Slavo Vajt:

POTOPISI 

Na poti proti obnebju

Kar daleč so tisti vojni časi, ko sva z Alešem bistrila um v takratni ljubljanski Vadnici. Ne spomnim se kaj dosti, s čim vsem so nam skušali naphati glavice. Verjetno smo morali poslušati tudi zgodbice o za našo deželo tako strašno pomembnih zgodovinskih dogajanjih tistih trenutkov. Na srečo se je pokol končal, ob istem času pa tudi najina osnovna učna leta. Ne bom se zlagal, če rečem, da smo se otroci bolj veselili počitnic kot svobode. Saj smo bili preveč smrkavi, da bi se je spominjali iz časov pred svetovno morijo. Tegob vojne pa tudi nismo kaj dosti čutili. Pravzaprav smo se celo razveselili, kadar je zaradi alarma odpadel pouk. Šele mnogo pozneje sem dojel, kako zelo nam je manjkalo druženje z vrstniki in kako smo bili, obsojeni bolj ali manj na mestne ulice, prikrajšani za stik z naravo.

Ko smo začeli nadomeščati zamujeno, naju je hitro potegnilo v naročje gora, le da jaz zanj tega dolgo nisem vedel. Čeprav je oba pognalo v alpinizem, se zdi, da sva hodila po različnih poteh, saj v plezanju nikoli nisem iskal kaj več od osebnega doživetja. V tista dejanja so me, brez mojih razmišljanj in odločitev, usmerjali nekakšni čutno-duhovni občutki, ki so me oblili vsakič, ko sem se z dlanmi dotaknil skalovja. Kot da me je meni neznana sila na čuden, nerazložljiv način spojila v enost s tisto skalo, z goro, zvezdami, vesoljem ...

Vnovič sva se srečala nekako v času priprav na prvo himalajsko odpravo proti Trisulom. Tistega leta sem kratek čas vodil alpinistični odsek, Aleš pa je bil član odprave. Kolikor si lahko danes dovolim majhno pripombo, bi dejal, da bi bil takratni izkupiček večji, če bi bilo v ekipi nekaj več zagnancev njegovega kova in kakšen »foter« manj. Pa pustimo zgodovino zgodovini. Interpretov in razlagalcev bo tako ali tako vedno toliko, kolikor je bilo vpletenih.

Po prvem stiku s Himalajo so se začeli vrstiti drznejši vzponi in slejkoprej je moralo zadišati tudi po želji stopiti na vrh sveta. Takrat je bil Aleš odgovoren za odprave v tuja gorstva, pa tudi vodja odprave naj bi bil on. In nekoč, ob nekem pogovoru, me je kar tako mimogrede povprašal, ali bi bil pripravljen iti zraven in posneti film. V danem trenutku ni bilo prostora za razmišljanje. Le globoko v sebi sem začutil, da je možen samo en odgovor. Mislim, da sem izustil svoj ja, preden mu je uspelo dokončati stavek.

Pravzaprav je malo smešno, če te po štiriinštiridesetih letih tlačenja naše kroglice nekdo vpraša, ali bi šel. Na vrh. Mladost, ona prava, nabita z eksplozivno energijo, se je že začela zgubljati v meglicah pozabe. Ampak v tistem trenutku je nekje iz globine mojega bitja izletela besedica ja. Grebenje po skritih kotičkih duha in telesa je z vso silovitostjo izbilo naslednjega jutra in me skušalo prepričati, naj neham segati po nedosegljivem. S kopico razdiralnih, razkrojevalnih vprašanj. Do kod sem prijadral v svojem življenju? Kako je kaj z jadrnico? Ali bodo jadra zdržala viharne vetrove izziva, ki se mi obeta? Predvsem pa, ali jih imam korajžo razpeti in zapluti? Vse z rahlim posmehom in prikritim sporočilom: »Saj ne boš zmogel.« K sreči se je že kar ob rojstvu naselil vame neki neugnani vražič, ki mi ni nikoli dopustil, da ne bi pogledal za vsak vogal, v vse verjel in o vsem dvomil. Ki mi nikoli ni dopustil verjeti, da ni možno najti luči v temi, ognja pod pepelom. Pa se je začelo.

Slovo od tiste lepe, po tobaku dišeče škatlice, ki človeka z zgovornimi besedami venomer opozarja na možnost prezgodnjega odhoda tja preko, je bilo kar močno obarvano s sentimentom. Treba mi in ji je bilo dopovedati, naj ne bova žalostna, saj se bova gotovo spet srečala. Potem nisem več hodil. Samo še brzel sem. V službo in domov, v trgovino in nazaj, od mize do postelje in od postelje k mizi, od tuša do stranišča. Noben griček ni bil varen pred mojimi napadi. Verjetno si me je še najbolj zapomnil osamljeni holm, brez družbe postavljen sredi ravnice, ki so mu nadeli ime Grmada. Ob vsakem možnem času sem ga napadel trikrat ali štirikrat zapored. Vsakodnevno urjenje se je, če je bilo le možno, dogajalo v naravi. Me je pa venomer preveval občutek, da bi bilo lahko tisto dirkanje enako uspešno opravljeno na stopnišču naše stolpnice. Saj sem ob takem divjanju postal slep za vse. Nič več nisem opažal skrivnostne lepote gozdov, bogatije drevesnih krošenj, nagajivosti igrivih grmovnic, valovanja šelestečih trav, poskočnosti žuborečih potočkov, mežikanja barvitih gobic in borovničevja, skrivajočega se v podrasti. Izgubili so se božajoči glasovi ptic in čričkov. Spremljala sta me edinole topot v nedogled ponavljajočih se korakov in težko sopenje preobremenjenega fizisa.

Seveda mi je bilo jasno, da vse to »mučenje« mojega telesca niti slučajno ne bo zadovoljilo zahtev, ki jih bo postavil predme prihajajoči izziv. V zimi pred odhodom sem z nahrbtnikom, derezami, cepinom in drugo potrebno navlako za mesec dni odbrzel v Bohinj, kjer naj bi se začelo resno delo. Sem pa pred tem nekoga pobaral, kako spoznati občutke ob lovljenju tistih redkih atomov kisika tam gori, na poti proti vrhu. Zelo preprosto mi je odgovoril, naj s primerno težo na hrbtu kar se da hitro tečem v strm breg. In ko bom začutil, da me bo zdaj zdaj zadušilo, mi bo vse jasno. Če bom sposoben še kaj dojeti.

Dnevi v tistem mesecu so kar hitro minevali. Vsako jutro sem se odpravil iz Ukanca na vrh Vogla, kar pomeni, da sem moral svojih osemdeset kilogramov in zajeten nahrbtnik dvigniti tisoč štiristo metrov visoko. K sreči se je telo dokaj hitro navadilo na nov način bivanja. Zopet sem bil sposoben zaznavati lepoto kristalnobelo bleščečih, puhastih bregov, ki so me ovijali z milino, nežnostjo in divjostjo obenem. Le ob popoldnevih, ko sem se vračal v dolino, mi je pogled včasih za hip zastal na smučiščih, polnih z boki migajočih, nasmejanih izletnikov. Moram priznati, da sem jim zavidal. Da bi se mi prav prileglo malo miganja z boki. Pa naj bo na smučeh ali kako drugače. Ampak na delu so bili višji interesi, ki jih ni bilo moč pozabiti, kaj šele zanemariti. Ne vem, ali so tisti veseli smučarji ob pogledu name morda razmišljali, kako je kaj z mojim umom. Razložiti jim skoraj gotovo ne bi mogel, saj sem sopihal kot nadušljiv stoletnik.

V času naprezanj sem izvedel, da Aleš zaradi drugih obveznosti ne bo mogel biti vodja odprave, kar me ni prav nič vzradostilo. Ni mi preostalo drugega, kot da kar se da hitro spoznam človeka, ki naj bi bil nekaj naslednjih mesecev moj komandant. O njem dotlej nisem kaj dosti slišal. Srečala se nisva nikoli. Ko sem vstopil v prostrano pisarno, sredi katere je stala masivna pisalna miza, sem ga zagledal. Visokega možakarja, ki je z resnim pogledom skozi dobro izbrana očala zrl vame in pozorno poslušal, kaj mu imam povedati. Rahlo privzdignjena, ampak kar obetavna podoba, me je prešinilo. Dokler ni spregovoril. Kaj hitro sem dojel, da zanj nisem član odprave. Da v njegovih očeh ne morem biti »naš«. Da je videl mojo nalogo kot pretežno moteč, obenem pa nujen balast, ki se mu pač ne da izogniti. Postalo mi je jasno, da bom med odpravo hudičevo sam, kar filmu ne bo v korist. Bo pa zadovoljilo njegov, ne ravno pameten, lahko bi dejal celo škodljiv, odnos do mojega dela in vloge pri tej nalogi. Ni mi bilo treba dosti razmišljati, kakšen vzdevek bi mu najbolj pristajal. Od tistega srečanja do konca druženja je bil v mojih očeh iz dneva v dan bolj lumen mundi. Preostalo mi je le, da sem se odločil spoštovati avtoriteto po položaju, kar se, moram priznati, nikoli ni ujemalo z mojo čudjo.

Seveda novo pridobljeno ime ni veljalo za njegovo vodenje odprave.

Prav nič mu nisem zavidal, ko sem ga opazoval, zgubljenega med desetinami ton prtljage, kupi papirjev, kopico strašansko prijaznih in strašansko počasnih uradnikov, ki jim je bilo popolnoma vseeno, ali bo monsum končal našo avanturo še preden bodo uspeli pritisniti zadnji pečat. Kljub nekaterim članom odprave, ki so mu v marsičem olajšali delo, je bil vendarle on tisti, ki bi ga čakale pridige, če bi šlo karkoli narobe, pa čeprav zaradi nepredvidljivih naravnih razmer, na katere res ni imel nobenega vpliva. Ni se čuditi, da mu je včasih, redko, odneslo pokrovko s sicer navzven izredno mirne, obvladane podobe.

Vedno kadar mi je kdo hotel natvesti, da so vsi ljudje, ki hodijo v planine, dobri in značajni, se mi je malo zataknilo. V vseh letih, odkar si vedno znova z rahlo vznemirjenostjo oprtujem nahrbtnik, da bi v stiku z golimi ostenji dojel sebe, sem spoznal tudi nebroj značajev. Preproste in zapletene, filozofe in bedake, veseljake in puščobe, pa avanturiste, samomorilce, romantike, zmedene in prepričane, majhne duše in velike duhove. Ljudi in osebke. Ni torej čudno, da me je pred prvim soočenjem s člani odprave mučilo vprašanje, s kom vse bom moral sobivati štiri mesece v svetu, kjer ni mogoče zamenjati lokala. Nekega poznojesenskega večera nisem ravno z lahkim srcem vstopil v prostor, poln mladcev, ki naj bi bili moji tovariši v dobrem in slabem. Sem pa kaj kmalu začutil, da stojim sredi gruče drznih samohodcev, ki jih je le močna skupna želja povezala v nekakšno enovito združbo. Epluribus unum bi dejali latinci. Fantje so stvar poenostavili in nemalokdaj se je dalo slišati All together separated. Vedel sem, da je nečloveški napor ostati človek v pogojih, ko nihaš na robu obstoja. Nisem pa vedel, da je lahko močno izražena želja neke skupnosti v danem trenutku mnogo močnejša od individualne majhnosti. Tistih petindvajset značajev, samosvojih, težko združljivih, bo v krutih razmerah, na skrajni meji človeške zmogljivosti družno delovalo. Se kot utečen stroj spoprijelo z neko skoraj neostvarljivo nalogo. Kljub kakšni pikri opazki, ki se jo je dalo sem ter tja slišati, in ob hkratnem zavedanju, da vsem ne bo dano, še nikoli nisem doživel takšne homogenosti med tako zelo različnimi dušami.

Kako so sprejeli mene, bi težko dejal. Pravzaprav me niso.

Saj v njihovih očeh ni bilo moč zaslediti odziva, sprejemajočega ali zavračajočega. Vedel sem, da me do njih vodi samo ena pot. Dolga in naporna. Pred tistimi mladimi možmi, ki so bili navajeni stoično sprejemati bremena samote, bolečine in na skrajni točki tudi pogube, sem se moral najprej dokazati. Moral sem pokazati, da obstaja v meni tisto nekaj, kar nas lahko zbliža. Nekakšna naravna danost, ki omogoča človeku, da v krutem objemu himalajskega visokogorja živi. In preživi.

Do takrat pa je preteklo še mnogo časa.

Zadnje dejanje pred odhodom je bilo povezano s tlačenjem neskončne količine osebne opreme v nekakšne plastične sode, primerne za nošnjo. V tistem zajetnem kupu so se znašli vsi potrebni alpinistični rekviziti, takšni in drugačni čevlji in oblačila, osebna lekarna z najrazličnejšimi tabletami za to in ono nevšečnost, obvezen dežnik in še in še. Seveda vsa oprema ni bila kupljena. Mislim, da so odgovorni »žicali« in paberkovali po vsej takratni Jugoslaviji, da bi se jim proračun izšel. Seveda je bil rezultat temu primeren. Neka tovarna nam je poklonila očala za varjenje, ki naj bi nadomeščala tista prava, ledeniška. Da ne govorim o krošnjah, ki jih je bilo treba najprej nekako usposobiti, da so bile vsaj približno uporabne. Kakorkoli že, ob pregledu tiste ropotije sem se odločil izločiti nekaj predmetov, ki jih moj um ni mogel umestiti v kategorijo potrebnih ali kakorkoli koristnih. Med njimi je bila tudi plastenka z dokaj širokim vratom in zamaškom na navoj, ki me ob moji dotedanjih alpinističnih izkušnjah ni mogla prepričati o svoji uporabnosti. Pa sem se pošteno uštel. Ampak o tem pozneje.

Dan odhoda! Rano jutro. Letališče na podnožju gora. Spomini. Obrazi. Mnogo obrazov. Tujih. Neznanih. Domačih. Govorjenje. Vsevprek. Nerazumljivo. Stiski rok. Ne vem, s kom vse. Nekdo nekaj reče. Aha, dokumente. Ozka vrata. Prostrana ploščad. Stopnice. Smehljajoč se obraz. Stevardesa. Hrup. Gibanje. Vzlet. Pustolovščina je postala dokončno, nepreklicno dejstvo. S pomočjo tega velikega ptiča smo tako rekoč na dosegu našega cilja, sem si mislil. O, sancta simplicitas.

Ne vem, zakaj so nam izbrali letalsko družbo, ki naj bi nas, verjetno za manjše denarce, dva dolga dneva prevažala po tem našem ljubem svetu. Prva postaja - Beograd. Novinarji. Fotografi. Snemalci. Kaj vraga počno tu? Saj večina nima nikakršnega odnosa do stvari, o kateri naj bi poročali. Naj jim bo. Tudi tega bo enkrat konec. Hudiča je bilo konec. Stvari so se začele obupno ponavljati. Avion. Stevardesa. Polet. Bonbon. Pristanek. Split. Avion. Stevardesa. Polet. Sok. Pristanek. Rim. Vedno dlje smo od cilja. Naj vrag vzame tako potovanje.

V Rimu se je spet zapletlo. Zaradi vremena naše letalo ni moglo priti iz Nemčije. So nas pa prijazno seznanili z dejstvom, da bomo morali en dan vegetirati kar na letališču, ker menda ni bilo moč najti primernega prenočišča, česar jim nisem najbolj verjel. Mislim, da jih je bolj skrbelo, da se ne bi raztepli po mestu. Saj nihče ni vedel, kdaj naj bi končno vendarle odšli. Edina razveseljiva novica: prost in neomejen dostop do hrane in pijače. Ne vem, koga in koliko je to stalo, si pa zlahka zamišljam možno količino pojedenega in popitega, če kdo spusti h koritu dva ducata mladih bikcev, kadar jih ne skrbi vsebina njihovih žepov.

Mislim, da je vsem odleglo, ko smo se končno skobacali v letalo, ki naj bi nas dostavilo v Katmandu, četudi nas je čakala dolga, neudobna vožnja, med katero razen buljenja v ekran z abotnimi filmi človek nima kaj dosti početi. Čeprav je bilo malo mučno, se nam je čas dokaj hitro odsedal med podpisovanjem tisočih razglednic, namenjenih dobrim darovalcem, ki so našo odpravo vzeli tudi za svojo. Sredi noči smo pristali v Kuvajtu in že sem se videl, kako raztegujem otrple ude in se, če že ne drugega, seznanjam vsaj z letališčem. Pa ni šlo. Brez slabe vesti so nas pustili čemeti v letalu. No, to je vendarle zadnji odvečni dogodek pred koncem poti, me je prešinilo - pa sem se spet pošteno uštel.

Ko smo še visoko v zraku začutili zarjo novega dne, se je letalo začelo spuščati. Končno. Vraga končno! Pristali smo v Mumbaju ravno v času, ko se je izza obzorja dvignila ogromna ognjena krogla in prvomarčevski dan pretvorila v zbir neprijetne vročine in vlage. Mislim, da sem se rahlo preklinjaje prekladal po pusti letališki zgradbi, čakaje na odrešitev, ki je končno vendarle prišla. Tokrat se nisem uštel.

V kristalno čistem dnevu se mi je prvič razprl pogled na čarno verigo v belino odetih, bleščavih gora, ki se jim v sanskrtu reče Hima alaja - bivališče snega. Občudovaje prizor se skorajda nisem zavedel minevanja časa in že smo se znašli na koncu in obenem na začetku neke poti.

V Katmanduju smo bili obsojeni na nekaj dni čakanja, medtem ko so se morali odgovorni pobosti z nič kaj prijetnimi zaviralnimi momenti, ki jim pravimo administrativne zapreke. Preostajalo nam je na pretek časa za kolovratenje po mestu. Ni moč reči, da ga ne bi bilo mogoče uporabiti koristneje. Vendar se zdi, da mi zavedanje prihajajočih dogodkov ni dalo poglobiti se v tisti svet impresivne drugačnosti.

Sem pa v nekem drevoredu, kjer je tisoče v bogato barvno paleto ovitih cvetov krasilo bujnost krošenj, zaznal žensko bitje, odeto v prelesten, barvit sari. Pred mojimi očmi se je rojevala harmonija celovite lepote. Tista mala naprava, ki služi ohranjanju spomina in bi jo v danem trenutku tako zelo potreboval, pa je mirno počivala v moji sobi.

Po nekaj dneh čakanja smo bili vendarle povabljeni v avtobus, ki nas je popeljal do kraja, od koder dalje se je bilo treba opreti na lastne sile. Vožnja ni trajala dolgo, saj je cesta, edina v tistem delu sveta, kmalu zavila na sever. Proti Lasi. Mi pa smo stali tam sredi travnika, poraščenega z redkimi, požganimi bilkami, in nekaj mečkali. Vsaj meni se je zdelo, da bo pomenil vsem navzočim šele prvi storjeni korak tudi zaresen začetek neke nedorečene, v marsičem nepredvidljive pustolovščine, ki smo jo nestrpno in obenem z nekakšnim strahospoštovanjem pričakovali.

Moj začetek pohoda je za delec časa zaustavil pogled na mogočno drevo, ki je kraljevalo sredi prostrane ravnice - ne vem, če je bil pipal - in drobnega starca, nepremično sedečega ob njegovem vznožju. Opazovaje tisto podobo, se mi je zazdelo, da sem odplul nazaj skozi viharje tisočletij, da bi lahko videl in začutil neverjetno duhovno moč nekega bitja, ki je nekoč davno, prav tako sedeč pod drevesom, iskalo odgovore na krute nesmisle človekovega bivanja. Morda, sem pomislil, bo v naslednjih mesecih tudi meni dano vsaj malo zbistriti zahodnjaško skaljeni um.

V dolgih samotnih pohodih bom imel enkratno priložnost pogovarjati se s svojo dušo. Ampak že kar tam, v senci košate krošnje, sem si moral odgovoriti na prvo vprašanje, ki sem si ga zastavil oziroma, bolje rečeno, ki mi je bilo zastavljeno. Kam želim? Zagotovo ne proti Everestu.

Če sem se že odločil obiskati tisto mogočno goro, se bom skušal dotakniti Čela neba - Sagarmate, kot ji pravijo Nepalci, ali pa se pokloniti Materi boginji - Čomolungmi, kot jo imenujejo Tibetanci. Se pač nisem hotel poenačiti s samopašnostjo evropskega človeka, ki si brezobzirno jemlje pravico posegati v vse, kar je svetega tamkajšnjim in tudi mnogim drugim ljudstvom široma po našem planetu.

Potem sem zakoračil. Na štirinajst dni trajajoč pohod do baznega tabora, kar res ni predstavljalo kakšnega problema. Še celo koristilo je. Steze, ki so peljale proti cilju, so se trmasto držale smeri zahod-vzhod. Obenem pa so vse globoke rečne doline, speljane med gorskimi grebeni, enako trmasto vztrajale v smeri sever-jug. Tako smo si z vsakodnevnimi vzponi preko visokih prelazov in spusti v brezdanjost hrumečih voda nehote nabirali zaloge zdržljivosti in se počasi navajali tudi na lovljenje atomov tiste prvine, brez katere se človek še ni usposobil obstajati. Mislim, da bi ob seštevku vseh vzponov ugotovili, da smo kar krepko presegli osem tisoč osemsto in še nekaj metrov. Pa še začeli nismo.

Moram priznati, da sta tista dva tedna pešačenja predstavljala prijeten, lahko bi dejal gosposki izlet. Ni nam bilo treba nositi ničesar razen res nujnih osebnih potrebščin. Za kalorije so poskrbeli spremljevalci. Tudi šotore in stranišče so nam vsak večer postavili, le da je bilo to zadnje malo vprašljivo. Platnena kabina s tremi stenami, spredaj pa plahta, ki je segala od zgornjega roba in se končala nekako pol metra nad tlemi, kar je pomenilo, da je bila zasebnost spoštovana, obrazi diskretno skriti. So bili pa na ogled postavljeni človekova zadnjica in štrleča kolena. Je že res, da alpinisti ne razmišljajo enako kot »normalni« ljudje, saj jim razmere v stenah res ne dopuščajo zganjati cirkusa ob nujnih opravilih. Ni mi pa bilo čisto jasno, kako so - če so - o tistem »problemu« razmišljali postavljavci omenjene mojstrovine.

Med pohodom sem imel dovolj časa občudovati lepoto razgibane pokrajine. Le nebroj opustelih, razpadajočih terasastih polj, ki so se kot grde rane zajedala v pobočja, je kalilo pogled na impresivne bregove.

Sem in tja sem se srečeval z ljudmi v redko posejanih vasicah, vedno pripravljenimi prijazno napotiti me na pravo pot, kadar sem zakoračil na kakšno narobno stezo. Mnogo veselja in obilo užitkov so nam nudile bistre vode divje deročih gorskih rek. Na njihovih mivkastih bregovih smo lahko s sebe in oblečenih cunjic sprali naslage prahu in znoja, saj v tistem svetu res ni bilo moč razmišljati o kakšni posebni toaleti ali vsakodnevnem preoblačenju. Nekateri najbolj vneti so se spravili plezati na gladke samovnjake, na katerih skorajda ni bilo možno najti kakega zaresnega oprimka. Gledalcem je tisto početje ponujalo obilo veselja.

Še posebej kadar je kdo od nastopajočih ob zdrsu podaril balvanu delček svoje kožice za spomin. Nekega dne so se naši postavni, mladi silaki z domačini spravili odigrati tekmo v odbojki. Bilo je pričakovati, da bodo zmagali »naši«, saj je bilo moč najti med njimi tudi kakšnega študenta fakultete za šport in učitelja telesne vzgoje. Na drugi strani mreže pa je stalo nekaj podeželskih fantov, živečih v tisti divjini, daleč od športnih dvoran in vaditeljev. Pa jim ni uspelo. Zlagal bi se, če bi dejal, da nisem bil čisto nič privoščljiv.

Namče Bazar, največje naselje ljudstva Šerp, nas je z začudljivo slikovitostjo pričakalo na približno tri tisoč petsto metrih nadmorske višine. Par nizov dolgih, nizkih poslopij, stiščanih na ozke polkrožne terase, položene po dokaj strmem bregu, ne bi mogli poimenovati niti mesto niti vas. Je pa naselje središče nacionalnega parka Sagarmata, ki premore kar nekaj turističnih agencij, katerih aktivnost je odvisna od kratkega obdobja leta, ko je v tistem ne ravno prijaznem okolju možno organizirati trekinge. Tudi pravi tibetanski bazar, kjer se lahko tujec vsako soboto v tednu naužije slikovitosti semanjega vrveža, ne manjka. In seveda ne gre brez čanga, nekakšnega piva, ki se ga človek zlahka pošteno naleze.

Utaborili smo se kakšnih petdeset metrov više na prostrani travnati polici, kamor so počasi, drug za drugim prihajali naši bosi, težko otovorjeni nosači, katerim se je pot tam končala. Mislim, da je treba povedati, da je nosač poklic oziroma delo. Šerpe pa so pripadniki nepalskega plemena tibetanskega etničnega izvora, ki so seveda tudi lahko nosači. Naši dotedanji so bili iz nižinskih, hindujskih ljudstev in mislim, da so komaj čakali, da bi lahko pobrali pete iz tistih, njim tujih prostorov. Le malo so si želeli oddahniti. Tudi tri mlade ženske, sedeče na klopi ob zidu, na katerem se je sušilo prilepljeno jakovo govno, kar jih ni prav nič vznemirjalo. Je pa zmotilo dva mladca našega izvora, ki sta se jim od daleč rogala v obraz. Na srečo so bila dekleta prepričana, da fantje koketirajo in so se temu primerno odzvala.

Drugega jutra je ravnico preplavilo nekaj deset postavnih jakov, ki so z impozantnimi telesi vsaj v meni zbujali spoštovanje in tudi malo previdnosti. Pa niso bili prav nič divji. Pohlevno so dovoljevali, da se je na njihove hrbte preselila vsa naša ropotija, in pod budnim očesom Šerp in Šerpani odkopitljali proti baznemu taboru. Mi pa za njimi. Dokler nismo dospeli do samostana Tengpoče, kjer smo bili deležni toplega sprejema menihov in blagoslova, porojenega iz globoke vere in želje, da nas bo varoval na predstoječih preizkušnjah. Tudi majhna pozornost v obliki čaja in piškotov ni umanjkala. Tisto tekočino - menda jo pripravljajo z jakovim maslom - sem zelo težko pogoltnil, saj razen južnoameriškega čaja mate še nisem imel v ustih česa, kar bi naletelo na tako odbojen odziv mojih papil. Upam le, da me kakšna komična grimasa ni izdala.

Od tam dalje se je naša pot le še vzpenjala. In počasi, mislim da iz ure v uro, so se moji koraki upočasnjevali, medtem ko so si vdihi in izdihi vedno hitreje sledili. V glavi pa, kot da nekaj ni čisto v redu. Nekako od pet tisoč metrov navzgor se je moja sposobnost zaznavanja občutno zmanjšala in ob prihodu v bazo nisem bil toliko pri sebi, da bi zmogel opisati, kaj se je v preteklih dveh dneh ponujalo mojim očem. Nekaj dni pozneje, ko je uspelo možganom zopet delovati, sem se vrnil ogledat zadnji del poti in ni mi bilo žal. V muzeju narave, ki so ga oblikovale spretne roke žgočega sonca, ledenih noči in hrumečih viharjev, sem se srečeval s stotinami miniaturnih in impozantnih skulptur, oblikovanih v kamen, sneg in led. Tisti prostor se je razgrnil pred mojimi očmi kot atelje nenehnega izginevanja in ponovnega nastajanja. Kraj, kjer lahko človek z vsakim dnem odkriva bogastvo novih in novih stvaritev, ne da bi občutil praznino ob izginotju včerajšnjih.

V bazi me je k sreči že čakal postavljen šotor, pa tudi kuhinja je, kakršnakoli je že bila hrana, uspešno delovala. Medtem ko so fantje opremljali navpični del stene Lo La s fiksnimi lestvami in vrvmi, sem imel dovolj časa, da se med potepanjem po bližnji okolici seznanjam z realnostjo sveta, ki naj bi bil naslednjih devetdeset dni moj dom. Mislim, da primernejšega sogovorca, s katerim bi lahko domodrovala o tistem brezdanjem, božansko lepem, obenem pa neusmiljenem svetu, o smislu našega početja, hoji po robu, srečanjih Erosa in Tanatosa, ne bi mogel najti. Ležal je tam, tisti »nekoč človek«, ki je pred desetletji končal svojo zemeljsko pot v enem globokih brezen ledenika Kumbu. Jaz pa sem sedel ob njem s kopico neodgovorjenih vprašanj. Po kaki uri pogovora se zdi, da sva oba dorekla, da je v vsakem navideznem nesmislu moč najti tudi globok smisel. Da bi moral biti človeku njegov notranji, naravni gon edino merilo, po katerem naj bi se ravnal, ga živel in z njim v srcu doživel. Potem sva se poslovila z mislijo, da se bova morda kmalu spet srečala. Nekje.

Življenje v bazi je potekalo brez kakšnih posebnih zapletov. Je pa France, po poklicu slikar, dobil nalogo izdelati tablo z opozorilom, da je dostop v naš tabor prepovedan. Težko si je bilo predstavljati, da je nekdo tako pameten in postavi tak napis v tisti zabiti svet, kamor razen resnično zavzetih, navdušenih pohodnikov ne stopi človeška noga. Morda, sem si mislil, je tisti človek rad omejen. Z ograjami. Španskih jezdecev in bodeče žice vseeno ni dal postaviti. Enkrat pa smo bili vendarle »napadeni«. Zgodilo se je po kakšnem mesecu puščavniškega življenja, ko smo se v jedilnici nič hudega sluteč basali z dobrotami našega kuharja. Najprej sem mislil, da je privid. Pa ni bil. Čisto navadno človeško bitje na dveh dolgih nogah je vstopilo. Pravzaprav za tisti svet ni bilo povsem običajno. Pod srajco je imelo precej več kot nič, na stičišču stegen pa nekaj manj kot nič - kar smo seveda zgolj predvidevali. Težko je reči, koliko časa je preteklo, da je dekle opazilo dvajsetero oči, ki so z vso odkritostjo izražale tisto prastaro, prvinsko željo po samici. Ob sugestivni moči lačnih pogledov je morala začutiti globoko nekje v drobovju izžarevajočo energijo. Zmedenega pogleda se je z zgovornim gibom stisnila k svojemu, ob sebi sedečemu moškemu in komaj zaznaven nasmešek ji je prhnil preko ustnic. Samica je izbrala.

Zelo verjetno je pozneje, v naročju noči, kdo od prisotnih izlil svojo moč v globine ledenika, ki je, tako kot tisočero drugih, ohranil tudi to skrivnost. Pa tista ženska ni potrebovala kakšnih pomagal. Ni bilo frfotavih tkanin, tajinstveno nakazujočih nevidno, pa čipk, podvezic, lepotil, dišav ... Nič. Samo bitje, rahlo zanemarjeno, skuštrano, prepoteno, odeto v zmečkane hlače in raztegnjen pulover. Ampak samica. V neki abotni reklami je čuti, da ženske telesni vonj ne sme zaznamovati. Jaz bi dodal, da če bi se živalske samice umivale, mazale, obrizgovale in polivale z dišavami, kot to počno njihove človeške kolegice, bi kaj hitro izumrle mnoge živalske vrste.

Ko je bila stena Lo La primerno opremljena za »udobno« telovadbo, sem se povzpel na sedlo nad njo, da bi tam posnel mladce ob postavljanju zgornje postaje preproste žičnice, s pomočjo katere so se velike količine potrebne opreme preselile do Tabora 1 na višini šest tisoč metrov. Tudi šotori so bili postavljeni in vse je kazalo, da se stvari odvijajo po pričakovanjih. Pa se niso hotele. Narava je zdivjala. Kaj hitro smo se vsi znašli v zavetju baznega tabora in lahko le poslušali pošasten hrumot zračnih slapov, prelivajočih se preko sedla visoko nad nami. Medtem se je tam gori orkanski veter poigraval z našo dragoceno opremo. Šotori so poplesavali po zraku kot papirnati zmaji, tudi plinske bombe in drugi težji predmeti si niso mogli kaj, da ne bi uprizarjali vratolomnih norčij v objemu ledenega piša. Jaz sem poizkušal, tako kot Neptun, zakričati neposlušnim vetrovom v obraz Quos ego, pa ni nič hasnilo. Ni nam preostalo drugega, kot da smo pridno posedali in poležavali, pisali pisma, poslušali glasbo, bentili in modrovali o možnostih nepredvidljivega razpleta. Desetine molilnih zastavic niso plapolale v vetru, kot se temu poetično reče. Mirovale so v vodoravnem položaju, divji vetrovi pa so odnašali njihove in menda tudi naše molitve proti nebu.

V šotorih je bilo čez dan kar prijetno. Ponoči pa malo manj. Topla, vlažna sapa se je, preoblikovana v ledene kristale, v debelih plasteh nalagala na stene naših domovanj. Veter, ki nikakor ni hotel prenehati peti, je ob vsakem pišu stresel platneno streho in posul spečemu prgišče ledenega sreža po nezavarovanem obrazu. Tudi odlitju presežka tekočine se ob hudih mrazovih navkljub puhastim oblačilom in topli spalni vreči ni bilo mogoče odreči. Ko sem prvič stal pred šotorom sredi srebrnega amfiteatra, osvetljenega z ledenim žarom tisočerih zvezd, in drgetajoč, z otrplimi prsti preklinjaje iskal svoj privesek, so me bogovi razsvetlili. V tistem trenutku sem zlahka dojel, kako pomembna je bila že omenjena prekleta plastenka, ki jo je moj prodorni um tako mimogrede označil za nepotrebno šaro. Pozneje sem v zavetju ležišča uporabljal eno svojih dveh termovk. Si je pa težko predstavljati, kako lahko človek, napol omotičen od spanca in redkega zraka, oblečen v troje hlač, uspešno cilja v drobno odprtino na vrhu tiste steklenice. Če sem čisto pošten, moram priznati, da se ni vselej popolnoma posrečilo.

Močno nam je odleglo ob ugotovitvi, da je Eolu končno malo pojenjala sapa. Medtem ko so fantje s pomočjo Šerp pridno nadelovali pot navzgor, sem se preselil v Tabor 1, kjer naj bi se nekaj dni pripravljal na nadaljnje podvige. Me je pa zaneslo na razdrapani svet rongbuškega ledenika. Nisem si mogel kaj, da ne bi malo kolovratil po ozemlju hermetično zaprte Kitajske, kar je predstavljalo mejni incident brez primere. Ne vem, kako bi se stvar končala oziroma kje bi končal jaz, če bi bilo v tisti divjini mejo mogoče nadzorovati. Med potepanjem je moja misel nehote odplula proti budističnemu samostanu Rongbuk, ki bi ga vsaka etična ali vsaj pametna človeška skupnost umestila na seznam dediščine nacionalnega pomena. Kulturnorevolucionarni Kitajci so ga raje sesuli v kup ruševin, tako kot Afganistanci nesrečnega Budo. Ampak o tem zadnjem se je razpisal ves svet. Ni se moč izogniti vprašanju, ali preprosto zato, ker so spet nekaj grdega storili muslimani. Mislim, da se mi je hitro posvetilo, zakaj ljudje nočejo dojeti, da svinjarij ne počno - niso počeli - niti muslimani, niti kristjani, niti komunisti, niti ..., ampak bedne, podle duše, ki jih je najti v vseh človeških združbah tega sveta. In žal tudi naivna srca, ki tistim dušam nasedajo. No, malo sem zašel s poti.

Da ne bom imel spremljevalca, ki bi mi pomagal pri mojem delu, kakor sva se dogovorila z Alešem, je postalo kmalu jasno. Moral sem se sprijazniti, da slikovni del nastajajočega filma ne bo tak, kot sem si ga želel, kot bi moral biti. Najzgovornejši kadri o alpinističnem početju lahko nastanejo na najtežjih odsekih. Tam, kjer potrebuje človek vse štiri okončine, pa še kakšno pomagalo povrhu, da bi obstal. Alpinisti dobro vedo, kako težko, mnogokrat tudi neizvedljivo, je seči v takih situacijah po fotoaparatu, še težje po kameri. Razen tega je bilo nemogoče, da bi mi plezalci pozirali. Moral bi biti tam, na določenem mestu, jih čakati in posneti, ko bi prišli mimo. Pa ne pripet na fiksno vrv, ki bi jo fantje uporabljali ob vzponu, medtem ko bi moja kamera poplesavala, kot da snema glasbeni spot. Odmaknjen od poti in varovan. Želja po pomočniku nikakor ni izvirala iz moje prgaste sitnobe. Bila je stvarna potreba, ki bi se je odgovorni morali zavedati. Če bi jim bilo do tega, da bi film prikazal realnost himalajskega alpinizma.

Tudi ko je treba na strmem ali navpičnem ledenem pobočju menjati film, se znajde človek v zelo nezavidljivem položaju, čeprav je varovan. Najprej mora sneti nahrbtnik, izbrskati iz njega škatlico z neposnetim filmom, jo odpreti in sprazniti. Že v tistem trenutku ima v rokah tri majhne predmete, ki jih nima kam položiti. S polnimi rokami mora nato odpeti pokrov na kameri in iz nje potegniti kolut s posnetim trakom.

Že se je nabralo pet delčkov, ki jih ni moč držati v rokah, medtem ko se oko zaman ozira po kakšni majceni polički, kamor bi lahko karkoli odložil. Čaka ga vstavljanje novega traku v kamero, za kar nujno potrebuje dve roki, ki ne smeta biti orokavičeni, ker se drugače s tistimi drobnarijami ne da uspešno rokovati. In še kar se da hitro je treba opraviti, če človek noče, da mu prsti otrpnejo. Pa smo tam. Čez kake pol ure, z veliko sreče, je človek spet pripravljen na snemanje. Če je nima, se mu mimogrede zgodi, da posneti film, v katerega je vložil nemalo časa in truda, odfrči v nepovrat. Ali pa kar kamera, kar se ni zgodilo samo enemu snemalcu. Moja želja po kakšnih dodatnih rokah res ni bila plod nekega neutemeljenega sprenevedanja.

Končno sem vendarle odšel. Preko strmih, ledenih vesin in navpičnih skokov sem se odpravil proti osemsto metrov višjemu Taboru 2. Vedel sem, da gora ubija, nisem pa vedel, da je tako neusmiljena. Nisem mogel vedeti. Bilo je lepo sončno jutro, ko so dereze prvič zaškrtale po zamrzli strmini. Po štirih urah nepretrganega vzpenjanja in počivanja so se priplazile megle in mi odvzele lepoto pokrajine. Moje obzorje se je skrčilo le na nekaj metrov vrvi, ki je pred menoj izginjala v niču. Počasi, sopihajoč, korak za korakom, sem prodiral v tisto grozljivo sivino, dokler se mi iz megle ni izluščila skala, ki sem jo že šest dni opazoval iz Tabora 1. Bila sva kot prijatelja. Rahlo tresoč se od mraza sem se sesedel obnjo, pojedel kos zmrznjene čokolade in za kratek delček časa razmišljal, kaj me pravzaprav žene. Potem sem šel dalje. Pehal sem se preko navpične granitne gmote, jeklene konice derez so se neusmiljeno zatikale med prečke fiksiranih lestev, medtem ko je prižema zdrsevala ob poledeneli vrvi. Jaz pa nisem zmogel niti toliko sape, da bi pošteno zaklel.

Ob pogostih postankih sem le opazoval ogromne serake, viseče visoko nad menoj, ki nikoli ne povedo, kdaj se mislijo sesuti v dolino in odnesti s seboj vse, kar srečajo na poti. Po osmih urah mučnega vzpenjanja sem prišel do šotora. Uspelo mi je. Vsaj tako sem bil prepričan.

Na večer sva s prijateljem, zavita v puhovke, ležala v malem višinskem šotoru in se pogovarjala. Gledal sem v platno nad seboj, ki je rahlo temnelo, in čakal na spanec. Svod je postal črn, oči pa so še vedno srepo zrle v temo. Brez spanca. Razmišljal sem o današnji naporni turi, ki naj bi mi prinesla okrepčilen počitek. Počasi mi je začelo prihajati v zavest, da me gora uničuje. Tiho, neslišno. Nakar sem potonil.

Drugega jutra sem v megli in ledenem vetru odšel dalje. Plazil sem se, ubogi človeški črv, deset korakov, hropenje, počivanje in naslednjih deset. Po petih urah ubijajoče muke sem se znašel na sedem tisoč dvesto metrov visoki Zahodni rami, kjer me je dočakal Tabor 3. Drgetaje sem zlezel v puh in obležal. Mnogo pozneje sem si skuhal čaj. Prišla je noč. Dolga. Neskončna. Veter se je divje zaganjal v šotorsko platno in mi odvzel še tiste redke trenutke, ko se mi je zdelo, da dremljem.

Potem pa, kot da sta prostor in čas izginila. Le nekje, strašansko daleč, so se odvijali prizori v goste koprene zavitega plesa divjih naravnih sil, menjavanja svetlobe in teme, skorajda nezaznavnih zvokov redkih mimoidočih. Tudi tisti tukajšnji jaz, ki je vedel, da mora piti, jesti, preživeti, je deloval nekako ločeno od takratnega mene. Znašel sem se v nekem nerealnem prostoru duhovnega sveta in se potopil v svet razmišljanj z nekogaršnjim glasom, ki je nežno lebdel ob meni ali morda v meni. V nedogled so se vrstila vprašanja o smislih in nesmislih bivanja, o pravih in nepravih vrednotah, o vzrokih človeške bede, o življenju in smrti, o sobivanju zemeljskega in duhovnega ... Pred mojimi očmi so se odgrinjali svetovi novih spoznanj. In novih dilem. Zavedel sem se, da bo moja zemska pot končana, preden bo prebliskom spoznanj uspelo odstreti vse tančice nevednosti.

Prav neverjetno se zdi, da nam lahko narava ponudi tako zelo različne obraze. Da lahko že naslednjega dne razgali očem bleščave, s soncem obsijane mehke obline bregov in vršacev, ki s svojo krotkostjo človeka pričakajo kot v biserno bela oblačila odete device. Treba je bilo iti dalje. Priprava na odhod pa je bila, kot se je danes spominjam, vredna huronskega smeha in sočutnega pomilovanja. Vidim sliko ostarelega moža, ki se strašansko počasi, z globokim premislekom odloča, kaj mu je v naslednjem trenutku storiti. Ki ima ogromno opraviti z obuvanjem težkih gorskih čevljev, da o mukah ob navezovanju derez z dolgimi, zmrznjenimi trakovi raje ne govorim.

Končno mi je le uspelo stvari spraviti v nekakšen red in odpravil sem se na sprehod proti Taboru 4. Morda se beseda sprehod komu sliši malo čudno, ampak nobena hoja starčkov po parku ni tako počasna, kot premikanje tam gori. Čeprav pot od Zahodne rame proti podnožju vršne kupole ni hudo pokončna, mi ni uspelo napraviti več kot sedem korakov, se pošteno nasopsti in vnovič ponoviti isto vajo. V nedogled.

Nič ni obremenjevalo mojih misli. Le hodil sem kot dobro utečen stroj in hlastal za vse redkejšimi atomi kisika, ki kot da so se me privoščljivo izogibali. Nekako na sredi poti pa me je obrnilo. Nisem se jaz odločil, da grem nazaj, proti baznemu taboru. Mislim, da so moji vodniki vedeli, da telo po štirih dneh bivanja na tistih višinah ne bo zdržalo večjega napora, če se želim vrniti na svojih nogah. Preprosto so me poslali, kamor je bilo treba.

Ogledovaje svet, od katerega sem se poslavljal, sem globoko pod seboj opazil tri premikajoče se pikice, ki so se počasi prelevile v Nejca, Andreja in Mka. Menda smo si rekli nekaj besed, ampak nikomur ni bilo kaj dosti do pogovora. Odšli smo, jaz navzdol, oni navzgor, sem pa razmišljal o besedah, ki jih je nekaj dni prej izrekel Nejc: »Jaz sem imel do sedaj to srečo, da z nobene ekspedicije nisem odšel praznih rok, in res ne vem, kako bi se počutil, če bi se to zgodilo zdaj,« mi je dejal. Ko se je nekaj let pozneje po nekem bedastem naključju, prav nič povezanem s kakšnim alpinističnim presežkom, srečal s koncem, se mi je utrnila misel, ali ni tako bolje. Če mu je usoda hotela prihraniti soočenje s spoznanjem o človeški majhnosti in nemoči.

V baznem taboru sem urejeval svojo notranjost, ko je nad našimi glavami zahrumel helikopter, da bi odpeljal dva člana avstrijske odprave, ki sta težko pomrznila v ostenju Lotseja. Nisem si mogel kaj, da ne bi razmišljal, ali bo gora tudi od naših fantov zahtevala podoben ali še hujši davek, saj se je bližalo sklepno dejanje. Marjon in Viki sta bila v Taboru 4 pripravljena na spopad z več kot sedemsto metri še nikoli preplezane poti do vrha. V zgodnjem jutru sta odšla. Iskala pot. Se zgubljala. Vikiju je odpovedal ventil na kisikovi bombi. Ozek kamin je prisilil tudi Marjona, da se odpove kisiku in rokavicam. Po več kot dveurnem boju, potem ko je Marjon trikrat obvisel na vrvi, je bil kamin preplezan. Premagano je bilo najtežje mesto vzpona. Dvema trmastima, neustrašnima možema je uspelo zmagati. Odšla sta do šotora, da bi drugi dan dokončala začeto. Šele po nekaj urah ju je dohitelo spoznanje, da je njuna zgodba končana. Mraz in pomanjkanje kisika sta zahtevala prvi davek. In morda prvo solzo. Ni se bilo lahko vrniti v bazo, kjer jima je zdravnik odstranil odmrlo tkivo s temno vijoličnih, močno zabuhlih prstov, preden so tudi njiju odpeljali v dolino.

Medtem se Nejc, Andrej in Mk pripravljajo na poslednji izziv.

Ne čaka jih boj z mogočno goro, ki se jim ponuja v vsej svoji lepoti in grozovitosti. Čaka jih boj duha z nebogljenostjo telesa. Utrne se še ena solza. Solza jeze in razočaranja. Mku odpove ventil na kisikovi bombi. Na pragu zmage se lahko le še obrne. Ostala dva se zagrizeno borita za vsak meter višine. Pozdravi ju fiksna vrv, spomin na prijatelja, ki sta tam izgubila bitko in obenem dobrodošla pomoč pri premagovanju grozečega kamina. Potem stojita pod Sivo stopnjo. Z nečloveško močjo volje se Nejc spopade z goro, ki ga stresa s svojega hrbta, dokler ne popusti. Pot proti vrhu je odprta. Kreneta naprej. Za dolgo bosta ostala edina človeka, ki sta stala na tistem delčku zemlje.

Poslanstvu je zadoščeno. Ostajajo pa želje tistih, ki jim še ni bilo dano. Šrauf, Ang-Pu in Stipe se odpravijo proti vrhu. V ponoreli igri narave pridejo do Sive stopnje. Šrauf ve, da je to prezahteven izziv za druga dva. Mora se odločiti. Zmaga zavest, da je odgovoren za tri življenja. Prečijo strmo vesino do Hornbeinovega kuloarja in se po njem v snežnem viharju prebijejo do vrha. Konec dneva se nevarno približuje, ko začno sredi podivjanega univerzuma sestopati. V bazi slišimo še poslednje, komaj slišno javljanje, preden mraz ne uniči baterije v voki-tokiju. Ostane le še moreča tišina, daveča tesnoba, tema.

Kristalno jutro novega dne nas po neprespani noči najde v baznem taboru. Nemih obrazov, s strahom v srcih se presedamo okoli šotorov, medtem ko gredo trije tovariši iskat izginule v noči. Nakar jih zagledajo. Živi so! Kljub skrajni izčrpanosti sami sestopajo. Vedno bliže so.

Ob nepopisnem veselju in olajšanju čakamo na snidenje. Potem pa kot strel v tišino jasnega jutra: »Enka, javi se! Enka, javi se, lepo te prosim! Halo, enka poslušaj! Ko je bil Ang-Pu pet metrov od nas, mu je spodrsnilo in je odletel. Padel je in je odletel, zgleda v poden.« Pozneje mi je Šrauf povedal, da mu je Ang-Pu sredi viharne noči prišepnil, »umrli bomo«, kot da so mu bogovi naznanili bližajoči se konec.

Tako se je naša pravljica sklenila z nečim, kar je v tistem neusmiljenem svetu kot omen vedno prisotno. Kljub globoki prizadetosti smo bili veseli, da se je zgodba končala. Nekdo si je na stekelca očal narisal letalo, da ga je vsak trenutek spominjalo na bližnji povratek. Ostalo nam je le še pospravljanje in čakanje na jake, ki bodo odnesli naše sode v dolino. Potem nas je odpihnilo. V lahkih športnih copatkah smo se zadrveli navzdol po ledeniški moreni in kazen je kmalu sledila. Gležnji, navajeni trdnega objema gorskih čevljev, niso zdržali. Mk in jaz sva z močno otečenima nogama nekako prikruncala do neke gostilnice blizu letališča Lukla, ki ni pravzaprav nič drugega kot dokaj nagnjen, kratek travniček. Na spodnjem robu se konča s prepadom, na zgornjem z ostenjem. Tisti nagib je tudi edini porok, da lahko letalo sploh pristane in tudi uspešno odfrči. Ob pristajanju mu strmina omogoči, da se ustavi, preden bi se zaletelo v skalovje, ob vzletanju pa ga naklonina dovolj hitro odnese preko roba prepada, da ne pristane nekje, kamor ni imelo namena priti, kar prisotnim ponuja obilo priložnosti za obešenjaški humor. Če je njihov psihični sistem primerno odporen.

Zračna pot od tam do Katmanduja je veliko krajša in mnogo udobnejša od tiste, po kateri smo nekoč, skoraj bi lahko dejal davno, prenašali svoja telesa. Neverjetno hitro sem se znašel pred našim hotelom in v skladišču poiskal čakajočo me torbo z oblačili. Odnesel sem jo v sobo, iz nje izvlekel sveže cunjice in jih, razprostrte po postelji, nežno ljubeče, skoraj bi lahko dejal pobožno, gladil in vonjal. Ni dosti manjkalo, da bi pozabil iti pod tuš. Ampak nisem. Težko je opisati občutke človeka, ki se ga je po treh mesecih dotaknila blagodat tople vode, ki je kar tekla in tekla in tekla. Menda je bilo vmes slišati tudi malo brundanja, kar sicer ni v moji navadi. Vsega svežega in dišečega me je odplavilo v neki bolj »nobel« lokal. Razprostrtemu na udobnem naslanjaču, čakaje na ledeno kavo, je misel nehote odplula svojo pot. Ustavila se je pri ljudeh našega razvitega sveta, ki zdolgočaseno sedeč v udobnih stolih toplih dnevnih sob kar naprej bentijo nad kruto usodo. Kako bi jim koristilo, če bi jih vsaj za kratek čas postavili v tiste svetove. Pa ni treba iti na Himalajo.

Kar dovolj bi bilo oditi v katerokoli vasico, kjer ni sledu o desetinah razvajajočih pridobitev bogatega sveta, ki so jim tako zelo samoumevne.

V dneh, ko smo čakali na odhod, nas je povabila na večerjo družina, ki je službovala v Nepalu v okviru neke mednarodne organizacije.

V njihovo hišo smo prišli, čeprav še malo robati, kar spodobno. Tam sta nas čakala prijetna gospa srednjih let in njen nepalski hišni pomočnik. Visok, slok mlad moški, bolj Indijec kot Nepalec, ki je bil nedvomno usposobljen za služenje Evropejcem. Vse kretnje, vedenje in način strežbe so kazali visoko raven dobrega služabnika. Za nas, ki smo prišli iz tistih divjih krajev in se, ne da bi se zavedali, temu primerno tudi vedli, je bila situacija dokaj nenavadna. Mislim pa, da je bilo za gospo še bolj čudno, verjetno tudi malo odbijajoče, ko nas je opazovala, kako smo kot lakotna čreda sestradanih volkov planili na obilico ponujenih dobrot. A zdi se, da je naš napad na bogato obloženo mizo znala povezati z bedo prehrane, ki so nam jo naklonili v zadnjih mesecih. Je pa tudi možno, da ji kot svetovljanki svojih misli in občutkov ni bilo težko skriti za prijaznim smehljanjem, ki smo ga bili v obilni meri deležni.

Pot proti domu se mi še nikoli ni zdela tako dolga. Pa še sprejem na ambasadi v Delhiju in Beogradu so nam naprtili. No, tudi to je minilo in končno smo se znašli na začetku naše poti. Za večino sodelujočih je pomenil prihod v Ljubljano tudi konec avanture. Zame začetek nove.

Iz posnetega traku, pričevanj in notranjih refleksij osebnega doživetja sem moral napraviti nekaj, čemur bi se lahko reklo gledljiv film. Med pripravami na to početje se je na RTV-ju pojavil vodja odprave z močno željo, da bi sodeloval pri nastajanju filma. Na srečo so bili šefi tako pametni, da so se mu zahvalili za ponujeno pomoč. Saj bi mu drugače moral začeti razlagati, da zmorejo delati filme le za to usposobljeni ljudje z dobršno mero znanja o snemanju, režiji, montaži, dramaturgiji, pa še čem. Drugi le mislijo ali pa so kar prepričani - odvisno od stopnje samozaverovanosti -, da so kos takšni nalogi. In še nekaj. Če sem se že odločil napraviti film, sem se skušal po svojih zmožnostih pokloniti alpinizmu. Nikakor pa ne posebej peti ode komurkoli od združbe mladih mož, ki so vsi darovali sebe, pa jim na koncu ni bilo dano.

Ko se je tudi ta, zadnji del zgodbe končal, sem si zaželel napraviti nekakšen obračun. Hotel sem si odgovoriti na vprašanje, ali je imelo sploh smisel. Kaj sem izgubil in kaj pridobil? Izgubil sem pet kilogramov telesne teže, česar ni bilo težko nadomestiti, in precejšnje število možganskih celic mi je menda odmrlo. O tem zadnjem sem pripovedoval nekemu svojemu prijatelju, pa me je mimogrede potolažil. »Kadar si privoščim nerazumno količino žlahtne kapljice,« je dejal, »se mi zgodi enako.« »Le da z veliko manj truda,« sem dodal.

Kaj sem pridobil? V dolgih, samotnih urah sta se pogovarjala moj zemeljski in duhovni jaz. Med tistimi, dostikrat tudi zmedenimi mislimi, sem tavajoč po stranpoteh iskal pot. V vedno bolj jarki luči so se mi počasi odkrivale drugačne resnice o meni in svetu, ki me obdaja.

Na seznamu vrednot se je marsikaj spremenilo. In mislim, da se bo spreminjalo, dokler iščočega duha ne bo prekril zastor dokončnosti.

Da, bilo je vredno.

Dežela viharjev