Janez Pikon: Danjarska planina in Rehtarjev grič gozdnemu vrhu ne dovolita skupaj z grebenom pokukati preko slemena, ko blago pobočje dviga nad Jelovico.
Rahel veter vleče že na Soriški planini, odkoder se preko predela Zadnje movže dvignem po razglednem grebenu do Rehtarjevega griča, 1391 m. Ravninski del vse do Mišjega grunta, področja pod Danjarsko planino, 1420 m, odkoder se dvignem po razglednem grebenu do Rehtarjevega griča, 1391 m ob robu planine na Goslarjev grič, ki pripada grebenu med bohinjsko in selško dolino. Tukaj že močnejši veter odganja oblake proti jugu in mi s tem pomaga k boljšemu razgledu, predvsem proti Gorenjski. Zaledeneli mlaki na severnem in senčnem pobočju s snegom po vrtačah v smeri Goslarjevega griča ali Gajgarjev grič, 1462 m me prepričata, da nadaljujem na razgledni vrh Žbajneke, 1538 m.
Po Danjarski planini ob strmem predelu Kačji rob, 1520 m, ta deli z grebenom in vrhom, tudi planini Zgornja Irn, 1457 m in Spodnja Irn, 1334 m in se tu spustim severno proti Čukovi konti, 1434 m, kjer zahodno po gozdni vlaki dosežem izsekano področje pred Goslarjevim gričem. Sveže sledi jelenov po snegu me vodijo v smeri zahoda, kjer severno po gozdni krnici in poraščenem grebenu poiščem samotni in mirni gozdni vrh, katerega blago nizko sleme je z Žbajneke le s težka opaziti, če zanj ne vemo in ne poznamo okolice.
Gozdni vrh, kot okolica spominjata na nekoč neporaščeno pokrajino, ki je pripadala že tako obsežni Danjarski planini, kajti številne zapuščene travnate površine, ki se zaraščajo so še vidne med redkim drevjem. Opuščena gozdna vlaka je edina sled, ki je služila za odvoz posekanega lesa iz predela pod Goslarjevim gričem. Po njej zapustim gozdni vrh in nadaljujem jugozahodno nad Mišji grunt v smeri Soriške planine.
Janez Pikon