Rider's digest Slovenija (05-2015) - Lidija Petek: Roman Benet je Slovenec z največ osvojenimi, dvanajstimi osemtisočaki
ROMAN JE SLOVENEC z italijanskim potnim listom. Je alpinist iz Kanalske doline, obdane z zahodnimi, italijanskimi Julijci, katerih osrednje mesto zavzema Mangart. Ta ga pozdravi vsako jutro, ko stopi iz hiše, saj že vse življenje živi v kraju Fužine tik za našo mejo z Italijo. Je skromen, ne govori veliko, a je velik plezalec. Skupaj z ženo Nives Meroi, eno najboljših italijanskih alpinistk, sta v alpskem slogu, brez uporabe dodatnega kisika in višinskih nosačev, stala že na 12 od 14 himalajskih osemtisočakov. Njegova življenjska filozofija je preprosta, a mnogim nedosegljiva, zgodba pa naravnost osupljiva.
Reader's Digest: Leta 2009, ko sta z Nives ‘lezla’ na Kangčendzengo (dvanajsti osemtisočak), ste prvič na vajinih odpravah zaostali za njo. Kaj se je zgodilo?
Roman Benet: Resno sem zbolel in Nives je takrat ukazala, da se takoj oba vrneva z gore, čeprav sva bila že 7.600 metrov visoko. Doma sem izvedel, da imam raka, kar dvakrat so mi presadili kostni mozeg, v drugo na srečo uspešno. Čeprav stopam na osemtisočake, tega nikoli nisem vzel za glavni cilj. Pomembno je, da v plezanju uživam. Sam vrh je drugotnega pomena. Z Nives nisva nikoli pretiravala, da bi šla malo čez rob in poskusila na silo. Danes bi najbrž že imela osvojene vse osemtisočake, če bi tvegala. A dokler uživava na gori, se vračava. Vedno je čas, da še enkrat poskusiva.
Na Kangčendzengo sta stopila lani, 17. maja, v tretjem poskusu. Kako je bilo na gori?
Po mojem zdravljenju sva bila na gori že leta 2012. Prišla sva na srednji, ne glavni vrh. Ponoči sva zgrešila žleb in še danes se smejejo po dolini, da sva edina alpinista na svetu, ki sva zgrešila vrh osemtisočaka (smeh).
Leta 2013 so mi zaradi obsevanj zamenjali kolk in zato sva se pod goro vrnila šele lani. Tisti dan sva bila čisto sama na vrhu, dva dni kasneje so prišli drugi za nama, ker so čakali, da šerpe opremijo še tisti zadnji del poti tik pod vrhom. Noben turist, pa tudi mnogi moderni alpinisti, ki gredo na goro brez kisika, se ne premaknejo brez fiksnih vrvi.
Tako se samo pripneš na vrv in napreduješ navzgor ali pa potem sestopaš. Midva teh vrvi ne uporabljava, nimava šerp, ki nosijo težko opremo in kisik, postavijo šotor in skuhajo čaj. Za turiste (ljudi, ki plačajo za vrh) je nepomembno, kako pridejo na vrh, med alpinisti pa to šteje.
Za mene priti na vrh s pomočjo kisika, ni priti na vrh. Bolj me navduši, ko vidim, da človek sam pride na vrh šest- ali sedemtisočaka, s svojimi močmi, kot pa nekdo, ki si pomaga s kisikom na osemtisočaku.
V bazni tabor ne neseva kisikove bombe. Če človek sam sebe dobro pozna, zna odnehati na gori takoj, ko začuti, da ne gre naprej.
Toda ljudje precenjujejo svoje zmožnosti, zakaj ne obrnejo, če vidijo, da ne zmorejo?
Samo na Everestu leži 50 trupel - ljudje trdijo, da se na več kot osem tisoč metrih visoko človeku ne da pomagati. Sam pravim, da se da, a se moraš odreči vrhu. Berem zgodbe, da je človek še živ, a gre mimo njega na desetine ljudi, in ga pustijo tam. Če bi mu dali svoj kisik, bi ga rešili. A človek, ki plača 70 do 80 tisoč dolarjev za komercialno odpravo, pravi, da gre na vrh, ne želi pomagati. Ne vem, če bi v naših hribih pustili nekoga samega, če bi videli, da umira? Se ustaviš in nudiš pomoč, tam pa ne - pravijo, da življenje čez osem- tisoč metrov nima več pomena. Večkrat se mi je zgodilo na himalajski odpravi, da smo pomagali, potegnili smo z gore Korejca, prijatelja z možganskim edemom, Nives z zlomljeno nogo, a nihče od nas ni pomislil, da zato ne bo šel na vrh. Najprej si pomislil na prijatelja, na sočloveka s težavami, šele potem poskusiš priti še enkrat na vrh.
Ali zato z ženo Nives vedno plezata skupaj?
Dobro se poznava, zaneseva se en na drugega. Zelo dobro tudi prenašava višino. Tudi če imaš okrog sebe deset ljudi, ne pomeni, da si bolj varen. Mogoče ti nihče ne bo pomagal. Na odpravi si z Nives vedno razdeliva stroške pristopa s kakšnimi plezalci, a na vrh vedno plezava sama. Če ne poznaš soplezalcev, ne veš, kaj te čaka.
To je kot bivanje na jadrnici - ko izpluješ, so vsi prijatelji, ko se vrnejo, sta le dve poti: ali so še večji prijatelji ali pa je prijateljstva konec. Tako je tudi na odpravah. Morda je to v redu, saj snameš masko, hitro se pokaže, kakšen človek si. Sam sem tudi doma tak kot na odpravah, to pa velikokrat ljudem ni prav.
Se pravi, da moraš priti pod goro s počiščeno glavo?
Herojstva v gorah ne priznavam, vedno rečem, če v tem ne uživaš, bolje, da si doma. Mnogi, ki pridejo s Himalaje, pravijo, da je bilo zelo težko ...
A če ti je bilo tako težko, pojdi raje na morje. Če ne uživaš, kar delaš, nima smisla. Res, da je minus dvajset stopinj Celzija, zebe te, a vedeti moraš, kaj te tam čaka. Ko prideš nazaj, si vesel, občutek, ko prideš nazaj v bazni tabor, je najlepši, ta ostane, baterije so napolnjene. Predvsem psihično.
Zato se v Himalajo vračate tudi letos?
Najprej zamenjava še drugega kolka, jeseni pa, če bo zdravje in denar, še predzadnji, Makalu. Zame so prostranost, sneg, led, tišina najlepša dimenzija alpinizma. Naše gore so lepe, rad sem tudi na naših vrhovih, a ko prideš na himalajski vrh, vidiš svet bolj okrogel. Ker si tako visoko, se počutiš tako, kot bi letel z letalom, občutki, ki jih pri nas težko doživiš. To je ta tišina višine. Pri nas tudi ko si na vrhu, slišiš hrup z doline. Veš, da se boš čez par ur spet vrnil v dolino, tam pa si mesec ali dva popolnoma izoliran, in to mi je zelo všeč. Ljudje so odlični, so reveži, a notranje bogati.