AO Celje - Matica: Danes je nepričakovano preminil naš in GRS Celje član Dušan Glažar - Duli. 
Počivaj v miru in naj ti bo slovenska zemlja mehka odeja.
Veš, da je vse tako, kot je bilo.
V mislih si, besedah naših,
da, celo v sanjah,
le, da korak se tvoj
nič več ne sliši ...
(J. Medvešek)
Dušanu Glažarju - Duliju v spomin
In sedaj, ko je mraz in žled popustil, snega v dolini pa že nekaj časa ni več in je pomlad na višku, nas je spet do kosti zmrazilo. Nepričakovano nas je zapustil Duli - DUŠAN GLAŽAR.
Dragi Duli!
Spoznala sva se tam nekje proti koncu 60, le kje drugje kot v gorah - na Okrešlju. Ti si nekako ostal brez soplezalca, ki ni prišel za tabo ali pa je moral prej nazaj v dolino, jaz ga pa itak nisem imel. In si me povabil, da greva skupaj plezat. Jaz čisti začetnik, ti si pa o gorah in plezanju že gotovo nekaj vedel, ker si vedel, kam greva in si bil takoj tudi prvi v navezi.
V navezi, ki naju je in nas je potem vezala in povezala do sedaj, do Tvojega prezgodnjega in nepričakovanega odhoda. Še par dni nazaj smo bili skupaj na GRS sestanku v Celju, pa potem na fižolu pri Čulku. Pred prvomajskimi prazniki smo skupaj svečano odprli našo novo brunarico v Mozirju, v začetku junija pa jo bomo še na Okrešlju.
Za jutri si bil skupaj z Gišem zadolžen za organizacijo in logistiko vaje in izpitov iz PP na Golteh.
Vmes si na morju, na Tvojem Pagu, na našem Pagu, našim mladičem še posodil kotel, da so si lahko pripravili golaž. Ja, poleg gora nas je dolga leta povezovalo tudi morje, pa še marsikaj.
In ob vseh teh številnih druženjih in skupnih nalogah nismo niti slutili, da se v bistvu tudi poslavljamo od tebe. In potem je človeku naenkrat žal za vsak skupen trenutek, da ga nismo podaljšali, da nismo popili še kakšnega piva in si še kaj povedali, ker se sedaj to ne da več in ne bo dalo več. Sedaj bi želeli še marsikaj dopolniti, popraviti, a ostajajo le slike, ki polnijo naše duše.
Ko je Duli že na začetku srednješolskih let spoznal gore, se je kmalu srečal in vključil tudi v GRS, kamor je organizirano vstopil že leta 1969 in tej humanitarni in tovarniški organizaciji in družbi je ostal zvest do konca. Najprej je bil pripravnik, potem pa član in dolga leta tudi zelo aktiven inštruktor. Zadnja leta je bil tudi časten član naše GRS postaje Celje.
Predvsem pa je bil naš Duli tudi mož beseda, načelen, natančen in dosleden, tako da je včasih to že bolelo.
Pa se spet vračam v spomine, v te slike, ki ostajajo. Midva z Dulijem sva bila potem že leta 1970 člana meddruštvene Šaleške odprave v Norveške gore, kamor se je potem Duli vrnil še enkrat in to 10 let pozneje. Leta 1987 je bil Duli tudi član odprave na Broad Peak v Karakorumu.
Seveda ne bom nikoli pozabil trenutka, ko je prišel Duli po naju z Verčem potem, ko sva en teden preživela v več kot kilometer visokem zidu severne stene Trolltinda. Le kako bi lahko to pozabil, pa čeprav je vmes preteklo in odteklo že toliko časa, let in zgodb, povezanih z gorami povsod po svetu.
Da je preteklo in odteklo že veliko našega časa, kažejo tudi podatki, da nas vedno več manjka, da so odšli Stane, pa Cerjak, Marko, Hari, Švicar, Dani, Čujzi, Jaka, da ne naštevam naprej ...
Ja, Duli, tudi Ti odhajaš, veliko prezgodaj v spomine, med zgodbe, ki jih imamo radi. Počasi Te bomo varno shranili tja, kjer spomini ne bolijo in zbledijo, temveč tako prijetno grejejo.
Tvoji družinici, v svojem imenu in v imenu prijateljev alpinistov in gorskih reševalcev, izrekam iskreno in globoko sožalje!
Duli, prijatelj, Ti pa počivaj v miru, tu pod obronki Dobrovelj, Golt in Smrekovšega pogorja s kuliso Kamniško-Savinjskih alp v ozadju in naj ti bo naša zemljica mehka odeja!
Ivč Kotnik (16. 5. 2014, ob 15., v Žalcu)