Prvi sneg in zadnji zlati macesni.
Jutranja vremenska napoved za gore kaže celodnevno oblačnost, a ko se voziva proti Pokljuki se gore kopljejo v soncu in nama se le smeji.
Na izhodišču Pri Rupah sva edina. Temperatura je pod lediščem in tako hodiva po pomrzjenih tleh. Hitro se vzpenjava in se tako tudi hitro ogrejeva. Prečiva gozdno cesto, nadaljujeva po opuščeni vlaki in doseževa pot s planine Zajavornik. Višje preko poti ležita padli drevesi, ostalo je kot pri zadnjem obisku, le sneg se prične na ovinku nad dolinico pod Lipanco, kjer sonce, macesni in sneg ustvarjajo čudovito jesensko idilo. Doseževa planino, kjer je še dovolj macesnov, katerih iglice se iskrijo v sončnih žarkih.
Srečava prva pohodnika, ki se vračata, spregovoriva nekaj besed s pohodnico, ki gre na Debelo peč in na čevlje natakneva derezice. Obujeva še gamaše in stopiva na pobočje nad kočo, kjer je več snega na utrjeni gazi. Doseževa ravnico z zamrzjenim jezercem in se povzpneva skozi redek gozd z macesni, ki so skoraj vsi že odvrgli iglice, na vršnje pobočje Mrežc s čudovitimi pogledi na zasnežene vrhove gore, od katerih se oči težko ločijo, a potrebno je priti na vrh in korak za korakom stopava po snegu vse do 1965 m visokega razglednega vrha, kjer narediva kratek premor.
Z vrha se spustiva po gazi do grebena Razorja, prečiva zasnežene dolinice in se povzpeva na 1958 m visoki Debeli vrh, kjer imava srečanje s Francitem, črnim ptičem, s katerim podeliva svoj obrok. Ko prileti naslednja kavka, pa se vname med njima besedni dvoboj, ki spominja na prepirljiva človeka. Sonce še vedno sije, le nekaj koprene je sedaj na nebu, v daljavi nad bohinjskimi hribi pa je že pas oblačnosti.
Oprtava nahrbtnika in zapustiva razgledni vrh ter se vračava po poti vzpona na pobočje Mrežc, kjer greva po letni poti na južno pobočje in v loku se vrneva med zlate macesne pri še vedno zamrzjeni vodi na ravnici nad Lipanco.
Počasi, prav počasi s fotoaparatoma v roki se spustiva med macesni do koče na Lipanci srečujoč nekaj pohodnikov. Derezice snamava šele pod Lipanco, kjer ni več snega, ki ga je sonce stopilo. Naprej greva hitro po jutranji poti vse do še vedno osamljenega avtomobila, kjer se lepa tura po štirih urah in pol konča.