V prostorih Knjižnice Domžale si je razstavo (večine) fotografij mogoče ogledati od
.
Med prispelimi fotografijami so izbrali tri najboljše, moja fotografija je zasedla 3. mesto.
3. mesto: Opazujeva rojstvo dneva.
/Foto: Borut Peršolja/ >
V knjižnici so ob koncu natečaja zapisali: »Ni nas navdušila le številčna udeležba, ampak tudi in predvsem vaša kreativnost ter ljubezen do gora.«
***
Nagrajena fotografija je nastala lani konec julija, ko sva z Matejo prečila greben od Golice do Stola.
Na vrhu Stola sem bil ob 5. uri zjutraj, kjer sem se ob spečem tropu ovac splazil pričakati porajajoče se sveže jutro. Tik pred sončnim vzhodom je iz doline zelo opazno še pridrvel razkropljeni trop instagramarjev. Če rečem trop pri tem mislim približno deset zelo mladih obiskovalk in obiskovalcev v rahlem drncu, ki so vrh naskočili v različnih kombinacijah: sami, sami s psom, v dvoje, v dvoje s psom, v zaljubljenem prepletu … Njihove značilnosti so bile tekma s časom, saj nikakor niso smeli zamuditi sonca, ki je bilo neusmiljeno atomsko točno, fotografiranje s telefoni v barvno dovršenih kombinacijah ter naštudiranih in odigranih pozah, glasnost in nebrzdana neobzirnost do tropa ovac. Eden od psov, pasme borderski ovčar, se je hočeš nočeš utrujeno parkiral v moje naročje medtem, ko je lastnica divje sebkala in popravljala nasmešno obrazno mimiko. Tako hitro kot so prišli (in brez pozdrava ob prihodu in odhodu), tako hitro so oddrveli proti Valvazorju – nekateri so moral biti že ob 7. uri na šihtu (!).
Ovce pa so posamič, v jutranje pozibavanem ritmu prihajale do mene, se nastavljeno pustile čohati in ogovarjati. Z njimi sem si izmenjal več besed ter neverbalnih sporočil kot s pripadniki moje vrste. Vrh, ki se je s senco spogledoval z Očakom, sem zapustil s toploto, ki pritiče visokogorsko poletni sedmi uri zjutraj.
***
Fotografskih natečajev se praviloma ne udeležujem. Iz spoštovanja do (poklicnih) fotografov in fotoreporterjev, ki jih poznam in vem, da sem sam samo zelo povprečni dokumentarist nekega dogajanja. Udeležbo v okviru širšega dogajanja pod geslom Brati gore sem razumel kot priložnost, da organizatorjem povem, da je (fotografsko, literarno, sporočilno …) idealiziranje gora nespoštljivo – do gora, njihovih prebivalcev in obiskovalcev.