Macesni odeti v jesenske barve v rosenju, oblačnosti in soncu.
Vremenoslovci nimajo sreče z napovedjo za gore in namesto v sončno pripeljeva v rosenju v oblačno Kranjsko goro. Na prelazu Vršič ne rosi več in sva pod sivim nebom s kančkom upanja, da bo sonce posušilo oblačno odejo in jasnino s Primorske pripeljalo nad bližnje gore.
Stopiva na stezo in počasi pridobivava na višini ter se ozirava na macesne, ki so že spremenili zeleno barvo iglic v rumenorjavo, ki bo s soncem dobila zlati sijaj in proti vrhovom gora, kjer oblaki imajo glavno besedo. Srečava prve pohodnike, ki se vračajo. Morda so videli sončni vzhod skozi okno v oblakih ali pa so le užili tišino in videli jesenske macesne, kdo ve. Prideva na Vratca in za nama je skoraj dvesto višinskih metrov poti. Pogled na bližnjo vrtačo polno macesnov je dih jemajoč, manjka le sonce. Nad Mojstrovkami je pas oblakov, midva pa stopava dalje po poti nad dolino Male Pišnice z pogledi na Suhi vrh, Visoko peč, Ciprnik in Vitranc na eni in na Robičje s Kumlehi na drugi strani doline. V daljavi je že viden Dobrač in pred nama se občasno vidi vršnje pobočje Slemenove špice. Srečava še nekaj pohodnikov, ko stopava med macesni nad prepadnimi grapami in strmim pobočjem, ki pada v dolino. Na najini levi nad melišči so prepadne stene Šitne glave in Mojstrovk in vse to je prava gorska jesen, ko še posije sonce in se mokre iglice macesna zalesketajo v sončnih žarkih. Doseževa ravnico, kjer bi po deževju pričakoval majhna jezerca, a o njih ni ne duha ne sluha. Jalovec ima pas oblačnosti, medtem ko Mangart za Rateškimi Poncami ima nekaj snega. Povzpneva se na 1911 m visoki vrh, kjer naju pričaka pernati prijatelj, s katerim in drugimi kavkami malce kasneje podeliva slastno jabolčno pito.
Veter v višavah občasno odpre poglede na vrhove gora in ko zapustiva vrh, greva na stezico, ki popelje pohodnika v Tamar mimo Črne vode. Pri smerokazih stopiva proti melišču pod Mojstrovko, ko prične ponovno rositi, kar ni dobro za vzpon po Hanzovi poti. Na najino srečo je rosenje kratkega veka in pod melišči zagledava najprej dva in malce kasneje še nekaj gamsov. Doseževa mesto, kjer se pod ostenji Šitne glave prične varovana plezalna pot. Palice pritrdiva na nahrbtnika, na glavah sta čeladi, na rokah plezalne rokavice in greva v steno. Poprimeva za kline in malce kasneje za pletenice in lep vzpon po grapah in policah prepadnega ostenja naju popelje strmo navzgor, nekajkrat prestopiva kamnita rebra ostenja, se pomikava proti zahodu in visoko nad melišči se najini poti pridruži steza s Šitne glave. Še nekaj lažjega plezanja narediva in sva na nekakšni ravnici z lepim pogledom na Jalovec in Mangart s Poncami, kjer se pomudiva kratek čas in nato splezava zadnje pobočje ter stopiva na 2332 m visoki vrh Male Mojstrovke. Vzpon je poplačan s pogledi na gore in čas je za daljši odmor.
Z vrha greva sprva ob grebenu, nato pa po eni od stez navzdol s pogledom na dolino Trente in reko Soče do krušljive grape, kjer je sedaj speljana varovana pot ob steni. Spust ob pletenicah je hitro mimo in že hodiva po stezi nad melišči, doseževa pas ruševja in nato gozda ter sestopiva na prelaz, kjer je živahno. Stopiva mimo zaprtih planinskih domov na vrh Vršiča, ki je odličen razglednik na Grebenc, Malo Mojstrovko, Robičje, Špikovo skupino, Škrlatico, Prisojnik, Trentski Pelc, Srebrnjak in Bavški Grintavec.
Trije vrhovi v enem dnevu so več kot dovolj, si rečeva, ko stopava po pobočju navzdol do Poštarskega doma, kjer greva na široko dovozno cesto in mimo številnih zlatorumenih macesnov nazaj na parkirišče. Zapustiva prelaz in pomahava jesenskim macesnom v slovo, ko se peljeva v dolino.