Delo, Sobotna priloga - Viki Grošelj: ... modernega himalajizma / V gorah, še posebej tistih najvišjih, plezamo tudi in predvsem zato, da postanemo boljši, bolj izkušeni in modrejši.

Prizorišče najbolj epskih zgodb modernega himalajizma
V gorah, še posebej tistih najvišjih, plezamo tudi in predvsem zato, da postanemo boljši, bolj izkušeni in modrejši.

»Jurek, previdno, sem si prigovarjal v mislih. Naenkrat mu je dereza zdrsnila. Udaril je s cepinom v steno, pri tem pa izgubil ravnotežje in omahnil. Povsem nemočen sem opazoval, kako je, padajoč mimo mene, dobival vse večjo hitrost. Moj strah je rasel. Molil sem in stiskal vrv. Ping. Klin se je izpulil. Padec se je nadaljeval. Je to konec? Moj bog! Sunek vrvi, a obstal sem na varovališču. Pritisk na vrvi je popustil. Nobene teže ni bilo več na njej. Potegnil sem jo k sebi. Konec je bil razcefran. Zaradi sile Jurekovega padca se je na ostrem skalnem robu pretrgala ...«

Ryszard Pawlowski, soplezalec Jerzyja (Jureka) Kukuczke, enega največjih himalajskih plezalcev vseh časov, ki je 24. oktobra 1989 omahnil v smrt, le sto petdeset metrov pod vrhom južne stene Lotseja.
Malo nenavadno je, da Lotse, četrti najvišji vrh sveta, nikoli ni imel lokalnega imena, ki bi mu ga dali domačini. Nekako vraščen se jim je zdel v gmoto Everesta. Tako Tibetancem, ki so ga imeli za južni vrh Čomolungme – Everesta, kot kasneje Šerpam, njihovim potomcem, ki so pred dobrimi štiristo leti naselili dolino Kumbu na jugu pod obema gorama. Dejansko Everest in Lotse ločuje le sedlo Lho La, ki pa je visoko skoraj 8000 metrov. Domačinom, ki so verjeli – in večina jih še danes verjame –, da so najvišje gore Himalaje domovanja njihovih bogov, sta se oba vrhova skupaj dozdevala kot nekoliko bolj razkošna palača Sagarmate – Boginje matere zemlje. Tako kot se za tako ugledno boginjo tudi spodobi.

Uspeh je že srečna vrnitev

Nekaj povsem drugega pa je Lotse pomenil najboljšim plezalcem sveta. Ne toliko vrh sam kot še štirje dodatni, več kot 8400 metrov visoki stranski vrhovi. Predvsem pa dobre tri kilometre visoka južna stena, v kateri so se dogajale najbolj epske zgodbe modernega himalajizma. Zelo redke so se končale uspešno. Tudi če niso dosegli vrha, je bil uspeh že to, da so se srečno vrnili iz nje.

Prvi raziskovalci so se Lotseju približali šele leta 1950, ko sta Charles Houston in Bill Tilman iskala možnost dostopa do Everesta z južne strani. Vsa pozornost raziskovalcev je seveda veljala najvišji gori sveta, a kasneje se je izkazalo, da je smer prvega pristopa na eno in drugo goro do višine 7800 metrov povsem enaka in da velik del vzpona na Everest poteka po zahodnih pobočjih Lotseja. Šele na tej višini smer za Everest zavije proti levi na sedlo Lho La, za Lotse pa vodi naravnost navzgor v smeri ozkega žleba, ki prereže skalnati vršni del gore.

Tako Švicarji na dveh odpravah leta 1952 kot Angleži na uspešni leta 1953 so se povsem posvečali Everestu. A John Hunt, vodja Angležev, je vseeno proučeval tudi možnosti za vzpon na Lotse. Mednarodna odprava pod vodstvom Normana Dyrenfurtha, jeseni leta 1955, je upoštevala njegova priporočila ter poskusila z zahoda. Postavili so pet višinskih taborov, zadnjega na višini 7700 metrov. Naslednji dan je četverica poskusila proti vrhu, a so zaradi težav s kisikovimi aparati odnehali na višini 8000 metrov.

Leta 1956 so pod goro znova prišli Švicarji z dovoljenjem za poskus na obeh vrhovih. Sedemnajstega maja sta iz tabora VI na višini 7900 metrov proti vrhu Lotseja odšla Fritz Luchsinger in Ernst Reiss. V vršnem žlebu ju je pričakal globok sneg, v njegovi sredini pa trideset metrov visok skalni skok, ki sta ga komaj zmogla. V močnem vetru sta nadaljevala do sedla med zahodno in južno steno, nato pa šla proti levi. Zahteven teren in krhke opasti so ju močno upočasnili, a ob 15. uri sta le dosegla najvišjo točko ter kasneje srečno sestopila. Pet dni kasneje je Švicarjem uspelo še na Everestu.

Po letu 1970 je med plezalci vse več zanimanja pritegovala južna stena Lotseja. Skupaj z južno steno Nuptseja sestavlja najdaljšo in najbolj mogočno skalno pregrado na tej višini na svetu. Dobrih petnajst kilometrov dolg skalni zid doseže vrhunec prav v vpadnici Lotsejevega vrha. Druge stene osemtisočakov so zaradi svoje mogočnosti prava pogorja, Lotsejeva pa deluje na opazovalca tako kot najbolj strme stene Dolomitov ali Centralnih Alp, le da je trikrat višja. In njeno vznožje se začenja petsto metrov više, kot se končujejo najvišji vrhovi Alp …

Pod njo so z namenom, da jo preplezajo, leta 1973 prvi prišli Japonci. Zaradi težav in prevelikih objektivnih nevarnosti so se kmalu preusmerili na južni greben, ki vodi proti grebenu Nuptseja, a tudi tam odnehali 7300 metrov visoko.

Dve leti kasneje se je stene lotila močna italijanska odprava pod vodstvom legendarnega Ricarda Cassina. Njen član je bil tudi Reinhold Messner. Tudi oni so se kmalu preusmerili na južni greben in na njem dosegli 7500 metrov. Ko pa jim je strahovit stranski piš plazu s centralnega dela Lotsejeve stene podrl bazo in prva dva tabora na gori, so odpravo prekinili.

Leta 1980 je z majhnim moštvom pod steno prišel sloviti francoski ekstremni plezalec Nicolas Jaeger z željo, da jo prepleza v solo vzponu. Noro drzna zamisel, za katero pa je kmalu sam presodil, da presega tudi njegove sposobnosti. Spremenil je načrt in poskušal po desnem robu stene doseči 8400 metrov visoki Lotse Šar ter nadaljevati proti glavnemu vrhu. Zadnjič so ga videli na višini 8000 metrov, potem ni bilo več sledi za njim. Prva žrtev južne stene.

Jugoslovani v steni

Leta 1981 smo se Jugoslovani prvi lotili stene v njenem centralnem delu. V odpravi smo bili razen Makedonca Jovana Poposkega in Hrvata Stipeta Božića sami Slovenci. Vodja, vizionarski Aleš Kunaver, si jo je kot enega potencialnih ciljev v prihodnosti izbral že leta 1962, ko je v pozni jeseni skupaj z Zoranom Jerinom prvič obiskal dolino Kumbu. Potem ko nam je dve leti prej uspelo preplezati zahodni greben Everesta, smo se takrat najbolj razvpitega himalajskega problema lotili zelo samozavestno. In samozavest smo res potrebovali. Stena nas je pričakala z vsem arzenalom obrambnega orožja.

Če je bilo vreme lepo, so nas med zahtevnim lednim in skalnim plezanjem ves čas ogrožali padajoči kosi ledu in kamenja. Stena se je umirila za nekaj kratkih minut le tedaj, ko so vrh objeli značilni opoldanski oblaki in so izstrelki primrznili nazaj v steno. A takrat smo vedeli, da bo samo še huje. V njih so se skoraj vsak dan zakuhale silovite snežne nevihte in le malo zatem so čez steno začeli grmeti plazovi. Levo in desno od nas, največkrat pa kar prek nas. Od štiriinšestdesetih dni, kolikor smo jih prebili v steni, je kar devetinpetdeset dni snežilo. Sam se tudi tistih menda petih lepih ne spomnim. Vsak višinski meter v steni smo si morali izboriti. Tabore ena, tri in štiri smo si uredili v snežnih luknjah, da smo bili vsaj kolikor toliko na varnem pred vsem, kar je padalo čez steno.

Z Marjanom Kregarjem sva prva prespala v taboru šest na višini 8000 metrov. Ves naslednji dan sem v viharju poskušal raziskati in zavarovati smer naprej proti vrhu, a sem napredoval le za 50 višinskih metrov. Marjan me je varoval kar iz šotora, pa pri tem vseeno dobil omrzline. Še eno noč sva prebila v šotoru in se naslednjega dne, še vedno v viharju, povsem izčrpana začela spuščati proti bazi. Marjan je v taboru ena dobil infuzijo, da je zmogel pot do baze, sam pa sem si med spustom tako poškodoval hrbtenico, da sem moral po koncu odprave namesto domov v bolnišnico na operacijo.

Nekaj dni za nama sta se v tabor šest prebila Filip Bence in Pavel Podgornik. Kljub nekoliko boljšim vremenskim razmeram nista imela dovolj moči za poskus proti vrhu. Filip se je vrnil v dolino, Pavel pa je počakal na naslednjo navezo, na Andreja Štremflja in Nejca Zaplotnika. V to trojno navezo smo najbolj upali. Prodor proti vrhu so začeli 14. maja v lepem vremenu, a zaradi velikih težav v skali zelo počasi napredovali. Do dvanajste ure so se v vršnem skalnem stebru prebili 8250 metrov visoko, potem pa se je spet pokvarilo vreme in morali so odnehati.

Štiri dni kasneje sta Franček Knez in Vanja Matijevec dosegla rob stene na višini 8150 metrov, a daleč levo od vrha. Stena je bila s tem formalno preplezana, vrh pa seveda nedosežen. Svetovni poznavalci alpinizma so bili navdušeni nad izjemnim poskusom v zahtevni steni in nam priznavali, da smo rešili 95 odstotkov problema, a za nas, ki smo dobra dva meseca garali v steni, je bila to slaba tolažba.

Šele kasneje, ko je čas obrusil spomine na vse napore, nevarnosti in poškodbe, sem kljub formalnemu neuspehu začel ocenjevati naš poskus v tej steni kot enega največjih slovenskih himalajskih dosežkov v kategoriji velikih klasičnih odprav. Svoj prispevek v njej pa kot eno najboljših partij, kar sem jih kadarkoli dal v Himalaji. V gorah, še posebej tistih najvišjih na planetu, plezamo tudi in predvsem zato, da postanemo boljši, bolj izkušeni in modrejši. Ne le kot plezalci, ampak predvsem kot ljudje. In odprava v južno steno Lotseja leta 1981 je bila zame v obeh pomenih velik korak naprej.

Dosežki in dvomi o njih

Leto 1984 je prineslo prvi formalni uspeh v steni, čeprav ne v smeri proti glavnemu vrhu, ampak proti 8400 metrov visokemu stranskemu vrhu Lotse Šar. Češkoslovaški odpravi pod vodstvom Ivana Galfyja je uspelo preplezati težaven in nevaren jugozahodni steber. Dvajsetega maja je vrh dosegel Zoltan Demjan, dan kasneje pa so ga še Peter Bozik, Jozef Rakoncaj in Jan Stejskal.

V naslednjih petih letih so v steni »vladali« najboljši himalajski plezalci osemdesetih let, Poljaki. V več odpravah so sledili češki smeri do višine 7600 metrov, od tam pa skušali najti smer proti glavnemu vrhu Lotseja. Vrstili so se obupni napori in velike tragedije, v katerih so umrli trije vrhunski poljski plezalci. Rafael Cholda, Czeslaw Jakiel in največji med velikimi Jerzy Kukuczka.

Usoda Jerzyja Kukuczke je še posebej tragična. Leta 1979, natančneje 4. oktobra, je splezal na vrh Lotseja po smeri prvopristopnikov. To je bil njegov prvi osemtisočak. Do leta 1987 je splezal še na preostalih trinajst in tako drugi na svetu za Messnerjem dokončal ta veliki načrt. A Kukuczka je bil poseben po tem, da se je na vse osemtisočake povzpel ali po prvenstvenih smereh ali pa opravil prvi zimski pristop na vrh. Edina izjema je bil Lotse. S prvenstvenim vzponom na vrh čez južno steno bi tako več kot dostojno zaključil skrajno zahteven načrt. Zato se je jeseni 1989 vrnil v južno steno. Skupaj z Ryszardom Pawlowskim sta se prebila do višine 8300 metrov in tam bivakirala. Naslednji dan sta se vzpenjala naprej proti vrhu. Kukuczka je plezal prvi, in ko se je skušal prebiti čez opast na robu stene, se je ta odlomila. Z njo vred je omahnil v globino. Tanka vrv, s katero ga je Pawlowski varoval, se je pretrgala in padel je več kot 3000 metrov globoko.

Zadnji dan leta 1988, 31. decembra, je Poljakom uspel še en zgodovinski dosežek. Krištof Wielicki je po smeri prvopristopnikov opravil prvi zimski pristop na vrh.

Drugi slovenski poskus na Lotseju sega v leto 1989, ko sva se s Stipetom Božićem pridružila makedonski odpravi, ki je poskušala po smeri prvopristopnikov splezati na Everest. S Stipetom sva vplačala dovoljenje še za Lotse; s tem naj bi imeli tako Makedonci kot midva možnost stopiti na oba vrhova. V štirinajstih dneh sva se, le za silo aklimatizirana, odločila za poskus na Lotseju. Tridesetega aprila ob enih zjutraj sva iz tabora III na višini 7200 metrov odšla proti vrhu. Stipe je zaradi težav z obutvijo in strahu pred ozeblinami po nekaj urah odnehal, sam pa sem v dobrih razmerah dokaj hitro napredoval in bil ob desetih dopoldne že 8300 metrov visoko. Tam me je pričakal zahteven skalni skok v vršnem žlebu. S skrajnimi napori sem ga zmogel, a pobral mi je ogromno moči in časa. V vršnem delu me je zajelo še značilno popoldansko poslabšanje vremena. Za zadnjih dvesto višinskih metrov sem potreboval kar pet ur in malo pred tretjo v močnem vetru, sneženju in megli le dosegel vrh. Sestop se je sprevrgel v pravo dramo, ko mi je na vrhu skalnega skoka v žlebu zdrsnilo in sem padel čez njega. Ustavil me je le globok mehak sneg pod njim. K sreči nepoškodovan sem nadaljeval sestop. Zvedrilo se je in še Stipe mi je prišel naproti do višine 8000 metrov. Pomagal mi je sestopiti do tabora III in naslednji dan do baze.

Spomladi leta 1990 naj bi Tomo Česen v solo vzponu preplezal južno steno po naši smeri iz leta 1981. A takoj so se pojavili skeptiki, ki so zaradi dvomljivega poročila o vzponu in pomanjkanju fotografskih dokazov podvomili o njegovem dosežku. Leto kasneje je zaradi protislovnih Česnovih izjav o vzponu o njem podvomil tudi Reinhold Messner. Leta 1992 se je izkazalo, da je Česen v francoski reviji Vertical z mojimi izposojenimi diapozitivi, ki jih je predstavljal kot svoje, dokazoval, da je dosegel vrh. V svojih pismih javnosti se je dodatno zapletel v protislovne izjave: najprej, da ima slike z vrha, in nato, da jih nima. Svetovna strokovna javnost je ocenila, da je dvom o tem vzponu žal utemeljen, in priznava Rusom, da so prvi preplezali južno steno Lotseja.

Jeseni istega leta se je namreč stene lotila izjemno močna ruska odprava, ki je v spodnjem delu sledila naši smeri, na višini 7000 metrov pa izbrala še bolj direktno varianto proti vrhu. Šestnajstega oktobra sta Sergej Beršov in Vladimir Karatajev ob 19. uri dosegla vrh. Karatajev je zaradi ozeblin izgubil skoraj vse prste na rokah in nogah. Čeprav je šlo za klasičen način plezanja z uporabo dodatnega kisika, je bil to eden največjih dosežkov v zgodovini himalajskih osvajanj. To je do leta 2013 šele druga smer na vrh Lotseja.

Leta 2000 se je smeri prvopristopnikov na Lotse lotila tretja slovenska odprava pod vodstvom organizatorja Franca Gajška. Plezalni del je vodil Aco Pepevnik. Dvaindvajsetega maja sta Pepevnik in Milan Romih dosegla vrh.

* * *

Za vsako dejavnost – niti plezanje v Himalaji ni izjema – velja, da bo zamrla, ko bodo rešeni vsi veliki problemi. Južna stena Lotseja bo še dolgo izjemen izziv novim generacijam vrhunskih plezalcev. V orjaški navpični steni sta doslej preplezani le dve smeri, češka na Lotse Šar in ruska na glavni vrh. Trije veliki trikotni previsi, ki se začenjajo na višini 7000 metrov in končajo dobrih tisoč metrov više, bodo še dolga leta burili domišljijo najboljših plezalcev. Vesel bom, če mi bo uspelo doživeti čas, ko jih bo kdo preplezal.