Usodna napaka grajske gospe
Grad Wasserleonburg nima samo zelo dolge in razgibane zgodovine, tam sta se zgodila tudi dva umora. Grajski gospod Christian Proy je leta 1625 umrl v mejnem sporu. Leta 1917 pa je zaradi strupa umrla grajska gospa Maria, znana kot Marietta, von Schneditz. Njena nesrečna smrt je bila tako tragična kot tudi nesmiselna.
Septembra 1917 je divjala prva svetovna vojna. Na Dobraču pa je bil nekoliko odmaknjen od vojne vihre kar idealen svet. Ob nekem takem prav idiličnem dnevu je bila lastnica obvodnega gradu v kraju Čajna Marietta von Schneditz, z možem Oskarjem na lovu na gamse. Spremljala sta ju dva lovska čuvaja, ki pa sta se v nekem trenutku sprla. Eden od lovskih čuvajev je svojega kolega obtožil, da ga je hotel ubiti, ker mu je dal strup. Obtoženi je to seveda ostro zanikal. Grajska gospa je skušala zadevo pomiriti. Da bi okrepila nekoliko oslabelega lovskega čuvaja, ki je trdil, da ima rahle znake zastrupitve, mu je skuhala kavo. Kavo je odnesel svojem tovarišu drug lovec. Vendar je njegov kolega videl, da mu je v kavo vsul nek prah in je ni hotel piti.
Podor, ki se je usul s sten Dobrača je 25. januarja 1348 zasul vso faro sv. Janeza - 17 vasi, tri gradove in devet cerkva. Zgodovinarji ocenjujejo, da je takrat umrlo več kot deset tisoč ljudi.
Grajska gospa, ki se je tako nehote zapletla v spor, je hotela zaščititi obtoženega in dokazati neutemeljenost očitkov zoper njega. Zato je kar sama naredila dolg požirek kave. Tako je storila usodno napako. V nekaj urah je nemočna in brez pomoči umrla. Takoj po pojavu prvih znakov zastrupitve pri ženi je njen mož drugega lovca v bistvu hotel prisiliti, da bi pil pijačo, a je ta odklonil.
Marietta von Schneditz je tako umrla 9. septembra zaradi zastrupitve s strihninom. Med sojenjem je bila ta zastrupitev na Dobraču dokazana. Ugotovili so, da je eden od lovcev dal strihnin v to kavo, da bi zastrupil svojega kolega. Oba je sodišče zaslišalo, enega pa nato razkrilo kot storilca. Sodili so mu spomladi 1918 in ga obsodili na smrt, nato pa ga je cesar pomilostil na dosmrtno ječo. Dve leti kasneje je umrl v zaporu.
Vdovec je grad prodal
Pokojna graščakinja je bila pokopana v Nötschu v Gailtalu, kmalu zatem pa je umrl tudi njen edini sin. Njen mož Oskar je nato prodal grad Wasserleonburg, nenazadnje tudi iz ekonomskih razlogov. Grad je kupil nemški plemič, ki je imel dobre stike v Angliji, in to je bil tudi razlog, da je vojvoda, Windsorski, abdicirani angleški kralj, sredi tridesetih let prejšnjega stoletja medene tedne preživel v Wasserleonburgu.
Od leta 1972 v lasti družine Friederichs
Konec tridesetih let je imel Wasserleonburg zanimive lastnike. Hans Graf Welczeck ga je kupil leta 1939, bil je nemški veleposlanik v Parizu, pravi Wiesflecker. Konec štiridesetih let prejšnjega stoletja se je preselil v Španijo. V zadnjih desetletjih je bil grad Wasserleonburg v lasti nemške industrialske družine Friederichs, ki je grad prenesla na družinsko fundacijo.