Primož Blaha: Nekaj let že nisem bil v Belci, ki je
... pravi kotiček divjine na pragu civilizacije – po podoru leta 2018 je postal še bolj odmaknjen in osamljen. Sam se sicer nikoli nisem peljal z avtom do konca doline, a tudi prehodil sem celo zgolj enkrat v sestopu. Tako sem se danes odločil, da jo zopet obiščem in spotoma spet raziščem lepote v dolini, preden se zaženem v vrhove nad njo.
Parkiranje je mogoče pri žagi v vasi Belca; meni sicer ni bilo najbolj jasno, kje točno naj bi parkiral, da ne oviraš dejavnosti, ampak gneče itak ni pričakovati in prostora je dovolj. Spodaj so nove markacije, le kratek del preko nanešenega peska je treba po občutku. Lepo speljana pot se nato dvigne nad divjo sotesko, ki jo večinoma bolj slutiš (in slišiš) kot vidiš. Po strmem vzponu do ceste sledi nekaj kilometrov bolj dolgovezne hoje, pa tudi tu razveselijo pogledi proti reki nekje globoko spodaj in seveda proti Kepi, ki kraljuje nad dolino. Po monsunskem obdobju je cela dolina polna vode, ki teče in žubori z vseh strani, tako da je bil obisk toliko bolj zanimiv. V zgornjem delu je cesta na več mestih zasuta ali podrta, vendar brez težav prehodna. Seveda pa je, glede na krušljivost, pričakovati nove podore – in narava si bo sčasoma prisvojila kar je človek s svojim trudom ustvaril.
Pri sotočju Belce in Belega potoka, se markirana pot odcepi desno proti Kepi, jaz pa sem nadaljeval po cesti, ob kateri je še nekaj lepih slapov. Kmalu za opuščeno planino sem končno zapustil cesto in nadaljeval po lepo uhojeni stezi do Sedliča, na katerega pripelje pot z avstrijske strani. Sprva sem šel po poti, ki pa kasneje preči nižje na južni strani in se izogne Črnemu vrhu, zato sem sledil grebenu, kjer je lepa poseka. Vseeno je hoja bolj zamudna kot izgleda od daleč, saj je občasno kar strmo, veliko je vzponov in spustov – to pa seveda pomeni, da lahko dlje časa občuduješ izvrsten razgled na celo paleto Julijcev.
Na vrhu Kresišča je bilo presenetljivo kar nekaj ljudi, večinoma seveda Avstrijcev. Sestopil sem na jug do prečne poti pod Laskovcem in po njej na idilično jaso v macesnovem gaju, ki me navduši v vseh letnih časih. Za robom se skriva udobna steza, ki me je pripeljala nazaj na opuščeno planino Brdca. Čakal me je še povratek po cesti, s katere pa sem malce nižje na drugi strani doline med drevesi zagledal slap, ki ga do zdaj še nisem opazil. Le malo naprej sem se po že znani poti spustil do struge in jo, zahvaljujoč bližnjemu deblu, uspešno prečil. Tam sem že dvakrat hodil in obakrat sem zavil za rob v dolino Jerce, ne da bi opazil slap. Tokrat pa sem se po le kakšnih sto metrih znašel tik pod slapom na Bavharskem potoku. Morda ima v bolj sušnih obdobjih malo vode, danes je bil vreden ogleda. Še povratek do ceste, nekaj spusta do doline in uvod v oktober je bil nadvse uspešen.