Tigrič Piko: Izi pravi, da sem postopač, nastopač in nakladač. Pa naj bo zgodba tokrat njegova.
Piko rad vidi, da se piše o njem, vendar se sam ne izpostavlja. Za hvaljenje raje uporabi koga drugega. Mene. Ponovno ga peljem na Ratitovec, tokrat raje med tednom. Ne bova več tvegala, da na gori srečava društvene delavce. »Saj ti ni treba iti v kočo,« pravi Piko. A kaj, ko navadno zmaga močnejši – največkrat je to odprta koča, kadar je.
Pikec, Ratitovec boš osvojil v četrto. »Kdo koga osvaja, človek vrhove ali gore človeka?« I, kajpada je osvajalec človek! »To že ne bo držalo! Na osvojenem področju ostajaš in se po vsega nekaj minutah ne vračaš domov. Res pa je, da zmore gora osvojiti človeka – tak se venomer vrača k njej. Kakšnega celo posvoji, da za vedno ostane z njo.« Piko, ne nakladaj!
Ustavlja se povsod tam, kjer se jaz ne bi. In pojma nimam, kdaj bo hotel iti naprej. Ali so otroci prav taki, ko gredo v hribe z roditelji? Gledam ga, kako hoče zlesti na vsako skalo. Pravi, da to počne zaradi mene. Ker ga hočem fotografirati. Kaj tudi otroci lezejo vsepovsod samo zaradi svojih staršev? Trave pod robom dosežejo naklon 45 stopinj. Zame ni šala, kar je njemu v užitek. Naj trepetam zanj? Pliško se ne boji ničesar. Tudi otroci se navadno ne bojijo ničesar in nikdar ne trepetajo za svoje starše. Od kod odraslim strah?
Piko, planinci se ne ustavljajo vsepovsod, ampak sledijo svojemu cilju. »Nekateri planinci se imajo za boljše od drugih. In nekateri alpinisti zviška gledajo na planince. Potem so še boljši, ki navadne alpiniste imenujejo šodrovci. A tu še ni konec. Menda sta se dva svetovno znana slovenska alpinista v Katmanduju zmerjala s turistom in se na koncu celo stepla, kdo od njiju je boljši. Tako. Še hočeš biti planinec?« Piko, pa saj so to sami prijazni in dobri ljudje. »Tako pravijo sami. Kako pa v mestu veš, kateri je planinec? Tako, da vsakega neznanca na cesti pozdravi? Včasih se jih je dalo prepoznati vsaj po karirastih srajcah.«
Gladkemu vrhu delajo družbo le oblaki in veter. »V družbi samih lepih, na svetlobi sijočih sva,« ga slišim. Vprašujoče pogledam. »V mislih imam tvojih pet kamnov.« Seveda mu je samo po sebi umevno, da ga poslikam na aluminijasti plošči razgledov. Na velikih turah nosim s seboj majhne kamne, tu so najustreznejši srednji. »Gora nikdar ni kruta, kot trdijo nekateri, le neposredna je,« sklene najin postanek na vrhu Piko.
Ko mu rečem, da se nama mudi v Potok, za prvim robom zavije s poti, kot da nič ni. Požvižga se na moj časovno zabetonirani načrt. Odločil sem se, da ne bom potrpežljiv. Le zakaj bi trpel? Samo sprejmem, kar se mi dogaja in godi. A to zmorem samo do skale, na kateri je bila do nedavnega pritrjena rdeča ploščica. Piko ugotavlja: »Nekdo je odstranil tablico z napisom 'Juzetova skala, 25 let'. Dajva, splezajva nanjo, tako bo danes Pikotova,« še predlaga. Vse časovne rezerve sva že porabila in postanem odločen. Piko, niti trenutka ne izgubljajva več! V ashramu Potok naju čaka, sedaj že prosvetljen, zajec Joško. Določiti mu bo treba novo ime, kar sploh ne bo lahka stvar.
Tigrič Piko & Iztok Snoj