Tigrič Piko: Eden tistih najinih čudaških izletov … a kateri kdaj ni bil?
Sedaj je že čas, da se Izi zave, da želje niso moje, ampak njegove. Le ozavestiti mu jih pomagam, sam sem samo njegov kronist. Zadnja leta se ni loteval tovrstnih tur, a letos je drugače – že večkrat sva bila na Viševniku. Izi, kaj ni Mala Mojstrovka z Vršiča po višinski razliki nekaj podobnega? Lahko dostopna daje veliko. Takoj gre pogledat na internet, ali je cesta na prelaz že prevozna.
Med vožnjo Izijeve misli že tavajo po gorah. Kaj človeku dajejo? Ne tisto, kar si človek vzame od njih. Vse dobi le skozi občutke, zavedanje, opazovanje in spoznanje. Pred viaduktom Ropovščica se odpre pogled na Triglav. Joj, ta čudoviti pogled nanj pred mostom tudi na Lešnici, joj, ta čudoviti pogled nanj še na Peračici! Bliže ko prihajamo Julijcem, bolj izgineva podoba Škrlatice in prevladujoča postaja Rjavina.
Bodi bolj pazljiv, svetujem Iziju, ko se mu z zadnjega sedeža na tla skotali eden od objektivov. Toplo je in svetloba slepeča, letos prvič natakne sončna očala. Plaz bi bil dolgočasen, če na njem ne bi srečavali ljudi. Za začetek Andrejo in Iztoka. Najprej pomaham Andreji. O, kako krasen rumen odsev imate v očalih! Da bi se človek kar slikal v njih! »Piko, kje si se naučil tako navdušiti ljudi, da se nasmehnejo v objektiv?« Tudi njen spremljevalec Iztok je zadovoljen. Za njima sestopata mladi, veselja polni Mariborčanki. In še kdo nama bo popestril pogled na strmino, pokrito z dokaj enakomerno naluknjanim snegom.
Gora ima najvažnejši točki postavljeni na tretjinah. Vratca so na prvi. V njih je naš novi gorski fotomodel Slavo, legenda alpskega smučanja. »O, poglej, Mangrt se vidi,« butne iz Izija. »To je Bavški Grintavec,« pojasni eden izmed trojice. »Vidi se, da me že dolgo ni bilo tu in da sem bil nazadnje poleti na Mangrtu.« Gospod se nasmehne: »Razen če se je v teh letih premaknil.« »Premaknil se je edinole moj spomin,« ve Izi. »Hvala vsem trem za prijetno druženje!«
Izi rad opazuje naravo in tudi ljudi, ki jih srečuje v njej. To mu daje dodaten polet. Urbanu se po lahkotnem gibanju vidi, da je vajen hoje po gorah. Sproščen je v gornjem delu telesa in zanesljiv v postavljanju gležnjev. Edini je, ki ga danes srečava brez derez. Ženska za njim ima gornji del bolj tog kot noge … ima pa zato dobrega spremljevalca! Ko bi ljudje po lahkih poteh uporabljali sproščeni plesni korak … ampak Izi je bil prav v plesu vedno bolj trd kot ne. Pogovor je vedno dober razlog za počitek. Ali je velikost napora povezana z obsegom doživetega ali je včasih ravno nasprotno?
Brko z gorenjskim naglasom napove, da za njim prihajajo še trije ženski fotomodeli. In res pridejo razigranih obrazov za njim Nina, Vanesa in Veronika. »Kam greste?« jih zanima. »Na Malo.« »Medve sva bili na Veliki, od tam je pogled na Jalovec najlepši. Za Veroniko pa je bila Mala prvi zimski dvatisočak.« »Ne bo se mi izšlo. Do petih bi rad bil doma in tudi nimam opreme,« je Izju po malem žal.
Danes je posnetek s telefonom že standard, zato je bila Nina vesela, da so imele fotografa. Vse boljša oprema in vse učinkovitejša prehranska dopolnila omogočajo človeku kar najboljše dosežke. Kako oboje vpliva na doživetja? V bistvu so srečavanja nestandardnih planincev zanimivejša in pristnejša. Ne pehajo se za uspehom in rezultatom, zadovoljni so z doživetim. Vsak izlet je dogodivščina, vredna zgodbe, pa tudi vsak človek v njej.
In že sva na širšem sedelcu, kjer na Grebenec izstopijo iz Pripravniške grape. Kraj določiva za drugo tretjino vzpona. Med približevanjem Veliki Mojstrovki postaja gaz v njeni smeri izrazitejša. Izi, poglej, v prehodu na vršno kopo so vidne stopinje! Ninina izjava o odličnosti Velike, ki ga je prej okužila, je sedaj zmagala. »Če se odpovem Mali, bi nama to prihranilo vsaj pol ure,« razberem v mislih, takoj v naslednjem hipu se odloči.
Stopničasta sled se lesketa deloma v soncu, deloma v senci. Na izravnavi pod steno se Izi ustavi. Sprostil bo vse mišice, ki jih ne bo uporabljal v prehodu, tudi najbolj raztegljivo, ki jo ima v notranjosti. Stopinje so udobne, prehod nad vrhom lijaka, strmega snežnega tobogana, daje občutek prostosti. Videti je bilo, da bova na robu že iz zahtevnejšega dela, pa ni bilo tako. Sneg je nad skalno stopnjo naluknjan naravnost navzgor. Po menjavi srčnega utripa čutim, da je Izija to presenetilo. Že vzpon brez cepina ni varen, kaj šele sestop.
Sreča je z leti izgubila svoj pravi pomen. Verjetno prihaja iz srčnosti kot stanje in delovanje obenem. Prava sreča se lahko zgodi le v stanju zavedanja. Vem, kdaj je Izi doživel enega takih trenutkov. Bilo je 29. decembra 2003, ko se je pod vršno stopnjo Triglava obrnil in si rekel: »V tem orkanskem vetru se moram do teme vrniti na Malega! Želim še živeti!« Samo deset minut mu je manjkalo do sončnega zahoda in kovinskega stolpa.
Kdor razmišlja o svoji sreči, zamuja življenje. Kdor o svoji nesreči, enako. Kdor ohranja strah, ga duši. Radost in veselje dajeta človeku krila, da lahko poleti v slabših razmerah za let. Izi opazi stare stopinje, potegnjene diagonalno. Počasi jih drugo za drugo poglablja za varnejši sestop. Na skalah mu zaigra srce – zmogel bo, zmogel!
Na majhnem kupu zloženega kamenja sedi človek in okoli njega frfotajo ptiči. »Juhuhu!« se ga razveseli, »le kdo mi ga je poslal, da naju fotografira s tem krasnim ozadjem?« Tomo je prišel po turnosmučarski trasi, za naju bo tu sestop varnejši in udobnejši, pa tudi hitrejši. Malico deliva še s šestimi kavkami: vsaki po en grižljaj in na koncu še sebi ugriz. In tako nekaj krogov zapovrstjo. Ne gre za bratsko deljenje, količine so v sorazmerju z velikostjo.
Razgled je eden najlepših, saj se vidijo vse naše najpomembnejše gore. Tudi Veliki Klek je na dosegu fotoaparata. In že uživam ob pogledu v Trento, ko me po razpuščenem snegu nosi navzdol. Širina beline je velika in globina Trente zelena. Z Vratc je najstrmejši del spusta po trdem snegu, a so stopinje dovolj trdne. Spodnji del je zmehčan, da se predira do kolen. Ne mojih, Izijevih!
Pri avtu si privoščiva pivce. Poleg nas stoji avtodom francoske družine. Prepotovali so Slovenijo, sedaj se odpravljajo na Hrvaško. Seveda pozdravim njihova krasna otroka! Čisti mir zmoti star avto, ki se ustavi, vendar njegov motor teče naprej. Miloš, mojster izdelovanja pohištva iz masivnega lesa, pogleduje po Mojstrovki. Po kratkem odzdravu reče: »Sedaj me kliče pa žena!« In njej: »Ne boš verjela, kje sem! Na Vršiču!« Ženske imajo čut, kdaj so njihovi možje v posebnem občutju! Všeč mu je holistična teorija: »Lahko bi bil alkoholik, a kaj, ko sem že deloholik. Še najboljši pa je bil jiržiholik (Jiří Holík).«
Na plazu nekaj smučarjev napreduje v smeri Šitne glave. Mojstrovka se izprazni, ko po zadnji strmini sestopita zadnja dva. Eden med njimi je Tomo, lani je organiziral že svoj 41. šmarnogorski tek. Z vrha je sestopil v smeri najinega vzpona in se čudil: »Ali je tolk' dober alpinist ali pa je tolk' … (molk) … ali pa ne ve in ne pozna.« Izi nikakor ni alpinist! Obstaja še tretja možnost. Pred štirimi leti je Stojan otvoritev fotografske razstave začel z besedami: »Izi je čudak.« Kaj je s tem mislil, lažje spozna tisti, ki se z njim sreča v gorah.
Tigrič Piko & Iztok Snoj