Dnevnik - Aleš Kocjan, Katmandu: "Ko si enkrat visoko in slaven, ti ljudje skušajo spodrezati noge," je na vprašanje, zakaj se je Tomaž pred odpravo zavil v molk, pripomnila Hawleyjeva.

Slutnja, da s Tomažem nekaj ni v redu, se ji je porodila že pod Anapurno, kjer ga je srečala pred dvema letoma. Na beli steni sobe v hiši za goste, pod baznim taborom, je zevala praznina. Njegova slika, ob kateri sta s Tonetom hotela razobesiti slovensko zastavo, je izginila. Potem sta srečala funkcionarja nepalske gorniške zveze, znanca njenega trekinškega tovariša in izkušenega himalajca Toneta Škarje. Beseda je nanesla na Humarja in nenadoma jo je obšla ista, zla slutnja. Takrat je ugledala drobno cvetlico. Plavico, ki jo je krasilo sedem drobnih rosnih kapljic, ki so bile kot solze. Bil je usodni 9. november. Ko je nekaj dni kasneje videla modro vrečo, ki so jo z gore Langtang Lirung v Katmandu pripeljali švicarski reševalci, jo je prešinila podoba cvetlice s sedmimi solzami. Bilo ji je jasno, da je že v gorah Anapurne dobila Tomaževo sporočilo.

	Tone Škarja, izkušen himalajec (Foto: Aleš Kocjan)

Magdo Šalamon, voditeljico radijske oddaje o gorništvu in pesnico, ter Toneta Škarjo, predsednika komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije, je vest, da je Tomaž v težavah, da sploh pleza v Himalaji, presenetila ob preletu novic na slovenskih spletnih straneh, ko sta se s trekinga vrnila v prestolnico Katmandu.

Iz Slovenije so na pomoč poklicali švicarske reševalce družbe Air Zermatt. Pripravljala se je prva akcija reševanja neposredno iz helikopterja v nepalski Himalaji v zgodovini. "Švicarji so profesionalci. Štartali so takoj, ko je bilo iz Tomaževega podjetja v Kamniku poslano garancijsko pismo za pokritje stroškov reševanja," je povedal Škarja, ki je v Katmanduju prevzel nalogo usklajevanja švicarskih in nepalskih reševalcev. Tomaža Humarja so že prej, po prvem klicu na pomoč, iskali domačini. Helikopter, ki je v bazni tabor pripeljal šerpe, pripravljene na klasično reševanje, je zaokrožil nad goro, če bi morebiti opazil Tomaža. "Če bi bil takrat z njimi kak Slovenec, bi ga verjetno lahko našli," je povedal Tone Škarja. Nepalski reševalci, o tem se strinjajo tudi drugi, nimajo potrebnih izkušenj, da bi poškodovanca opazili iz zraka. Prav tako niso usposobljeni za varno reševanje neposredno iz helikopterja. Edina možnost, da bi Tomaž Humar preživel, bi bila takojšnja akcija reševalcev švicarskega tipa, ki pa je v revni državi, kot je Nepal, ne premorejo. Ko so Švicarji v petek trinajstega prispeli v Katmandu, je bilo že prepozno. Rekonstrukcija dogodkov na podlagi kasneje pridobljenih podatkov je pokazala, da je Tomaž umrl najkasneje v torek, desetega novembra. Kaj se je dogajalo v času od Tomaževega zadnjega klica v bazni tabor do njegove smrti, bo ostalo zavito v tančico skrivnosti. Tomaž je sporočil, da je na višini 6300 metrov. Švicarji so ga našli 700 metrov nižje. A v slabih vremenskih razmerah, ki so vladale v času od prve do poslednje reševalne akcije, naj bi bil premik ali zdrs poškodovanca nekaj precej običajnega.

Morda je pomoč prišla prepozno tudi zato, ker je Tomaž želel, da njegova odprava ostane tajna. "Šerpa Ang Čiring, lastnik agencije Asia Trekking, ki je organiziral Humarjev vzpon, mi je povedal, da ga je Tomaž pred odhodom prosil, naj nikomur ne izda, da se je podal v goro," je povedala Elizabeth Hawley, 86-letna Američanka, legendarna kronistka alpinističnih podvigov v nepalski Himalaji. "Čudno se mi zdi, da ni vzel s seboj vsaj osebne zdravnice, ki ga je spremljala na vseh zadnjih odpravah," je komentirala Tomaževo na prvi pogled nenavadno željo po popolni samoti. Hawleyjeva je povedala, da jo je Tomaž, tako kot to naredi večina alpinistov velikega formata, pred odhodom na goro poklical po telefonu. "Dan pred odhodom mi je rekel, da se odpravlja na Langtang Lirung, a se mi zdi, da ni bil povsem prepričan, po kateri smeri," se je spomnila 86-letna, a povsem bistra Hawleyjeva. "Očitno se je odločil goro preplezati po južni strani," je rekla. "To je izredno težak in redek vzpon, ki ga pred njim ni poskusilo opraviti veliko alpinistov," je v žaru razlagala. "Humar je preplezal južno steno Daulagirija, ki jo je Reinhold Messner le pogledal in v naslednjem hipu zatrl misel, da bi se po njej kdaj povzpel. Ko sva se s Humarjem pogovarjala o njegovem najbolj odmevnem vzponu, mi je povedal, kaj se mu je dogajalo v steni osemtisočaka, ko se je le nekaj sto metrov pod vrhom odločil, da gre nazaj. To je bilo nekaj izjemnega. Mnogi alpinisti, ki plezajo brez kisika, izgubijo razsodnost, vztrajajo in se podajo v zanesljivo smrt. Toda Tomaž Humar je v najekstremnejših pogojih premogel dovolj zavesti. Bil je človek, ki je dejansko vedel, kaj počne," ga je kovala v zvezde poznavalka Hawleyjeva. "Zdi se mi težko verjetno, da bi vedel, da je to njegov zadnji vzpon," je podvomila. "Res nimam pojma, zakaj je izbral prav Langtang Lirung," je priznala. "Razen tega, da je bila južna stena še nepreplezana," je dodala. "Če bi prišel nazaj, bi ga vprašala," je iz nje kipela prirojena radovednost poklicne himalajske kronistke. "Mogoče bi vedeli njegovi najbližji." Elizabeth Hawley je v Nepal prišla pred štiridesetimi leti, vročica spremljanja alpinističnih podvigov v Himalaji pa jo je tako prevzela, da se nikoli več ni vrnila v domovino.

"Humar se je zavil v tajnost, najbrž zaradi tega, kar se je dogajalo po Nanga Parbatu," je dejal Tone Škarja. "Medijski pritisk je bil prevelik in kritike prehude celo za tako močnega človeka, kot je bil Tomaž. Vsak dvig iz povprečnosti prinaša obsodbe."

"Ko si enkrat visoko in slaven, ti ljudje skušajo spodrezati noge," je na vprašanje, zakaj se je Tomaž pred odpravo zavil v molk, pripomnila Hawleyjeva.

Želja po absolutni svobodi

"Bolje je enkrat videti gore in umreti, kot jih nikoli videti," se stavka, ki ga je prebral še kot srednješolec, spominja pisatelj in filozof, profesor dr. Igor Škamperle, ki je bil eden izmed najbolj nadarjenih alpinistov svoje generacije. "Nekoliko skromnejši ljudje sprašujejo: kaj vidite v njih? Zakaj to počnete, ko je vendar nevarno!" Škamperle opisuje začudenje "navadnih smrtnikov", ki niso okusili sladkosti in bridkosti gorniških strasti.

"Gore očarajo zaradi svoje absolutne veličine in hkrati intimnega fizičnega dotika in bližine. Niso samo lepe, ampak čutna vrata do popolne lepote in svobode. Kaj naj si človek želi drugega?" se sprašuje Škamperle. "Globoko na dnu duše gre za željo po absolutni svobodi in ljubezni," nadaljuje z razlago profesor, ki so ga v življenju marsikaj naučile prav gore. "Gore in alpinizem človeku to lahko dajo. Vsak alpinist to ve, o tem si ni treba zatiskati oči," je prepričan. Toda: "Če je človek preveč svoboden, pri drugih vzbuja ljubosumje," pravi življenjska modrost gospe Hawleyjeve. Ni čudno torej, da tisti, ki prednjačijo v "dolinskih pritlehnostih", samosvoje genialce vlečejo nazaj v povprečje. Solzna dolina bi bila brez njih še bolj pusta. Včasih niso izjema niti najbližji, tisti, s katerimi človek vzdržuje najtesnejše čustvene vezi. Tudi to je bil najbrž eden izmed razlogov, da je Tomaž plezal sam, da se je skrivoma podajal na odprave.

"Pomemben ni cilj, pomembna je pot." Ko um opravi ta zadnji kvalitativni preskok, se cilj ponotranji in poslej ga človek venomer nosi v sebi. Nekako tako, po heglovsko, je s "slabo neskončnostjo" alpinizma opravil Nejc Zaplotnik. Zlitje cilja in poti. Gotovo. Kajti na koncu sleherne poti čaka edini zanesljiv cilj, ki je latentno prisoten v človekovi notranjosti. Smrt. Toda to za človeka širokih obzorij - kot se za alpinista spodobi -, ni smrt v nihilističnem smislu zadnjega dejanja in konca, ampak le transformacija v mističnem oziru prehoda "preko", v onstranskost, ki prinaša novo življenje.

"Vsak plezalec ali plezalka vidi 'preko', pa čeprav nas skala prisili, da smo fizično popolnoma zbrani pri naslednjem koraku," pravi Igor Škamperle. O tem je govoril tudi Tomaž Humar. Zdi se, da je bil človek, ki je do skrajnosti izmojstril takšno zaznavo. Gora je živa, diha, kliče, te sprejme, svari ali zavrne… Z njo se lahko pogovarjaš. Ko je posameznik v popolni harmoniji z duhom narave, ko je zlit z bistvom obstoja, je sposoben uvida, v katerem se smrt izkaže le kot zadnji in nujni korak na poti "preko", v svobodo, pravijo mojstri. Takrat je še največja težava, povezana s smrtjo, misel na neprijetnosti, ki jih bo umrli povzročil drugim s svojim uporabljenim in zavrženim telesom ter žalostjo, v katero jih bo zavila.

"Ko sem slišal prvo vest o Tomaževi nesreči, nisem dobro razumel, kaj in zakaj se je to zgodilo. Takoj sem se vprašal, kaj se dogaja v njem samem. Potem sem videl sliko gore, v katero je šel, Langtang Lirung. V hipu sem precej razumel. Gora je lepa, očarljiva. Takšna podoba je vedno v bližini tistega, čemur s prispodobo pravimo vrata prehoda. Dajejo nam slutiti, da se življenje ne meri po tednih in letih, ampak se njegova moč, lepota in resnica odvijajo drugače," je povedal Škamperle.

Umetnost življenja

Himalaja, slovenskih fantov grob - v zadnjih desetletjih je v Himalaji umrlo že več kot dvajset slovenskih plezalcev. Po mističnem pojmovanju bi Himalaja namesto kraja bridkega konca lahko igrala vlogo mesta njihovega prehoda v novo življenje in odrešitev. Alpinizem tako pridobi poslanstvo duhovne discipline. Življenje plezalca in njegova smrt v Himalaji spominjata na izpolnitev renesančnega fenomena umetnosti pravilnega življenja, ki vodi v pravilno umrtje. Ars moriri. Življenje ima po takšnem pojmovanju smisel le z vidika izpolnitve njegove končne postaje, smrti. Najpomembnejši del v pravilnem življenju je trenutek smrti. Človeku lahko podeli svobodo, odrešitev, nebesa… ali pa ga popelje v pekel oziroma neizogibnost trpljenja, ki sledi ponovnemu rojstvu v fizičnem obstoju.

"Ob vsem dolžnem spoštovanju do prijatelja, ki nas je zapustil, in pieteti do bolečine njegovih bližnjih lahko spomnimo, da so se mnogi filozofi in modreci vseh časov in kultur spraševali natanko o teh vratih prehoda in nas mnogi med njimi opozarjali, naj se z resnostjo, a tudi vedrino pripravljamo na njihov prestop. Poleg dobrih del in spoznanja naj bi bila to intimna naloga človeka," je razmišljanja o plemenitem poslanstvu Tomaža Humarja, ki nam je na simbolen način pokazal pot v svobodo, strnil Igor Škamperle.

Bela Stena

Neznano se odpira, telo umira.
Meglice v soju, solza praznine.
Ali zmorem? Krik pod strmino.
Ko blaga molitev nosi nedotakljivost božje volje.
Bela stena, izgubljen cvet.
Pod vrhom zmage.
Otroški pogled zapre oči.
Duša se vzpne, visoko, nedosegljivo.
Svoboda ji daje moč.

(Magda Šalamon, V spomin Tomažu Humarju)

Aleš Kocjan