Janez Pikon: Zasnežena so pobočja ob gozdnem vrhu Štefanca. Sledi divjadi je opaziti v smeri na Vresje in višje na zgornje rovte pod vrhom Čevžl.
Spodbujajo nas različne želje, prav gotovo pa vse druži želja po gorskem svetu. Lepota gorske narave je pojem, ki nima prav dolge zgodovine. Znano je, da naši davni predniki precej višje v gorskem svetu niso videli ničesar takega, saj je v tistih davnih časih po večini veljal za nekoristni svet, za nevarne steze. Počasi se vzpenjam po delno zasneženem pobočju severno na Štefanco, to je gozdnim vrhom in področjem na robu številnih rovtov na Vresjah. Sled divjadi se vije po gozdu, sledim ji v isto smer, drevje se redči, že vstopam na zgornje rovte, ki jim domačini z Nemškega Rovta že stoletja pravijo Vresje. Vedno več je goličav s katerih opazujem visoko nad seboj Spodnje Bohinjske gore, kjer se že pojavljajo prvi zasneženi travniki ali rovti na Vresjah.
Dolina je že globoko pod menoj, tudi meglice sem ne sežejo več. Blag nižinski zrak včasih poženejo ostrejše sape. Nižje pod menoj v senčni vrtači opazim ležati velikansko zagozdo snega. Tak je gorski svet, kamor me danes vodi pot, ki delno pripada dolinskemu in gorskemu svetu. Kadar pogrejejo sončni žarki je prijetno, viharji pa so tu lahko prav tako kruti, kot visoko v robeh, to dokazuje podrto drevje po okoliških gričih.
V blagem že zimskem dnevu je tu gori torej mehak, prijazen svet, kamor lahko pridemo, kadar si zaželimo sprehodov po skritih travnikih med gozdnim vrhom Štefanca (948 m) in razglednim vrhom Pekovec (839 m). Po srednje gorskih sledeh, ki jih prekriva tanka snežna odeja, lahko najdemo prelepe kotičke.
Razvajeni mojstri visokogorja naj se tudi ne bi branili mirnih kotičkov, ki so varno skriti pod Štefanco. Tu še ni sledu o mrtvih pustinjah dvatisočakov, okoli pa počiva življenje narave in smo res lahko dobre volje, hoja ni naporna, svet povsod okrog pa spokojen.
Janez Pikon