Slovenske novice - Janez Mihovec: Po dolgi zimi je tudi v gore prišla pomad.
Letošnja bolj z zamudo in obotavljaje se, a je vsem težavam navkljub tu. Pobočja se odenejo v pisane palete cvetja in nikjer ni lepše kot na Planini pod Golico.
Jutro na Jesenicah ne obljublja kaj dosti. Na dnu doline je še mrzlo in mračno, ko se ob potoku Jesenice po cesti dvignemo do Planine pod Golico. Svet kar naenkrat postane bistveno drugačen in predvsem bolj prijazen. Planina je obrnjena naravnost proti jugu in se kar kopa v soncu. Po približno 400 višinskih metrih vzpona po ovinkasti cesti prispemo na Planino pod Golico na višini 933 metrov.
Od tod se zapeljemo še skozi celotno vas, vse do parkirišča, kjer se pozimi konča sankaška proga, ki navdušuje staro in mlado. Pred nami se odpre pogled na širne travnike, ki so maja oblečeni v belo obleko. Ta obleka je množica narcis, ki le tu v Sloveniji cveto v tolikšnem številu. Takrat popolnoma spremenijo podobo kraja in privabijo obiskovalce iz vse Slovenije.
Narcise v tolikšnem številu so tudi spomenik ekološkemu kmetijstvu. Rastline sicer rastejo tudi drugje, a nikjer jih ni toliko. Razlog je v tem, da so občutljive in ne marajo tal, ki so obilno polite z gnojevko, kar je marsikje na dolinskih travnikih in poljih običajna praksa. Tu je zemlja bistveno bolj prijazna in zato so se ohranile.
Naj bo ogled Golice sestavljen iz dveh delov. Prvi so omenjeni neskončni travniki narcis. Drugi pa je, da se povzpnemo do planinske koče pod Golico na višini 1520 metrov. Zapustimo torej prijazno planino in njeno vas in se po gozdu povzpnemo proti gori, ki se dviga nad njo. Kočo vidimo že od daleč, a se je treba do nje kar potruditi. Takoj nad vasjo zavijemo v gozd, ki se strmo dviga. Pot sicer ni posebno zahtevna, a je nekoliko duhamorna. Razgleda ni nobenega, tako da je vse skupaj precej enolično. Na višini 1500 metrov pa končno prestopimo gozdno mejo in koča je na dosegu roke.
Pravzaprav ne bi mogla biti na lepšem kraju. Dom pod Golico stoji v Karavankah točno nasproti osrednjih Julijskih Alp. Prek Savske doline se vidi na najlepše slovenske vrhove. Maja je že odprt in ni lepšega, kot da se pocrkljamo na soncu ob domačih dobrotah, ki jih ponuja kuhinja. Do koče smo potrebovali uro hoda in od tod je prav do vrha še dodatna ura. Nad kočo se najprej povzpnemo do sedla Suha, ki loči oba vrhova Golice. Tu zavijemo ostro na levo na zahod. Po travnatem grebenu se povzpnemo na vrh. Od tod se odpre razgled še na Celovško kotlino z Vrbskim in Osojskim jezerom in Visokimi Turami v ozadju.
Na Golici pozno spomladi pravzaprav ne more biti lepše. Naužijemo se pogleda na širne travnike narcis in dobrot v Domu pod Golico ter se povzpnemo na razgledni vrh Golice z višino 1832 metrov. In se imamo preprosto lepo.
Janez Mihovec