Branka Vodopivec: ... delovna akcija AO Jesenice
Bivak III stoji tik nad Krnico Za Akom pod Široko pečjo v martuljških gorah.
Leta 1946 so ga na nadmorski višini 1340 metrov sredi gozda postavili jeseniški alpinisti in planinci. Bivak je stalno odprt in je namenjen predvsem alpinistom, saj je izhodišče za pristope na Široko peč, Dovški križ, Oltar ter Ponci, in za mnoge smučarske smeri, najbolj znani sta Jugova grapa in Kačji jezik, pa tudi za plezalne vzpone v Široki peči in Malem oltarju. In ni ga alpinista, ki ga ne bi poznal, in še pred vstopom v stene obsedel pred njim in občudoval daleč najlepšo krnico (vsaj po mojem okusu) z res veličastnim ozadjem velikanov naših gora. V njem je osem ležišč, štedilnik ter rezervoar s kapnico.
Njegov skrbnik, član AO Jesenice, Andraž Resman, se je z vso robo (9 pločevink barve, čopiči, »špohtli« in krtačami) že v petek proti večeru odpravil na bivak. V soboto, 17. junija, sem ga ob devetih zjutraj z domačim jabolčnim zavitkom zmotila že sredi dela. Dela sva se lotila kar takoj, saj so tudi mene že pošteno srbeli prsti, zaradi dotrajanosti barve, pa sva oba vedela, da nas čaka kar precej dela. Kmalu se nama je pridružil še Peter, ki je s seboj pripeljal tudi kuharja – svojega sina Ruja. Njegova naloga je bila sprva omejena na pripravo kurišča, a je na koncu tudi njega doletela častna naloga – v slogu Toma Sawyerja smo mu celo prepustili barvanje.
Andraž je kmalu prišel na idejo, da nežnejši spol (mene torej) pošlje v prve bojne linije in soglasno sta me določila za ureditev strehe bivaka. V bistvu sta se me tako rešila in me imela pod popolno kontrolo, saj me vse do enih nista spustila dol. Kmalu se nam je pridružil še Luka in delo je v res prijetnem vzdušju steklo kot po maslu. Z bivaka smo najprej zdrgnili vso dotrajano barvo – odkrili smo kar precej slojev, od sive, oranžne pa vse do zelene. Čeprav delo ni bilo niti približno lahko, moram priznati, da mi je bilo res v čast in celo v veselje! Ko smo bivak še omedli, je Andraž, še preden smo v roke prijeli čopiče in se lotili pleskanja, pripomnil: »Madona bo čedn!«
In res je! V novi podobi je bivak kar zažarel. V nekem trenutku nas je celo zaskrbelo, da imamo premalo barve, a se je na koncu ravno izšlo. Končno smo na žar vrgli meso in na mojo srečo Peter ni pozabil name. Fantje so mi pripravili okusne pečene banane s čokolado. Mmm!
Luku smo v dolino oprtali vrečo s smetmi, Peter je s sinom sestopil mimo izvira Pri mrzlih vodah oz. Mahov kot mu pravijo domačini. Mene je Krnica za Akom kmalu premamila, zato sem prijateljico Marušo peljala še do Treh macesnov, Andraža pa je doma čakalo še delo in jo je tudi sam kmalu popihal v dolino.
Zapisala Branka Vodopivec