Po vencu vrhov nad Soriško planino.
Na vožnji razmišljava kam naj greva brez skrbi za parkiranje in narediva spremembo. Namesto na Vršič pripeljeva na Soriško planino, kjer se vleče meglica oblakov. Mest za parkiranje je dovolj in prijatelj ustavi avto pod drevesom, ki bo dajalo senco, ko posije sonce.
Na planini urejajo zbiralnik vode in iztek smučišča, ko midva stopiva v gozd in prijatelj najde gobana, ga očisti in shrani v nahrbtnik. Nadaljujeva vzpon po gozdu. Premikava se po polžje, a kljub temu teče pot po telesu, toliko je vlage v zraku. Prečiva sankaško progo, se povzpneva mimo vrtač na strmejši del gozda. O kakšnem drugem gobanu ni več ne sluha ne duha, čeprav je ostalih vrst gob kar nekaj. Obideva nekaj balvanov in podrtih dreves ter prideva na vršnji goli predel ob anteni. Nad 1547 m visokem Dravhu je jasnina, a žal ni razgleda, saj meglice pritiskajo z vseh strani. Slabo je vidna Sorica pod goro in komaj sem ter tja se pokaže vrh Porezna. Še naslednji vrh v vencu vrhov nad Soriško planino je slabo viden, ko se spustiva po pobočju navzdol na sedlo Lajnar – Dravh n.v. 1470 m z zanimivim zapisom na enem od smerokazov: Sorica – bus postaja 1h 30 min.
Počasnega koraka stopam za prijateljem po pobočju naslednjega vrha ob pašni ograji po kolovozu med kravami, ki veselo smukajo travo. Uzreva zgornjo postajo sedežnice, pokončno deblo z luknjicami, skozi katere lahko ob lepem vremenu uzremo oddaljene vrhove gora, jeklen bunker, tablo s panoramsko sliko in klopco. Povzpela sva se na višino 1549 m visoki Lajnar, kjer prepotena narediva odmor z nekaj sonca in meglice. Dobrega razgleda še ni in zato se odpraviva naprej. Spustiva se po grebenu srečajoč prve planince do naslednjega sedla, kjer je nepridiprav zapackal dva od petih smerokazov. Kaj res ni mogoče iti v hribe, ne da bi popackal ali poškodoval prepotrebne oznake, se sprašujeva, ko pričneva vzpon na večji in mogočnejši Slatnik. Med travo je nekaj cvetja, več stezic in po eni od teh se vzpenjava proti 1600 m visokem vrhu. Meglice napajajo trave, po nižji prečni stezi stopa skupinica planincev, nad planino prevladujejo oblaki in ne dovolijo najinim očem videti daleč. Doseževa vrh, zapiha vetrič in morda bo pregnal oblake.
Mimo gredo naslednji pohodniki in na vrhu ostaneva sama in čez čas se postaviva na noge ter greva po travnatem pobočju s pogledom na verigo vrhov okoli doline, nad katero stoji pastirska koča, kamor pripelje dostavna cesta s planine. Spustiva se do tovorne žičnice iz časa Rapalske meje, kjer v skalah raste skorjasti kamnokreč, lepi jeglič in klinček. Povzpneva se na greben in vzpetine, od katerih sem eno od njih pred časom poimenoval Špelin vrh, kamor pride planinka z druge strani. Medtem se je razjasnilo toliko, da so vidni vsi vrhovi okoli koče in pogled seže še na Možica. Nižji Šavnik je skrit za meglico, ki se plazi med smrekami pobočja pod nami. Na nižjem sedlu vidimo čredo ovac, ki ji dirigira pastir z zvižganjem z višave.
Zapustiva vrh in se spustiva na mulatero, greva mimo črede in do prekritega bunkerja, kjer pa ni razgleda na Julijce. Stopiva nazaj nekaj korakov, greva mimo skupinice pohodnikov, ki počivajo na zeleni trati in se vsak z druge strani povzpneva na 1603 m visoki Možic, polnem obiskovalcev. Na njegovem vrhu stoji bunker iz betona in jekla in skoraj vsak obiskovalec se slika z njim, tudi midva. Posijalo je sonce, a meglice še vedne zastirajo pogled na očaka in sosede in še bližnja Črna prst ostaja zakrita. Zato pa so že vidni vsi vrhovi nad Soriško planino in delno Ratitovec s Storžičem, Kočno in Grintovcem v ozadju. Narediva premor, nato pa stopiva navzdol in se pomikava nad veliko vrtačo mimo bunkerjev na sosednje vzpetine.
Pokramljava s planinko, se ozreva nazaj na Možica in hodiva po grebenih ter se z njega spustiva do pastirske koče, kjer imajo očitno težavo s prepustno streho. Do nekdanje karavle sta prikolesarila kolesarja na električnih kolesih, midva pa se spustiva po cesti do odcepa markirane steze, po kateri nadaljujeva spust. Srečava nekaj ovac, ki prepustijo nama stezo, same pa pričnejo muliti travo ob njej. Spustiva se v gozd in iz njega preko ceste na pobočja smučišča.
Na planini še vedno odmeva ropot strojev, sedežnica na Lajnar obratuje, midva pa zaključiva sprehod po vrhovih nad planino, a ne greva še domov.
Iz nahrbtnikov roma nekaj stvari v prtljažnik avtomobila, nato pa stopiva v gozd in pričneva lov na gobe. Počasnen korak in ostri pogled zagotovita uspeh in nekaj gobanov in lisičk se znajde v najinih rokah, nato pa narediva krog in se vrneva do avtomobila, odloživa nahrbtnike in že slaviva ob pijači najin gobarski uspeh, ki je kronan z jedačo iz gob ob domači mizi nekaj ur kasneje.