Slovenske novice - Tina Horvat: ... osvojil Makalu
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Joža Mihelič je na alpinistično pot stopil kot otrok, v steno ga je odpeljal brat Tine
Po obdobju težkih vzponov se je gora loteval kot fotograf in turni smučar
MOJSTRANA • Štiriinsedemdesetletni alpinist, fotograf in turni smučar Joža Mihelič, po poklicu profesor športne vzgoje, izhaja iz znane gorniške družine. Svojo alpinistično pot je začel zgodaj, še kot otrok. Njegov oče Egon, veliki zaljubljenec v gore, je leto dni po končani drugi svetovni vojni poiskal dve prosti učiteljski mesti v Bohinjski Bistrici, kjer je potem njegova družina pognala korenine za vse življenje. Tako je v svoji zadnji knjigi Klic gora zapisal Tine Mihelič, Jožev starejši brat, legendarni alpinist in pisec alpinističnih in gorniških vodnikov ter doživljajskih knjig.
Zakonca Mihelič sta kot predana šolnika vzgojila številne generacije bohinjskih otrok, Jožev oče pa si je hitro ustvaril krog hribovskih prijateljev in z njimi ustanovil Planinsko društvo Bohinjska Bistrica. Konce tedna je družina navadno preživljala v bližnjih gorah, Joža pa si je že pred osnovno šolo našel prijatelja na sosednji, Konjarjevi kmetiji. Tam se je privadil kmečkemu delu, s plezanjem po kozolcu sredi sadovnjaka pa se je pravzaprav začel njegov alpinizem.
Popolni samorastnik
»Prelomen dan pa je bil,« pripoveduje Joža, »ko me je brat Tine med počitnicami po osnovni šoli vzel s seboj v Bavarsko smer v Triglavski steni, na moj prvi alpinistični vzpon. Tineta je oče zgodaj poslal na alpinistični tečaj v Vrata, name so pa doma malo pozabili, zato sem popoln alpinistični samorastnik. Tine takrat seveda ni imel druge opreme kot staro konopljeno vrv in nekaj železnih vponk. Čelad, plezalnih pasov in druge opreme še nismo niti poznali. Pri 15 letih seveda nisem bil primeren soplezalec zanj, saj je bil pet let starejši in že odličen alpinist. Ker sem se moral nekako znajti, sem začel zahajati na jeseniški alpinistični odsek. Leta 1966, takrat sem imel že 20 let, sva se z bratom kot alpinista znova našla. Takrat sva opravila svoj prvi skupni prvenstveni vzpon. Najina smer v Cmiru se zdaj imenuje Smer bratov Mihelič, kakor so jo poimenovali prvi ponavljavci,« pripoveduje.
Najlepše obdobje zanj je bila prav serija prvenstvenih smeri z bratom in drugimi soplezalci. Veliko je plezal z
Iztokom Beleharjem in
Tomažem Budkovičem, zdaj žal že pokojnim nepozabnim prijateljem iz otroštva v Bohinju. Še posebno ponosen pa je na Bohinjsko smer, ki jo je bratovska naveza splezala v Triglavski steni. »Tine si je strašno želel prvenstveno v Steni, ki velja za steno vseh sten. No, oba sva si jo, in potem se nama je kar odprlo. Nekoč sva v petih dneh splezala pet velikih smeri. Od ene do druge sva se premikala brez avtomobila, ker ga nisva imela. V tistem najinem skupnem obdobju sva odkrila tudi markantno steno Vršaca, ki je bila takrat v zgornjem, prepadnem delu popolnoma nedotaknjena, deviška. Tam sva leta 1968, z nama je bil še Iztok Belehar, splezala prvo smer in jo imenovala Centralna. Leto pozneje sem ji v navezi z
Marijanom Hutterjem dodal direktno izstopno varianto, štiri leta pozneje sem z
Blanko Matičič splezal še novo, Popoldansko smer v Vršacu in s tem končal svojo serijo prvenstvenih smeri v tej veličastni steni,« se spominja velikih alpinističnih dni.
Njegov cepin na Makaluju
Edina odprava, katere udeleženec je bil, se je klavrno začela in končala. »Izbran sem bil za odpravo v Kavkaz, toda zaradi nekega političnega meddržavnega spora tja nismo odšli. Namesto tega naj bi prečili celotni greben štiritisočakov okrog Zermatta, vendar nam je zaradi slabega vodstva in heterogene ekipe uspelo le na Weishornu na začetku verige. Ker se je vse sfižilo, sva se s Klavdijem Mlekužem odpravila pod smer bratov Schmidt v Matterhornu, pa se je podrlo še vreme. Tam sva bila verjetno zadnja Slovenca, ki sva srečala odlične štiri nemške plezalce, ki so pri nas opravili prvo zimsko ponovitev slovitega Aschenbrennerja v Travniku. Nekaj dni zatem jih je vse vzela stena Eigerja. Tako se je žal končalo moje odpravarstvo, čeprav sem bil na tisto klavrno odpravo zares odlično pripravljen,« pripoveduje.
Je pa bil del njega s prvimi Slovenci na vrhu prvega slovenskega osemtisočaka Makaluja! »Ja, res je,
Stane Belak -
Šrauf si je pred odpravo leta 1975 zlomil svojo bajlo (cepinu podobno orodje, op. p.), zato sem mu posodil svojo, ki mi jo je nasadil domačin oče
Čučk z Bitenj v Bohinju. Če se prav spomnim, je takrat divje treniral in se je od nekje daleč v Ljubljano po tisto bajlo pripeljal kar s kolesom. Še zdaj jo hranim doma na posebnem mestu,« pove.
Ljubezen do gora se ga drži že vse življenje. Po obdobju težkih vzponov in družinskih obveznosti se jih je loteval največkrat kot fotograf in turni smučar. Turna smuka je zanj eden najlepših stikov z gorami, svoje znanje in izkušnje pa je dolga leta prenašal kot zunanji sodelavec na fakulteti za šport v Ljubljani, kjer je bil habilitiran kot predavatelj za področja planinstva, alpinizma in turnega smučanja. Tako kot njegovi starši je odličen pedagog in mnoge študente je na tečajih zimskega alpinizma na Komni navdušil za gorništvo. V mlajših letih je bil zaposlen kot profesor športne vzgoje na več srednjih šolah, zadnjih 23 let pa je služboval v Triglavskem narodnem parku, kjer je bil vodja Službe za izobraževanje.
Tina Horvat