Zadnje pomladansko smučanje na Pokljuki.
Priljubljena izhodiščna turnosmučarska točka Rudno polje naju je pričakala v soncu in vetru. Parkirava pred vojašnico in blizu avtomobila že stopiva na smuči. Sprva se vzpenjava po gozdni cesti, nato preideva na hojo skozi gozd izogibajoč se kopninam in pri Krucmanovih kontah zapustiva gozd.
Hodiva po pomrzjenem snegu in cesto zapustiva z vzponom po pobočju strmega gozda. Vzpon se pred veliko kopnino konča in ker ni dobrega izgleda za nadaljevanje, se vrneva nazaj in ubereva drugo pot. Tokrat imava več sreče in najdeva zvezne povezave snega med kopninami gozda. Pomrzjen sneg naju prisili v uporabo srenačev za lažje premagovanje strmine. Povzpneva se na vrh strmine, kjer se gozd prevesi v lepo zasneženo dolino, ki poteka med dolinama pod Kačjim robom in Malim Selišnikom. Sneg v tem delu doline je sonce omehčalo in naredi se mi ledena cokla. Sestopim s smuči, snamem srenače in s težko muko odstranim led s kože. Naprej hodim brez srenačev, prijatelj, ki nima teh težav, jih še uporablja. Prehodiva prvo stopnjo doline, se rahlo spustiva, prečiva pobočje in nadaljujeva vzpon do naslednje stopnje. Tako gre vse do zatreba doline in njenega izhoda, kjer je sneg še vedno pomrzjen in ozek izhod z nekaj skale in ruševja predstavlja problem, ki ga rešim na zadnjem višinskem metru vzpona z oprijemom in vleko telesa in smuči preko ruševja. Prijatelj sestopi s smuči in se ne brez težav povzpne preko roba na izhod, od koder še prečiva kratko pobočje in sva na vrhu med številnimi vzpetinami in dolinicami z enim lepšim pogledom na Viševnik in Mali Draški vrh.
Kam sedaj, si postaviva vprašanje in nanj hitro odgovoriva, ko si podrobno ogledava snežne razmere v bližini. Pod Draškim robom vidiva na zasneženem predelu osamljene macesne in že imava idejo, ki jo bova skušala uresničiti. Hodiva proti severu izogibajoč se ruševju, se vzpenjava po vzpetinah in prečiva dolinice s čim manj spusta. Vse to počneva za lažje smučanje pri vrnitvi in tako doseževa pod seboj letno označeno pot, ki vodi preko Solnic proti Lipanci. Pobočje Velikega Selišnika je brez snega, Vrh Draškega roba osvaja ruševje in ni videti smučarskega prehoda do vrha. Spustiva se na pot in pričneva vzpon v eno od dolinic pod Draškim robom. Prehod iz enega dela doline v drugega je skoraj brez snega in prijatelj nameče nekaj snega na kamenje za kasnejše smučanje ter šele nato nadaljuje pot za menoj, ki se medtem povzpnem pod Draški rob. Prehod na del, kjer rastejo prej videni macesni ni smučljiv in zato grem do konca snega pod desnim delom grebena in sestopim s smuči. Pridruži se mi prijatelj. Greben do vrha je kopen, veter zapiha z večjo močjo in zatre misel na vzpon na Vrh Draškega roba. Odmor izkoristiva za nadomestilo izgubljenih kalorij, nekaj tekočine steče po grlih in nato se pripraviva na smučanje.
Odsmučam nekoliko nižje, od koder naredim nekaj fotografij prijateljevega smučanja po dolinici do prehoda, nato pa za njim odsmučam še sam. S prehoda se spustiva hitro preko poti na sosednjo vzpetino, na katero vrh prideva z nekaj prestopanja in nato po sledeh vzpona smučava in prestopava do pričetka vhoda v dolgo dolinico. Ključni del vzpona sedaj ne predstavlja problem, le kratko odrsavanje in prvi zavoj narediva in sva v dolinici. Sneg je sonce malce omehčalo in smučanje je en sam užitek. Hitro prehajava iz enega dela v drugega in že sva na mestu izhoda iz gozda v dolino. Stara smučina teče še dalje po dolinici, a ker ne veva, kakšen bi bil izhod iz nje, raje odvijeva v gozd in skušava smučati po liniji vzpona. Kot se rado zgodi, malce zaideva in morava prestopati po snegu in kopnini, da ujameva pravo pobočje in se spustiva do vznožja gozda in na še zasneženo cesto. Edini kopnini na cesti se izogneva z obvozom in nato prismučava nazaj na Krucmanove konte.
Tokrat ne greva kot običajno po cesti proti smučišču ali skozi gozd, kjer je preveč kopnin, temveč nadaljujeva smuko naravnost proti jugovzhodu. Nižje odvijeva v senčni del gozda in med drevesi prismučava na nižjeležečo tekaško progo, po kateri prideva nazaj na izhodišče ture. Sestopiva s smuči, narediva par korakov in sva pri avtu, v katerega roma smučarska oprema, midva pa polna zadovoljstva in vedoč, da je to verjetno zadnja smučarska tura te pomladi na Pokljuki, odpeljeva domu naproti.