Nedeljski dnevnik - Franci Horvat: ... nad Bohinjskim jezerom - Bruha poredko, pa še takrat le za nekaj ur
Po ljudskem izročilu naj bi v jami prebival zmaj, ki golta vodo - Kadar je vode preveč in je ne more več požirati, jo v slapu bruhne na plan
Bohinjsko jezero je največje stalno naravno jezero v Sloveniji, ki je stisnjeno v ledeniški dolini med Voglom in Pršivcem. Dolgo je kar 4200 m, široko 1200 m in globoko 45 m ter ima površino 3,18 kvadratnega kilometra. Za domačine predstavlja srce Bohinja. Nastanek jezerske kotanje je rezultat delovanja različnih naravnih sil. Nekoč mogočni Bohinjski ledenik ni sam ustvaril široke in tudi precej globo ke koritaste doline, temveč je zgladil in zbrusil površje, ki je nastalo zaradi tektonskega delovanja. Z gotovostjo lahko rečemo, da je kriv za ojezeritev dna, saj je Bohinjsko jezero nastalo ob umiku ledenika. Morda še beseda ali dve o vodi v jezeru; nekoč kristalno čisto vodo - ponos Bohinja - je žal začela onesnaževati človeška malomarnost. Ohranitev našega alpskega lepotca, ki je zaradi množičnega obiska zelo ogrožen, spada med pomembne naloge in preizkušnje vesti slovenskega naroda.
V Bohinjsko jezero priteka Savica in ob hudih in dolgotrajnih deževjih še slap Govic, ki s svojo kratko rečno strugo leži v južnem pobočju Pršivca. Za hudourniški slap Govic je znano, da gre za izjemnega posebneža, včasih mine med dvema njegovima pojavoma tudi več kot leto, pa še takrat ni nujno, da bo bruhal ves dan - običajno le nekaj ur. Zaradi njegove »brutalnosti« in količine izbruhane vode, ki lahko presega običajni pretok Savice pri izvirni jami, se mnogim obiskovalcem - občudovalcem močno vtisne v spomin. Spodaj dere po kamnitem žlebu kot hudournik, ki prevrača skale in ruva drevesa, njegov vršaj pa je največji polotok na severni obali jezera, imenovan Na jami.
Franci Horvat