Peter Podgornik: Med sproščenim klepetom sem včeraj med kratkim obiskom pri Nives in Romanu izvedel nekaj podrobnosti o tem, kaj sta počela ta čas, ko jaz zdravim zlomljeno nogo ...
Prve dni aprila sem jima elektronsko sporočil, da trenutno gostujem v jeseniški bolnici. In v kratkem odgovoru sem zaznal, da sta tik pred odhodom v Nepal, verjetno na Kangčenzengo. Vsi smo si zaželeli srečo …
Od doma sta odšla prvi teden v aprilu, v Katmanduju sta se srečala s španskima kolegoma iz prejšnjih odprav. Vsi so bili člani odprave Kanchenjunga 2014, pod vodstvom Denisa Urubka, ki je plezal nanjo z močno ekipo plezalcev s severne strani. (Očitno je imel Urubko rezervirane vse vrhove Zakladnice petih snegov, ki presegajo višino osem tisoč metrov.)
Po devetih dneh pristopnega marša so kot zadnja odprava dosegli prostor za bazni tabor na ledeniku Jalung, pod južnim ostenjem gore. Tam je bilo poleg članov številnih odprav veliko šerp in drugih pomočnikov, ki še posebej skrbijo za komercialne odprave; sicer odročna Kangčendzenga je letos doživela podoben naval kot ostale visoke gore Himalaje. Na račun novih cest se je pristop pod goro krepko skrajšal, nekateri odpravarji pa se v bazni tabor tako pripeljejo kar s helikopterji.
Pregled aktivnosti na gori
25. aprila sta nesla opremo na višino ok. 6200 metrov, kjer je bil kasneje prvi tabor.
28. aprila sta prespala v T1 in naslednji dan splezala do višine 7200 metrov, kjer sta pustila opremo za drugi tabor ter se vrnila v bazo.
9. maja sta prespala na prvem taboru, naslednji dan pa na drugem, od koder sta prinesla šotor in spalne vreče nazaj k T1.
Sledilo je slabo vreme in posledično ždenje v bazi, kjer sedaj plezalci na račun sodobnih komunikacijskih naprav lahko spremljajo natančne vremenske prognoze.
Lepo vreme z močnim vetrom je bilo spet napovedano za sredino meseca.
14. maja sta ponovno krenila iz baze. Prvič sta prespala v T1, naslednji dan pa na dvojki in - 16. maja sta že dosegla mesto tretjega tabora na višini okrog 7600 metrov, kjer sta preživela popoldan in del noči pred vzponom na glavni vrh Kangčendzenge.
Za vzpon sta torej uporabila tri višinske tabore, ostale odprave postavijo običajno štiri.
Po taborih je večina ostalih plezalcev čakala, da šerpe opremijo s pritrjenimi vrvmi zgornji del smeri, Nives in Roman pa nista čakala, sledila sta svojemu slogu s prejšnjih odprav ...
Sedemnajstega maja sta kmalu po polnoči začela z vzponom proti najvišjemu vrhu Kangčendzenge (8586 m), ki sta ga dosegla po dvanajstih urah plezanja. Okoli osemnajste ure popoldan sta sestopila do zadnjega tabora, tam prespala in se naslednji dan vrnila v bazni tabor.
Naslednje dni je bila na vrhu prava gneča; dosegla sta ga njuna španska prijatelja, s svojo ekipo je prišel nanj 75 let star Carlos Soria, s severne strani pa je uspel Denis Urubko. Vrh je s tremi soplezalci dosegla tudi znana indijska plezalka Chhanda Gayen, ki se je dva dni kasneje z dvema šerpama smrtno ponesrečila pri poskusu vzpona z južne strani na Jalung Kang, zahodni vrh Kangčendzenge.
Nives in Roman sta se leta 2009, natanko na isti dan, 17. maja, pod vrhom Kangčendzenge zaradi začetnih znakov Romanove bolezni vrnila domov. Sledilo je obdobje negotovosti in upanja, poskusov in padcev, iz katerih sta se dvignila še močnejša. Letos sta spet dosegla enega svojih ciljev in se brez vsakršnega hrupa vrnila v domače kraje.
Posebno darilo je bila za mene knjiga, ki sta mi jo včeraj podarila; v njej Nives opisuje vzpon na goro Sinaj, ki sta ga v zadnjih letih obiskala kot turista. V zanimivi zgodbi o Sinaju se prepletajo odlomki iz njune bogate gorniške poti, kjer bralec spozna njun preprost in pošten odnos do gora in življenja pod njimi.
Peter Podgornik
Foto: Nives Meroi, Roman Benet