo treba naprej, sonce se spušča za Žrd. V Žlebeh je senčno in mraz, ampak ni pretirano hladno, le kako bi bilo po tako lepem vzponu.
Besedilo in fotografije: Igor Zlodej