Dušan Kuralt: ... Ni pa nemogoče.
Malo pred sedmo štartam v Planici.
Pot do Tamarja je pomrznjena, zaradi številnih sledi ni ravno nekaj, kar bi si želel.
Malo pred Tamarjem dohitim skupino naših severnih sosedov in potem se jih ne "znebim" do vrha.
Špura po dolini je res lepa, trda, ampak zaradi malo svežega snega ne drsi. Pod ozebnikom prehitim dva mladinca s srenači,vendar je šlo danes tudi brez njih. Na začetku ozebnika romajo smuči na nahrbtnik, na noge pa dereze. Med tem opravilom me dohitijo že omenjeni Avstrijci in se kar na smučeh zapodijo v ozebnik.
Najprej sem jih malo čudno gledal, kasneje pa sem ugotovil, da gre na smučeh pravzaprav lažje. Sneg je bil večinoma sipek, kot stiropor. Stopinje zato niso bile prav trdne, pa še Avstrijci so jih sproti zasipali. Resno sem se spraševal, pa koji k.... mi je tega treba. Zato spustim predse dva avstrijska mladca, naj se še onadva malo matrata.
To se je izkazalo kot dobra poteza. Na vrhu ozebnika me pričaka sonce, zato je spraševanje o smislu današnjega početja kmalu pozabljeno. Kmalu pridejo tudi severni sosedje, do vrha ozebnika na smučkah.
Današnja smuka skozi ozebnik je bila za bogove. Najprej malo trde podlage z novim poprhom, ko se ozebnik zoži, pa že prej omenjenih par centimetrov stiropora. Danes sem bil med prvimi, ki so presmučali ozebnik. Med vračanjem so gor rinile kar konkretne skupine, tako, da so se razmere verjetno spremenile.
Na izstopu iz ozebnika podlaga postane trša, vendar še čisto ok. Smuko zmotijo le občasne zamrznjene sledi predhodnikov.
Ko se dolina zravna, sem se držal leve strani in na špuro prišel malo pred Tamarjem.
Tekaška proga proti Planici je, razen na par mestih, bila še sorazmerno trda, tako, da sem brez prehudega matranja prismučal do avta.
Pet ur in 1500 višincev je zadosten razlog, da bom pop kavčiral. Do bolečin, če bo pa le prehudo, bom pa šel v hladilnik pogledat, če še luč gori.