Janez Pikon: Zaman bi iskali podobo na gori v dneh, ko je sneg zapustil zasneženo pobočje vzhodno pred smučiščem na Voglu, odkoder zre pogled bele, skrivnostne podobe ženskega obraza v pobočju zasnežene gore, ki se vztrajno spreminja.
Pomlad jo topi, dnevno izginja nad zahodnim pobočjem planine Suha. Nenavadno, skrivnostna podoba belega ženskega obraza na zasneženi gori, ki se dnevno spreminja in izginja z zasneženega pobočja zahodno pred planino Suha, ter vzhodno na pobočju Kratkega plazu med Debelim vrhom in Zavitarjem, ki se za Kriškimi glavami spusti v dole Jele Plazi in preide v grapo Male Suhe. Zaman bi iskali podobo na gori v dneh, ko je sneg zapustil zasneženo pobočje vzhodno pred smučiščem na Voglu, odkoder zre pogled bele, skrivnostne podobe ženskega obraza v pobočju zasnežene gore, ki se vztrajno spreminja.
Vsako pomlad pred vedno močnejšimi sončnimi žarki še na pol v senci skrita, kot bi se branila, vendar se bo vseeno njena podoba zopet do naslednje zime, izgubila.
Razmišlja, mogoče tudi spi, vztrajno pomladansko sonce pa ji skrivnostni obraz topi. Njeno bistro levo oko, po naši dolini vsako zimo vztrajno bdi, njen obraz pomladi v potočku Male Suhe se izgubi.
Najbogatejši ni tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki potrebuje najmanj?!
Janez Pikon