Janez Pikon: Dne 6. avgust 1881 se je na Bohinjski Bistrici med 8. in 9. uro dopoldne zgodila prehuda nesreča, ki je dežela ne bo kmali pozabila. Ravno ko je bila namreč cerkev dozidana in se je imelo pričeti tesarsko delo, se je poderl cerkveni stolp.
Zgodnja DANÍCA, 12. avgust 1881: Padel je na obok, ki se je vderl, in pokopanih je bilo več ljudí, med njimi tudi gosp. kaplan Janez Jerala, rojen 1836, posvečen 1862. Pokopani so bili 8. avgusta 4 moški, 5 je bilo ranjenih živih, kaplan in en zidar še nista bila najdena. Cerkev je neki do srede razdjana; škode 40 - 50 tisoč. Znano je, s koliko pritežnostjo je ubogi gosp. župnik denar nabiral, po tej nesreči pa je velik del truda uničen, - toda vse hujši je zguba ljudi pri tem. Dobrotljivi Bog, ki vé nesrečo v srečo oberniti, skaži duhovno in telesno pomoč gosp. župniku in srenji pri toliki nesreči; nagni pa tudi serca premožnih, da bi kteri prav z zdatno veliko pomočjo zmanjšati to silno nesrečo! Kacih 8 so dozdaj pokopali; tudi kaplana so mertvega dobili. 1881, 12. vel. srpana, List 23 (254).
Zgodnja DANÍCA, 26. avgust 1881: Iz Bohinjske Bistrice, 22. vel. serp. (Č. g. kaplan Janez Jerala). Znana je že po večem strašna nesreča in žalost, ki je 6. t. m. zadela Bistriško faro (pred 131 leti), namreč, da se je pri novi cerkvi ravno že dodelani stolp zgrudil na cerkveni obok, ki se je tudi do kora ves vderl v cerkev, in je 11 ljudi zasulo, 5 kar do mervega, 2 še nekoliko živa sta par dni potem umerla, in štirje so še ranjeni, med katerimi se bo mlado dekle težko še ozdravilo. Naj večja zguba in žalost po vsem Bohinju je bila ta, da smo iz strašanskega nasipa tudi tako ljubljenega gosp. kaplana odkopavali. Še žandarji so zato poskrbeli in iz celega Bohinja so ljudi skup spravljali ter vedno za red skerbeli, da se je na vso moč delalo in kopalo vse štiri dni, in je bilo vedno ljudi, da je vse mrgolelo, smo vender še le čez štiri dni gospoda in enega zidarja dobili. To je bilo žalostno delo, in ljudje so bili tako vsi poterti od žalosti, in kamor se je človek obernil, govorilo se je od gosp. kaplana: o da bi g. kaplana ne bilo zasulo! In ko smo jih četerti dan odkopali, je bila žalost silno velika, ker so se nam tako razterti v serce smilili. Ko so jih gg. zdravniki ogledali, položili so jih v lepo pomalano rakev ter nesli v staro cerkev, kjer so potem čez noč na prekrasnem, s cvetlicami ozališanem odru do 8 zjutraj ležali; potem so se opravile bilje in Sveta maša.
Po Sveti maši so imeli g. Marn silno lep govor o ranjkem gosp. kaplanu, da so bili še kot dijak zeló tihi, krotki in ponižni v šoli, ki so jih še sami kot profesor učili, in naštevali so nam njih resnične zasluge, ki so si jih v tih 19 letih v Bohinju kot marljivi dušni pastir pridobili, kako da so bili z veseljem po noči in po dnevi pripravljeni k bolniku s Sveti zakramenti iti, in kako so bili posebno dobri spovednik, še zlasti tudi za otroke v šoli - to jim je bila res čez vse velika skerb... Tako so nam šle besede živo v spomin, zgubiti naenkrat tako dobro dušo, da je nastal taki jok, da je skoraj gospodu govorniku besedo zadušilo; le čudo, da so še mogli sami se obderžati pri besedi. Tolike žalosti in joka stari ljudje tukaj ne pomnijo; kazala se je ljubezen do rajnega gospoda od vsih navzočih. Po dokončanem govoru so nesli gospoda fantje v ovenčani trugi okrog cerkve med petjem enajsterih gospodov, in položili so jih v jamo, narejeno ravno pred altarjem, ki je bil še v stari cerkvi, kjer so tolikrat sveto mašo darovali. K sklepu zadonele ste še prav mile pesmi: »Blagor mu,« in »Jamica.« Akoravno je bilo deževno vreme, se je bilo vender sošlo veliko ljudi. Tikaj ravno poleg prižnice v zeleno-ograjenem in s cvetlicami obsajenem grobu počivajo telesni ostanki, njih duša pa, upamo, se že veselí pri Bogu in prejema plačilo, katero je pripravljeno zvestim do konca. Le eno tolažbo imamo, namreč, da imamo enega priprošnjika več v nebesih, posebno sedaj pri toliki nesreči. Preserčna hvala Vam, prečastiti gospodje, ki ste se toliko obilo vdeležili pogreba, in posebno g. Marnu, ki so tako po vsi moči pomagali našemu g. župniku, ki so bili tako poterti in žalostni pri toliki nesreči, da imamo za posebno milost to, da tudi oni niso strahú in žalosti zboleti; pa tudi nas so znali lepo v tej nesreči tolažiti. Le Bog nam daj zopet kmalu dobrega g. duhovnega pomočnika. 1881, 26. vel. srpana, List 34 (271).
Simon Žvan (Grogorinov Šimn) sporoča: »Zidanje cerkve je prvotno prevzel zidarski mojster Bevk iz Cerknega. Po porušenju se delo ni več njemu zaupalo. Prevzel je delo stavbinski mojster Faleschini iz Ljubljane. Nesreča je zahtevala 10 žrtev. Zidarjev je posulo sedem, potem kaplana Janeza Jerala, preddelavca Matička in nosilko malte Šlosarjovo Meto iz Nemškega Rovta. Janez Tolar je padel z višine, zlomil si je obe nogi in desno roko. Zdravil se je v domači oskrbi in živel še 18 let. Zvonik se je posul med 8. in 9. uro dopoldne. Nastal je tak prašni dim, da ljudje ki so bili v gorah, niso mogli ugotoviti, kaj se je v dolini zgodilo. Po vseh podružnih cerkvah so zvonovi klicali na pomoč k reševanju ljudi.«
Grozna je bila ta nesreča za župnika Janeza Mesarja in za vse farane. Silno jih je potrla, a vendar jim ni vzela poguma. Precéj naslednje leto se lotijo novih priprav in spomladi leta 1883 zopet pričnejo z zidanjem. Jeseni leta 1884 je delo dovršeno in na Nikolajevo nedeljo tistega leta je cerkev blagoslovil Grajski dekan Jožef Razboršek.
In ko jo na Velikega Šmarna dan - 15. avgusta 1885 slovesno posveti prevzvišeni gospod škof dr. Jakob Missija - tedaj so Bistričani s svojim ljubljenim očetom Janezom Mesarjem pozabili britkosti, katerih jim je previdnost božja natočila polno čašo, ter hvalili Njega, ki rane seka, pa jih tudi celi.
Gradnja cerkve: ... Fara svetega Nikolaja na Bohinjski Bistrici je bila ustanovljena leta 1788. Preje je pripadala kot podružnica stari župniji Srednja vas. Ker je bila stara cerkev premajhna, začeli so že zgodaj misliti, da bi zgradili novo. Toda šele župniku Janezu Mesarju se je posrečilo, da izpelje to misel. Veliko let so nabirali za zgradbo prostovoljne prispevke, dalj časa napravljali kamen, opeko in les. Slednjič napoči veseli dan, ko se je slovesno blagoslovil temeljni kamen. Begunjski dekan Silvester Krese izvrši to opravilo, tretjo nedeljo po binkoštih leta 1878.
Ljudje se z nenavadno vnemo primejo dela. Zidanje vrlo napreduje in že je upanje, da bo cerkev posvečena jeseni leta 1881. Tudi zvonik je bil skoraj ves dovršen. A sedaj pride usodni dan 6. avgusta 1881 (pred 131 leti), ki se bo stoletja ohranil v zgodovini. Zvonik zidan na prešibkih kamenitih stebrih se poruši na cerkveno streho, vdre obok in silno pretrese ves cerkveni zid. Toliko hujša pa je bila katastrofa, ko se izve, da je v zasutih razvalinah sedem ljudi, med njimi tudi domači kaplan Janez Jerala (drugi viri navajajo deset mrtvih).
Cerkev je zidana v renesančnem slogu, dolga 36 m, široka 16 m. V velikem oltarju je slika Svetega Nikolaja - slikana na platno. Slikal je takratni kaplan Dejak okoli leta 1890. V prezbiteriju so freske iz leta 1884. Naslikal jih je slikar iz Kamnika - profesor Matej Koželj. Na stropu nad velikim oltarjem je naslikano Marijino Vnebovzetje, ob straneh dva čudeža Svetega Nikolaja - lev: pomiritev viharja in pomnožitev kruhov. Na straneh so narisani zgoraj še štirje cerkveni učitelji: Ambrozij, Hieronim, Avguštin in Gregor Veliki; nižje štirje evangelisti (na dveh freskah). Na stropu prezbiterija v ospredju so pa naslikane tri božje kreposti: Vera, Upanje in Ljubezen.
Župnik Janez Mesar je bil rojen na Jesenicah, 12. junija 1832 na Bohinjski Bistrici je bil v času od 4. oktobra 1855 do 11. februarja 1894. V Bohinju velja za očeta umnega sirarstva po švicarskem vzoru. Napis pod njegovim kipom v cerkvi: Z besedami kazal v nebesa si pot, to cerkev si zgradil, da k Bogu nas vabi; delil nam stotero telesnih dobrot - nikdar ta hvaležni Bohinjec ne zabi.
Slovesnost stoletnice je z nami obhajal naš gospod ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Bohinjska Bistrica, 29. september 1985.
Vir: iz župnijske kronike
Janez Pikon