Prof dr. Jurij Kunaver
Upokojeni redni profesor za področje geografije in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani se je rodil 13. junija 1933 v Ljubljani. Obiskoval je Klasično gimnazijo in. leta 1958 diplomiral na takratni prirodoslovno-matematično-filozofski fakulteti v Ljubljani. Za diplomsko nalogo Visokogorski kras Vzhodnih Julijskih in Kamniških Alp je prejel študentsko Prešernovo nagrado, s tega področja je tudi doktoriral. Na ljubljanski filozofski fakulteti je poučeval fizično geografijo, geomorfologijo, klimatogeografijo, geografijo krasa in didaktiko geografije. Vmes je krajši čas poučeval na pedagoški fakulteti, bil je tudi dekan. Zaljubljen je v visokogorski kras, ki ga ves čas raziskuje, bil je aktiven jamar in planinec. Bil je pobudnik ustanovitve in predsednik Geografskega društva Slovenije in predsednik Zveze geografskih društev Slovenije ter pobudnik in vodja organizacijskega odbora Ilešičevih dnevov, tradicionalnega strokovnega srečanja učiteljev in učiteljic geografije, ki bo letos septembra potekalo že dvajsetič. Posvečeni bodo njemu. Prejel je številna priznanja, med njimi dve državni odlikovanji, leta 1988 Red dela z zlatim vencem in leta 2000 Nagrado RS za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju na področju visokega šolstva.

Rodili ste se znanemu slovenskemu geografu, pedagogu, ljubiteljskemu astronomu, skavtu, jamarju, alpinistu Pavlu Kunaverju in mami Henrieti. Kako se spominjate otroštva?
Moje otroštvo je bilo morda nekoliko specifično. Stanovali smo v meščanski šoli v Zgornji Šiški, kjer je bil oče ravnatelj. Bili smo štirje bratje, pred mano sta bila Beno in Mitja, Aleš se je rodil dve leti za mano, kot zadnji. Med prvima dvema in nama z Alešem je bilo več let razlike, kot da so si starši po nekem času spet zaželeli majhnih otrok. Za tiste čase smo bili zelo harmonična družina. Imamo zelo znano fotografijo, nastala je v Kamniški Bistrici, na kateri sta starejša brata, takrat stara 15 in 17 let, že skavta in v uniformah, jaz kot petletni in Aleš kot triletni otrok pa sediva v očetovem in maminem naročju. Mama in oče sta bila predana skavtizmu. Bila sta zelo navezana drug na drugega. Mama je imela skavtsko ime Akela in je skrbela za najmlajše, volčiče. Takrat deklic še ni bilo, k skavtom so prišle pozneje. Čeprav sva bila z Alešem še nekoliko mlajša od volčičev, sva bila vedno zraven. Staršem je bilo veliko do tega, da pridobimo izkušnje. Že pred vojno smo taborili. Imam fotografije, ko sem še v plenicah tekal po taboru.

Kako se spominjate časa med drugo svetovno vojno?
Z brati smo zrasli v posebnem idiličnem okolju šolskega vrta in šolske okolice, kjer daleč naokoli ni bilo drugih hiš, sama polja. Med vojno, ko sem bil star med 10 in 12 let, sem že delal na vrtu, moral sem štihat. Živeli smo med nemško in italijansko mejo, izven žice okupirane Ljubljane. Ko je bilo varno, nas je oče pošiljal na kmete, k družinam svojih učencev. Spominjam se zlasti kmetskih družin Avšič in Zakotnik iz Kosez, kjer sva bila z bratom Alešem vedno dobrodošla. Tistega privilegija, ko sem kot mladostnik lahko ogledoval živali in delal na polju, ne bom nikoli pozabil. To bi privoščil vsakomur. Temu je sicer botrovalo tudi manj prijetno dejstvo, ker je takrat primanjkovalo hrane. Dve usti manj pri mizi je bilo takrat zelo pomembno. Vsakokrat sem se posebej razveselil, ko so na polje prinesli dva velika jerbasa različne kmečke hrane in sem se lahko do sitega najedel, ješč sem bil od nekdaj. Otroci smo bili takrat lačni zaradi mladosti in zaradi pomanjkanja hrane. Življenje na kmetih me je za vedno zaznamovalo. Trdim, da bi sestavni del vzgoje moralo biti tudi spoznavanje kmečkega življenja. Še zdaj rad obdelujem zemljo, v drugem domu pod Kaninom.

Današnjih nasprotij med mestom in podeželjem ne bi smelo biti v tolikšni meri. Kmečko življenje na podeželju, kjer ljudje živijo drugače in pridelujejo hrano, je treba spoštovati. V Sloveniji še zdaleč nimamo tako velikih ravnih površin, kot so v zahodni ali vzhodni Evropi in drugod po svetu. Na našem podeželju prevladuje lastniško razdrobljena posest, še zlasti na kraškem, gričevnatem in hribovitem svetu, kjer je potreben še dodaten napor. Stroji niso dovolj, zemljišča pa se že marsikje zaraščajo. Kulturne krajine nikakor in nikjer ne bi smeli pustiti propasti.

O svojem očetu ste napisali knjigo Sivi volk. Kakšne vrednote je prenesel na vas?
O očetu bi lahko zelo veliko povedal. Zaznamovali so ga skavti. Po naravi je bil idealist, kot vzgojitelj si je življenje v marsičem predstavljal na svoj način. V ospredje je postavljal nekatere vrednote, ki jim drugi niso posvečali toliko pozornosti. Skavtizem je bil takrat osrednji trend razvoja mladinskih organizacij po svetu, čeprav ne edini. Vzor za skavte je bil bolj angleški vidik življenja. Hkrati se je pojavljal nacionalsocializem, ki je bilo čisto nasprotje angleškemu in globalnemu gledanju na potrebe mladine. Oče je bil drenovec, eden prvih jamarjev in alpinistov pri nas. Polagal nam je na srce, da ni ves svet samo v okviru štirih sten, šole in mestnega območja. V teh različnih okoljih živijo različni ljudje, ki jih je treba razumeti, spoštovati in se od njih učiti.

Bili smo ves čas ob starših in se zgledovali po njiju. Taborjenja so nam veliko dala. Ko sem pisal knjigo Sivi volk, sem iz podzavesti pobiral marsikaj, kar sem slišal od očeta. Zelo rad je uporabljal pregovore, slovenske, nemške, angleške. Še danes mi v ušesih zvenijo modrosti iz njegovih ust. Imel je še kako prav, ko je menil, da vzgajati brez ideje, ciljev in vrednot ni mogoče. Vzgoja mora biti pozitivna, ker negativne stvari tako ali tako pridejo v življenju same.

Zlasti po vojni sem se z očetom najbolj zbližal, ker sem obiskoval klasično gimnazijo, kjer je vodil prirodoslovni krožek, ustanovil tabornike itd. Ves čas sem ga lahko opazoval, tudi nehote. Bil sem vedno zraven in poslušal njegove »pridige«, ki so se pač ponavljale. Sprva mi je šlo skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Vendar se je to v meni globoko zasidralo in mi je prišlo pozneje v življenju zelo prav.

Kako pomembna za življenje je široka klasična izobrazba, ki vam jo je dala takratna klasična gimnazija?
Latinščina in klasične vrednote stare evropske civilizacije pridejo zelo prav v življenju, ne samo v vedah, kjer je latinščina nujno potrebna. Brez latinščine ni biologije, medicine in še marsičesa, pri čemer jo lahko uporabimo v posredni obliki. Zato klasična vzgoja in klasični jeziki ne bi smeli biti izrinjeni iz šol. Imamo Društvo klasikov, ki je zelo aktivno in se redno dobivamo. Pa vendar nima dovolj moči, da bi v družbo prenašalo svoje izkušnje in poglede. Jezika, kot sta latinščina in stara grščina, sta izjemno pomembna. Čeprav nista več živa, se iz njiju nekaj naučiš, ker vsaka civilizacija, ti dve še posebej, za seboj pusti določene sledove, ki so uporabni v življenju.

Znani ste bili tudi kot aktiven jamar in planinec. Edini od štirih bratov ste šli po očetovih učiteljskih stopinjah in poslali profesor geografije. Kdaj vas je začel zanimati visokogorski kras?
Že kot študenti smo hodili na Male pode pod Skuto, se sami oskrbovali, hodili v prva globoka brezna. Takrat sem se odločil, da se bom ukvarjal z visokogorskim krasom, s tega področja sem tudi diplomiral in doktoriral. V gore sem hodil s težkim nahrbtnikom, ker si takrat moral s seboj nositi vso hrano. Danes hrano pripeljejo s helikopterjem. Takrat je bilo precej drugače. Visokogorski kras so raziskovali že prej v Avstriji, kjer imajo podobno visoke planote, enako v Franciji in Italiji. Zato sem si kot glavno raziskovalno območje izbral Kaninsko pogorje, ki je bilo do mojega prvega obiska leta 1961 skoraj neznano. Na tem visokogorskem krasu smo skupaj z jamarji začeli raziskovati tudi kaninske jame, ki so danes globoke do 1500 metrov. Prek tisoč metrov globokih je danes več kot deset, jamarji pa ves čas odkrivajo nove in nove metre, tako v dolžino, kot v globino. O kotličih je prvi pisal Anton Melik, pa tudi moj oče. Kotliči še danes niso popolnoma obdelani. Upam, da se bom temu še lahko posvetil.

Na ljubljanski filozofski fakulteti ste začeli kot asistent pri znanem profesorju in poznavalcu krasa dr. Ivanu Gamsu. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?
Po diplomi sem najprej dve leti učil na učiteljišču, ki je bilo takrat zelo kakovostna ustanova z najsposobnejšimi pedagogi. Imam zelo lepe spomine nanje, skupaj smo igrali tudi odbojko, čeprav je bilo med nami tudi 20 ali 30 let razlike. Prišel sem kot mlad diplomant in sem se moral še veliko naučiti. Učiteljišče mi je dalo ogromno. Dijake in dijakinje sem učil tudi na smučarskih tečajih in hodili smo na ekskurzije. To je bila čudovita izkušnja. Ker me je zanimalo geomorfološko raziskovanje reliefa, predvsem v Kamniških in Julijskih Alpah, sem se prijavil na razpis na oddelku za geografijo na filozofski fakulteti. Tja sem prišel pred prof. dr. Gamsom. Poznala sva se že prej, iz jamarskih vrst, in sva se tikala, ko pa je prišel na oddelek, me je začel vikati. Bil je nekoliko poseben človek. Med nama je bilo deset let razlike, on je bil profesor, jaz pa njegov asistent. Bil sem nekoliko kritičen do njega. A to se je vse pogladilo in uredilo, ko sem se po 12 letih vrnil na oddelek s pedagoške fakultete in je ugotovil, da boljšega od mene takrat ni imel pri roki, in mi je predajal svoje predmete.

Vmes ste predavali geografijo na ljubljanski pedagoški akademiji, bili ste tudi dekan in v letih od 1978 do 1984 predsednik gradbenega odbora za pedagoški center za Bežigradom. Ali je bilo takrat lažje najti denar za gradnjo kot danes?

Želel sem predajati znanje naprej, tako sem bil vajen z učiteljišča, kot asistent na filozofski fakulteti pa tega nisem mogel. Zato sem se odzval na vabilo pedagoške akademije. Tam sem lahko predaval, ni pa bilo toliko pomembno znanstveno delo. Hitro sem se uveljavil in bil dve leti dekan. Takrat se je začelo obdobje novogradnje. Pedagoška akademija je bila namreč v zelo starih stavbah na Poljanski cesti. Sedež je bil na Starem trgu, v Stiškem dvorcu, tam smo se stiskali. Podružnici sta bili tudi v Novi Gorici in Kopru. Na vseh krajih smo iskali možnosti razvoja. Prišla je ponudba za gradnjo, pri čemer smo naleteli na veliko težav. Bilo je veliko napetosti med financerjem in nami, pri čemer niso želeli upoštevati naših predlogov in potreb, zelo sem se moral angažirati, za to je šlo šest let mojega življenja. Bilo je veliko težav, ker je Izobraževalna skupnost imela svoje predstave, denarja pa je na koncu zmanjkovalo. Takrat smo gradili prostore tudi za pedagoško gimnazijo in obramboslovje. Kot geograf sem sprejel izziv in na obramboslovju predaval vojaško geografijo.

Tudi na vojaškem področju podpiram vsestranski razvoj naše vojske. Pregovora pravita: »Zaupaj vase in v svoje kljuse!« ter »Nikoli ne nastavi še drugega lica!« Ne bi bilo slabo, še več, nujno bi bilo naše mlade fante in dekleta vsaj za nekaj mesecev približati vojaškemu načinu življenja, da bi se za vse življenje disciplinirali in pozabili na slabe navade.

Po vrnitvi na filozofsko fakulteto ste postavili temelje za didaktiko geografije. Sodelovali ste pri veliki prenovi šolstva sredi 90. let. Kaj polagate na dušo današnjim prenoviteljem šolstva?
Geografija kot šolski predmet ima 400 let preteklosti. Prenovitelji šolskih programov ne smejo pozabiti, da gre za enega temeljnih vzgojnih predmetov. Otrok mora danes zlasti spoznavati svojo domovino, nikoli je ne bo ljubil in branil, če je ne bo poznal. Nekateri teoretiki se tega ne zavedajo. Bil sem prvi redni učitelj za didaktiko geografije, čeprav sem bil na tem področju vsaj od začetka precej šibak. Zavzel sem se za razvoj didaktike geografije, zavedal sem se njenega  pomena. Pri razvoju šolske geografije sem imel priložnost in dolžnost, da sem bolj organizirano pristopil k temu. Zdaleč pa nisem pri tem najzaslužnejši, nikakor. Sem samo eden med mnogimi, tudi mnogimi odličnimi osnovnošolskimi in srednješolskimi učitelji, na katerih sloni zgradba šolske geografije. Pred mano je bilo veliko odličnih geografov pedagogov, strokovnjakov, ki so na tem delali že veliko prej, na primer Blaž Kocen že sredi 19. stoletja, in še pred njim.

Ves čas ste sodelovali tudi s kolegi profesorji v tujini, pri čemer ste ugotovili, da tam veliko bolj cenijo slovenskega kartografa Blaža Kocena, in obudili ste spomin nanj tudi pri nas.
V času našega osamosvajanja je bilo veliko novih pobud. Leta 1990 sem prišel v Bruselj na zasedanje evropske konference učiteljev geografije in spoznal nekaj odličnih ljudi, med njimi prof. dr. Hartwiga Haubricha iz Freiburga v Schwarzwaldtu, s katerim sva prijatelja še danes, je v 94. letu in v precej slabem zdravstvenem stanju. Skoraj 20 let je bil steber svetovne šolske geografije.

V tujini sem dobil zglede, da šolska geografija ni nič manj vredna in da se je zanjo treba zavzeti, da ne more biti podrejena akademski znanstveni geografiji, ampak mora sama razvijati svojo znanost. Iz Bruslja sem se vrnil z zavestjo, da ni dovolj samo Geografsko društvo Slovenije, ampak da se morajo šolski geografi organizirati v lastno društvo. Takrat so me gledali nekoliko postrani, niso pa se upali upirati. Društvo učiteljev geografije Slovenije danes deluje samostojno, je pa vključeno v Zvezo geografov Slovenije.

Blaža Kocena smo imeli pred očmi kot enega vodilnih geografov slovenskega rodu v Avstro-Ogrski. Po izobrazbi je bil duhovnik, zaradi družinskih razlogov, bil pa je tudi fizik in astronom. Napisal je veliko stvari. V šolski kartografiji je videl neobdelano polje. Bil je inovator, iz velikih atlasov nemškega izvora je naredil samostojen avstrijski šolski atlas. To je ena njegovih največjih zaslug. Zato smo začeli hoditi v njegov rojstni kraj, v Ponikvo pri Šentjurju. Že okoli leta 1973 so tam odkrili njegov spomenik, odkril ga je prof. dr. Svetozar Ilešič, naš veliki geograf, pod vodstvom Slave Kovačič, danes tudi 90-letnice, predmetne učiteljice na osnovni šoli, ki je ves čas je skrbela za to tradicijo in za spomin na Blaža Kocena.

Vsako leto organiziramo Kocenove sobote v marcu, ko cveti velikonočnica. Ta kraj je zelo lep, ima krasno baročno cerkev, je tudi arhitekturno in naselbinsko zelo zanimiv, ker je Ponikva brez industrije, je bolj bivalno naselje, zraven pa ima pokrajino plitvih dolin in v eni raste velikonočnica, kot prerijska stepska roža, ki se je ohranila iz ledenodobnih časov. Vendar se velikonočnica ne ozira na Kocenovo soboto, vsako leto začne cveteti prej.

Po vaši zaslugi je bilo ustanovljeno Društvo učiteljev geografije Slovenije, revija Geografija v šoli, bili ste predsednik Geografskega društva Slovenije ter Zveze geografskih društev Slovenije ter pobudnik in dolgoletni vodja organizacijskega odbora Ilešičevih dnevov, tradicionalnega strokovnega srečanja učiteljev in učiteljic geografije, ki bo letos septembra potekalo že dvajsetič.
Vse našteto je posledica tega, da sem se, tako kot mnogi drugi na drugih področjih, tudi izven šole trudil in bil vedno prepričan, da med šolskimi predmeti ni tako velikih razlik, kot bi jih nekateri radi delali. V času kurikularne prenove me je nekdo na stopnicah Filozofske fakultete vprašal, zakaj bi frizerka potrebovala geografijo. Nato smo razpravljali, zakaj tudi frizerka potrebuje geografsko vzgojo: ker se pogovarja s svojimi strankami in mora pokazati, da je izobražena in ni nevedna. Takšna vprašanja so podcenjevanje ne samo predmeta geografija ampak tudi posameznih poklicev.

Med učitelji je danes zelo veliko ozaveščenih ljudi, tudi dovolj hrabrih in bojevitih, da se zavedajo nevarnosti, ki se vedno pojavljajo. Verjamem, da se je danes tudi teoretikom na šolskem področju težko odločati, kako razporediti ure, da bo vsem prav. Združevanje predmetov v družboslovje ni dobro, zgodovina in geografija skupaj nista ne tič ne miš. Zgodovina in geografija sta enakovredna in enako pomembna predmeta. Mešanje teh znanj med sabo ne bo dobro.

Ker je Slovenija majhna, moramo biti še veliko bolj pozorni na temeljito izobrazbo naših ljudi. V večjih državah temu ne posvečajo dovolj pozornosti. Nepremišljeno prenašanje tujih izkušenj k nam je oblika uniformiranja in podrejanja!
V razmerju do Evropske unije, ki je med drugim velikanska civilizacijska pridobitev, zlasti za majhne narode in države, kot smo mi, je treba trmasto vztrajati pri zadostni stopnji avtonomnosti, zlasti v vzgoji in izobraževanju.

Ves čas ste se tudi borili za ustrezno priznavanje položaja učiteljev geografije v slovenskem šolskem sistemu. Kako komentirate trenutne razmere, ko primanjkuje učiteljev?
Pomanjkanje učiteljev in delovne sile nasploh je zdaj splošen trend. Mlade zanimajo novi, do zdaj neznani poklici, predvsem s področja informatike in računalništva, kar je neprimerljivo lažje, kot se ukvarjati s pubertetniki. V prvem in drugem letniku srednje šole so najtežavnejši dijaki, pozneje pa se nekoliko umirijo. Da prepričaš mlade, naj pustijo mobilni telefon in da je še kaj drugega razen interneta, moraš imeti veliko sposobnost. Danes biti pedagog je najbrž še zahtevnejša naloga, kot je bila v preteklosti. Mlad učitelj je danes pred velikanskim izzivom, kako uspešno poučevati in uspešno vzgajati.

Vedno ste se zavzemali za šibkejše, izvedeli smo, da ste kot predstojnik oddelka za geografijo sprejeli dve študentki, invalidki na vozičkih, čeprav je bilo veliko nasprotovanja. Vpisali sta se na pedagoško smer in študij tudi končali. Kako se spominjate tega?
Najudobneje je imeti okoli sebe zdrave študente, če pa pridejo študenti s fizičnimi ovirami, je to večji izziv. To je bilo na koncu mojega univerzitetnega učiteljevanja. Študentje so bili zelo solidarni in so pomagali dvigovati vozička na avtobuse. Smo različni in med seboj si je treba pomagat, je pravil tudi moj oče. V vzgoji in izobraževanju moraš upoštevati vsakega posameznika in biti po možnosti razumevajoč.

Takoj po upokojitvi leta 2000 ste postali aktivni na univerzi za tretje življenjsko obdobje, kjer ste še danes najstarejši mentor. Že 23 let predavate geografijo Slovenije »starejšim študentom«, ki jih vozite na izlete po vsej državi. Ste tudi soavtor publikacije Posebnosti izobraževanja starejših. Kako je bilo zamenjati mlajše študente za občinstvo v zrelih letih?
Ker je število slušateljev na tretji univerzi takrat naraščalo, me je nekaj mesecev po upokojitvi poklicala Alijana Šantej in sem se takoj navdušil. Zdaj se sprašujem, kaj bi, če ne bi imel tega, morda ne bi zmogel samega sebe dovolj zaposliti. Najprej sem imel eno skupino, čez leto dni že dve, čez štiri leta pa že tri. Na ljubljanski univerzi za tretje življenjsko obdobje so imeli pred covidom-19 4500 slušateljev, danes jih je samo 2000. Covid-19 je na tem področju povzročil veliko škodo.

Tem ljudem največ pomeni, če jih pelješ ven, na ekskurzijo. Pred covidom-19 sem jih peljal na ekskurzije po trikrat na mesec in je bilo že kar prenaporno. Šli smo tudi v tujino, na primer do Gardskega jezera, v Beneško Slovenijo, na Hrvaško, v Avstrijo. Drug od drugega smo se učili. Moral sem se pripravljati in to je krasen trening za možgane. Pogosto sem se šalil, da bom spraševal, pa so se veselo zasmejali.

Pomembno je delati fizično in umsko, da ste čim dlje čili in zdravi. Če nekaj veš in imaš v sebi nek kapital, kot ga imam jaz, ker sem veliko potoval po svetu, bil sem v ZDA, Sibiriji, po zahodni Evropi, če nekaj znaš, je pomembno to predajati drugim. Hvaležen sem tretji univerzi in kolegom oziroma kolegicam, ki so jo ustanovili. To je ustanova, ki mora živeti naprej in ji želim še veliko let. Pa tudi kakšnih mlajših in starejših mentorjev. Pred kratkim smo bili na Gorjancih, obiskali smo tudi Kmetijsko šolo Grm. Lepo so nas sprejeli, ogledali smo si hleve, postregli so nam s hrano. Nato smo nadaljevali pot na meglene Gorjance.

Trenutno ste zelo zaposleni s pisanjem poglavja v monografiji o Makaluju, ki ga posvečate bratu Alešu, vrhunskemu slovenskemu alpinistu, himalajcu in ustanovitelju šole za nepalske gorske vodnike v Manangu. Pred 40 leti se je ponesrečil v helikopterski nesreči nad Blejsko Dobravo. Enkrat ste ga spremljali v Himalajo, kako se spominjate tega obdobja?
Aleš je bil ustanovitelj edinstvene šole za himalajske gorske vodnike. Odraščala sva skupaj, bil je najmlajši in tudi najljubši. Moral bi biti punčka, pa starši niso mogli na to vplivati. Ko je moji mami ena od skavtinj povedala, da je rodila punčko, jo je mama vprašala, ali je to sploh mogoče, ko pa so tako redke. Do pubertete sva bila veliko skupaj, čeprav je hodil na drugo šolo. Nato pa se je on bolj zanimal za alpinizem, jaz pa za jamarstvo. Na naju je vplivalo očetovo planinstvo. Doma smo imeli cepine, stare vrvi, ogromno nahrbtnikov, še sedaj so pri meni, lahko bi z njimi opremil celo četo.

Nisem bil alpinist, poznal pa sem alpinistično tehniko, zlasti zimsko. Leta 1956 smo načrtovali pot v Turčijo na Ararat, pobudnik je bil Aleš. Takrat je propadel balkanski pakt med Grčijo, Turčijo in takratno Jugoslavijo in s tem tudi naš načrt. Ko smo čez tri četrt leta to pot načrtovali še enkrat –  to bi bila prva jugoslovanska odprava, alpinisti bi rekli, da je to bolj štamf, hoja, a osvojili bi en pettisočak – to tudi takrat ni bilo mogoče. Šla sva vsak svojo pot.

Leta 1972 se je pokazala priložnost za alpinistično odpravo na Makalu, pridružili smo se ji multidisciplinarna ekipa znanstvenikov, botanik Tone Wraber, zoolog Janez Gregori in moja malenkost kot geomorfolog. Raziskovali smo dolino Baruna, ki se je izkazala za zelo zanimivo. Tja sem prišel kot drugi geomorfolog. Po povratku sem naredil precej obsežen elaborat, prijatelj ga je po 50 letih digitaliziral. Nastala je ideja, da bi na oddelku za geografijo na filozofski fakulteti izdali znanstveno monografijo, v kateri sodeluje devet avtorjev različnih strok. Med njimi je dr. Irena Mrak, ki je z ekipo odšla v dolino Baruna in na Makalu leta 2014. Moje fotografije je primerjala s svojimi, v tem času se je veliko spremenilo, ledeniki so se močno umaknili. Predelava elaborata o dolini Baruna pod Makalujem je bila velik izziv. Do konca sem prišel z veliko odrekanja in volje ter z odločilno pomočjo oddelka za geografijo. Izid monografije, ki je zelo zanimiva zaradi širokega multidisciplinarnega pristopa, so sicer načrtovali za moj rojstni dan, vendar pa malo več kot dober mesec zamude najbrž ne bo.

Od kod jemljete energijo za vaše pestro udejstvovanje?
Energijo so mi verjetno dali starši, na drugi strani pa univerza. Kariera univerzitetnega učitelja in znanstvenika se z dnevom upokojitve ne konča, vsaj zame se ni. Ker me je nekoliko premetavalo sem ter tja in sem bil veliko po svetu, tudi na zelo zanimiv območjih, je veliko tem ostalo nedokončanih. Če imaš neke izkušnje, neizpolnjene in neuresničene cilje, te spodbujajo, da se trudiš in iz tega izvira tudi vitalnost.