Lojze Budkovič: Septembra so se v Bohinju pričeli 8. Dnevi pohodništva. V pester in raznolik program smo planinci obeh društev uvrstili tudi Dan Bohinjske planinske poti. Na prvih šestih ...
... nismo imeli sreče z vremenom in udeleženci. Lani se je ponovila zgodba iz preteklosti. Na pot sva se odpravila le s štirinožno spremljevalko psičko Zojo.
Za letošnji pohod smo okrepili propagandno aktivnost. Vzpodbudna vremenska napoved in zavidljiv obisk najave na spletu sta dajala upanje, da se bo le prikazala kakšna sorodna duša. Žal sva v nedeljo, 13. septembra, na Bistrici z vodnico Tino Bijol zaman pogledovala za pohodniki. Po sili razmer je bil to samo Taci.
Zapeljali smo se na Kaluže. Pot po zaraščeni smučarski progi nas je vodila do lovske koče Za Malim vrhom. Zapustili smo markirano pot in se po redkem gozdu strmo vzpenjali proti zgornji cesti.
Med potjo so nas pozdravljale mogočne jelke in smreke. Stara drevesa še pomnijo živahen promet ob tovorjenju bohinjskega železa čez Baško sedlo (Vrh Bače).
Nad zgornjo cesto je strmina kmalu popustila. Široka pot nas je pripeljala do sedla med Jelovim vrhom in Šavnikom.
Sprva dokaj jasno jutranje nebo so začeli prekrivati orografski oblaki z grebena Bohinjsko – Tolminskih gora, ki jih je vztrajno preganjal jugozahodnik. Po obisku samotnega Jelovega vrha nas je gozdarska preseka varno vodila proti Šavniku. Proti vrhu se je veter okrepil. Jutranje sonce nas je na vrhu Šavnika nagradilo z edinstveno glorijo. Po krajšem počitku in občasnem razgledovanju skozi krajša okna jasnine je sledil sestop proti Baškemu sedlu. Pred stoletjem živahen prehod je ta dan sameval. Skozi bukov gozd nas je pot peljala na travnat greben. Na vrh Koble smo prišli v gosti megli. Vrh je odmaknjen od markirane poti. Zadnji vpis v knjigi je bil star 14 dni.
V nadaljevanju grebena nas je pričakal ohranjen mejnik, nemi pričevalec krivične meje. Med spustom proti Ravenski planini je sledil obisk mogočne smreke, ki se je varno skrila na polico v bližini markirane poti. Po spustu nas je čakal vzpon po okljukih poti pod Šoštarjem. Trud je bil poplačan na vrhu Žrela, kjer pa je mogočen pogled na Črno prst in Dom Zorka Jelinčiča zakrila oblačnost.
Kratek obisk vrha in hitro na okrepčilo v tople prostore koče. Treba pa je bilo že pomisliti na povratek v dolino. Previden sestop do stene Črne prsti, kjer sem se zazrl v zajedo Smeri pašnega odbora. Tukaj smo v rosnih letih s prijatelji pričeli z našim alpinizmom. Hitro smo bili na botanični poti. Napisi so opozarjali na bogato rastlinje, ki je za letos zaključilo rastno sezono. V Orožnovi koči sta nas sprejela prijazna oskrbnika. Tudi tu se zaključuje redna oskrba. Še sestop do ceste in avtomobila na Kalužah. Krog je bil zaključen.
Čeprav sva bila sama na dobro poznani poti, naju je dan bogato nagradil s številnimi doživetji. Grenak jutranji priokus je bil pozabljen z upanjem, da bo povabilo na naslednji Dan Bohinjske poti (morda le) doživel večji odziv.
Lojze Budkovič