Janez Pikon: Takratni cerkveni dostojanstvenik, srenjski kaplan Ivan Žan, bohinjski Aljaž, je leta 1872 storil mnogo za ustanovitev prvega planinskega društva Triglavski prijatelji in organizator gradnje prve Planinske koče Triglavski tempelj.
Vsa dogajanja v gorskem svetu so se najbolj verjetno začela v Bohinju. V zgodovini slovenskega gorništva drži to razmišljanje kot najbolj zanesljivo. Če iščemo razloge za to, da se je slovensko organizirano gorništvo razcvetelo prav v našem kotu, najprej pade v oči od narave podarjena lepota Bohinja in njegovih gora, ob tem pa tudi vloga človeka, kot njenega občudovalca, pa tudi izkoriščevalca. Ne morem prezreti dejstva, da so Bohinjske gore razmeroma blage in lahko dostopne, visoko v boke velikanov, včasih prav do vrhov, so znali priplezati že Prabohinjci. Zgodovino človekove prisotnosti v gorskem svetu se v Bohinju ne meri v stoletjih, temveč tisočletjih. Pomislimo na naše davne prednike, ki so iskali rudo in železarili v višinah, kamor se danes ne upa vsakdo.
Pa na lovce, predvsem tiste, ki so si v borbi za skromno preživetje v siromaštvu starih časov skrivaj odtrgali prepovedan priboljšek visoko v robeh. Zlasti pa imamo v mislih ljudi, ki so najpogosteje naseljevali bohinjski gorski svet - pastirje in planšarje. Ti niso šli v goro le za kak dan, dva, tako kot rudarji ali lovci, temveč so v odljudenem svetu ostali več mescev - ves čas pašne sezone. Zato so si morali urediti nujne pogoje za bivanje. Planšarstvo, stoletja star način živinoreje, ki ima v Bohinju odlične naravne pogoje je močno zaznamovalo gospodarsko in etnografsko zgodovino našega kota.
Prve Planinske koče Triglavski tempelj v Bohinju so bile torej planšarije, najstarejše poti pa lovske in pastirske steze. Štapce, Pri bajti, Štenge, Na utah, Komarča, Na stanu... so lepa in pomenska krajevna imena, ki spominjajo na davno navzočnost domačega človeka v navidez nekoristnem svetu visokih gora. Si predstavljaš, sodobni gornik, kako lahkih nog stopaš po udobni poti s planine Blato proti planini V Lazu, s kako težkim bremenom je tod sopihal tvoj davni prednik, da je tisti klanec imenoval »Cagovc.« Brez pomoči starodavnih poti in pastirskih koč naši »štirje srčni možje« nikakor ne bi mogli stopiti na Triglav že leta 1778 - morda bi to uspelo šele njihovim sinovom. Do začetka organiziranega gorništva so vsi (takrat zelo redki) »turisti« uporabljali tovrstne usluge - saj drugačnih možnosti ni bilo. Planšarije pa svoje zgodovinske vloge niso nikoli čisto odložile. Gorniki moje generacije smo se gostoljubja skromnega, prijaznega gnezda visoko v gorah s pridom posluževali zlasti v zimskem času, še največ na smučarskih turah. Večina pastirskih koč je bila odprtih in vsakomur na voljo. Nobene zamere ni bilo, če si sunil dve, tri polena, da si se malo pogrel. Nikoli nismo napravili škode ali pustili za seboj nered. Tako prijazno sožitje je trajalo do nedavnega; danes pa so se planšarije večinoma spremenile v čvrsto zaklenjena počitniška bivališča sodobnega tipa. Ostaja pa spomin na romantiko starih časov.
Organizirano gorništvo si je zadalo nalogo, odpreti dotlej le redkim izurjenim alpinistom dostopni svet visokih gora, tudi »običajnemu človeku.« V ta namen je počasi nastajala mreža označenih poti in oskrbovanih planinskih koč. Ta mreža je dandanašnji pri nas zelo gosta - nemara najgostejša na svetu! Železne niti pogosto segajo na zahtevne vrhove, v svet, ki bi bil poprej oddan le gamsom in alpinistom. Tako je pri nas zamrl včasih razširjen in cenjen poklic gorskega vodnika. Lahka dostopnost gora in »gorniški duh,« značilen za Slovence tako kot za redko kateri narod, sta povzročila, da dandanašnji na gorskih poteh pogosto prihaja do prometnih zastojev, v kočah pa zmanjkuje ležišč. Zato so vedno nove kapacitete s stališča človekove želje po udejstvovanju v čudovitem gorskem svetu zaželene, narava pa mora pri tem marsikaj potrpeti. Roža blodika se umika v čedalje bolj nepristopna zakotja. Pazimo, da ne bo izumrla!
No čas je, da preidem k namenu tega spisa, ki naj bi pripovedoval zgodbo o planinski koči v Bohinju. V potrdilo uvodnega stavka, ki spada med zgodovinska dejstva, na katera smo Bohinjci upravičeno ponosni, je treba poudariti, da je prva planinska koča v slovenskih gorah stala - kje drugje kot v Bohinju. Kajpak so jo tudi zgradili Bohinjci, Jože Škantar (iz slavne vodniške »dinastije«) jo je zgradil na Ledinah, ob južnem vznožju Triglavove vršne zgradbe, skromno lesenjačo. (otvoritev v petek, 8. septembra 1871) Pobudo je dal in sredstva zbral srenjski kaplan Ivan Žan, ki je leto poprej bil pobudnik prvih nadelanih in zavarovanih poti na Triglav. Kočico so imenovali Triglavski tempelj (2401 m). Okoli podjetnega kaplana, ki se je očitno ravnal po načelu »najprej štalco, potem pa še kravco,« so se zbrali gorniški navdušenci in naslednje leto ustanovili prvo slovensko planinsko združenje Triglavski prijatelji. Oboje, koča in društvo je bilo kratkega daha, ostalo pa je z velikimi črkami zapisano v zgodovino kot začetek slovenskega organiziranega gorništva. Triglavski tempelj je kljuboval naravnim silam pet let, na njegovih ruševinah pa je taisti Jože Škantar s sinom Lovrencem leta 1877 postavil čvrstejšo stavbo. Ta se je imenovala Triglav Hütte in je pripadala kranjski sekciji DÖAV (planinski društvi iz Nemčije in Avstrije). Kasneje je prišla v roke ÖTC (Avstrijski turistični klub), ki jo je leta 1911 predelal na današnjo velikost in imenoval Maria Theresien Haus, stara kočica pa je po 1. vojni postala obmejna stražarnica. Tudi med vojnama je velika koča častila kronano glavo, saj se je imenovala Aleksandrov dom. Šele po drugi vojni je koča dobila nevtralno ime, ki je, upajmo, trajnejše veljave. Dom Planika danes upravlja PD Gorje. Ledine so kljub mrzlemu vremenu, ki spominja na davne čase, prisojen, prijazen kraj. Tu imaš občutek, da si se znašel Triglavu dobesedno v naročju, tako so oblikovani okoliški grebeni.
Opisani pionirski podvig pomeni gorniško uspešnico 19. stoletja. Dolgo, dolgo se potem v Bohinju na tem področju ni zgodilo nič novega. Toda temelji so bili postavljeni, koča je obratovala, gornikov je bilo vedno več. Tekma s tujci je bila dobljena, po 1. svetovni vojni pa so takšne težave tako ali tako padle v pozabo. SPD je dobilo nemške koče praktično zastonj, gorništvo se je močno razmahnilo, ob njem pa tudi alpinizem in nova panoga, ki je prav v Bohinju našla idealne pogoje za razcvet: turno smučanje. Vabila so bela prostranstva Komne, Vogla...
Leta 1931 je bila v Srednji vasi ustanovljena Bohinjska podružnica SPD. Kot se za delavno društvo spodobi je bila že naslednje leto odprta nova koča. Takrat je na Komni stalo še nič koliko dobro ohranjenih stavb, spominov na veliko vojno. Izbire je bilo dosti, na koncu pa so se odločili za obnovo nekdanje vojaške bolnišnice na planini Na Kraju. Ob otvoritvi leta 1932 je bilo udobje v Koči pod Bogatinom (1513 m) še skromno, pa se je z leti izboljševalo in koča je postala priljubljeno izhodišče, zlasti smučarjev. Kljub številnim obnovitvam in sodobni opremi je koča do danes ohranila prvobitnost in domačnost. Seveda jo še vedno oskrbuje PD Bohinj - Srednja vas.
Vir: Zbornik Planinskega društva Bohinjska Bistrica in Tine Mihelič
Janez Pikon