Po aprilskem sneženju še na eno turno smuko.
V jutru po sneženju nas pot popelje na četrto serpentino Vršiške ceste, ker je pri odcepu gozdne ceste pri tretji serpentini že vse zasedeno in še tu komaj stisnemo avtomobil izven cestišča in se pripravimo za turo.
S smučmi v rokah se spustimo do odcepa ceste na planino V klinu in malce nižje že stopimo na smuči in odsmučamo do Velike pišnice, prehodimo brv in že smo na planini, ki se koplje še v senci in snegu, ki je pobelil gozd in gore. Čudovito, beseda, ki pove vse.
Hodimo po že dobro uhojenih smučarskih gazeh in ker od vsepovsod prihajajo turni smučarji, prijatelj pospeši, sledi mu drugi član naše ekipe, sam pa komaj dohajam peklenski tempo, ki nam omogoči, da smo pred kolono privržencev turnega smučanja. Šele ko pridemo do koče v Krnici, malce predahnem in v nekoliko počasnejšem tempu sledim prijateljema skozi gozd na prvo izravnavo Krnice. Razgledi na gore nad Gruntovnico in Veliko dnino so veličastni. Sonce žari na ostenju s snegom prekritih gora, medtem ko je večina doline še v senci. Veseli nas, da je sneg suh in upamo, da bo tako tudi, ko bomo smučali izpod Kriške stene. Pred nami in za nami se valijo trume turnih smučarjev. Kot kaže immo vsi en sam cilj, ujeti verjetno zadnji pršič te zime.
V senci se pomikamo proti koncu spodnjega dela doline, kjer se svet strmo vzpenja in je potrebno vložiti več truda ob vzpenjanju po desnem kraku doline. Lepa pot nas v cik caku popelje navzgor. Skoraj celo pot hodim za prijateljema, ki me večkrat počakata in končno se povzpnemo nad strmino, kjer se svet nekoliko položi in razširi in kjer že lahko občudujemo vriskajoče turne smučarje, ki orjejo sneg, da leti vse naokoli in puščajo za seboj številne smučine. To nam da nove energije in kar ponese nas naprej in navzgor do skalovja na obrobje vrtače V kotu, kjer ujamemo prve sončne žarke na snegu, medtem ko je snežišče pod Gubnom in Kriško steno še v senci. Ob večji skali, kjer ni smučarjev, sestopimo s smuči in se predamo sončnim žarkom ob uživanju dobrot iz nahrbtnikov. Zmotijo nas klici, ki oznanijo, da je smučar izpod Gubna izgubil kontrolo pod smučmi in padel. Prijatelji mu pomagajo in na srečo malce kasneje vstane in upamo, da je z njim vse v redu. Smučali so izpod stene, kjer je sneg poledenel. Mi ne bomo iskali nesreče in raje smučali z mesta počitka. Počasi se odpravimo. Skupina turnih smučark nas bo zamenjala na mestu počitka in zato stopimo na smuči in pričnemo najlepši del odprave, smučanje.
Čeprav je že veliko presmučanega, je še dovolj prostora za odtise naših smuči, ki pridno odrivajo mehko snežno odejo na stari podlagi. Smučamo v desno grapo, kjer kar prši sneg naokoli, se malce povzpnemo na vmesno reber med grapama, naredimo nekaj zavojev po nedotaknjenem snegu in se spustimo nazaj v grapo. Smučamo mimo vzpenjajočih smučarjev v dolino, kjer se usmerimo levo proti gozdu nad kočo, a do tja ne pridemo. Prijatelj Rado predlaga, da se še enkrat povzpnemo na zgornji plato, saj ura ni naš gospod in kdo ve, morda je to zadnja tako ugodna smuka te pomladi. Sprva nimava posluha za njegovo željo, a ko jo ponovi, ne moreva reči ne, saj za prijatelja si je treba čas vzet, mar ne? In smo obrnili našo smer in tokrat pričnemo hojo v soncu, ki terja več energije za hojo in s tem je prišla utrujenost prej kot bi želeli. Počasi se Matej oddaljuje in čaka na svoja prijatelja, ki počasnih korakov mu slediva. Za nami pa še vedno prihajajo novi in novi smučarji in nas prehitevajo. Vztrajno hodim za enim in pred drugim, se sučem levo in desno, preidem iz strmine na prvo izravnavo in v istem stilu tokrat obsijan s sončnimi žarki nadaljujem po manj strmem pobočju do skalovja, kjer zaključimo vzpon pred zatrebom doline V koncu. Dovolj je, rečem in prijatelja se strinjata. Še drugič danes sestopimo s smuči in naredimo sedaj krajši odmor za obnovitev porabljene energije pred drugim smučanjem.
Ko smo ponovno na smučeh, že pada senca s sten pod Razorjem in Turnom in leze po snegu proti nam. S sonca naredimo nekaj zavojev v senco, ki jo jadrno zapustimo in smučamo po sedaj že nekoliko preobrazenem snegu v dolino. Tokrat smučamo po levi grapi še vedno srečujoč vzpenjajoče smučarje, odvijemo na levi breg in reber, se spustimo po njej in nato nižje odsmučamo nazaj v grapo, da na koncu odvijemo pod levo ostenje in nato preko širokega pobočja navzdol. Ponekod je snega že bistveno manj, nekaj skal nas opomni, da ni vse idealno, a še vedno lepo smučljivo. Dosežemo gozd in prijatelja mi med drevesi hitro izgineta izprad oči, ko previdno odrsavam in smučam. Prismučam do koče, kjer je vse polno obiskovalcev na klopeh in ležalnikih in zato s prijateljema zapustiva hrupno družbo in po še zasneženi poti z nekaj kamenja, ki se mu izogibamo, prismučamo na planino V klinu.
Kje je sneg na drevesih, kje je sneg na pobočjih gora, se sprašujemo, ko gledamo popolnoma spremenjeno podobo okoli sebe. Sneg je ojužen, topi ga sonce in ga je bistveno manj kot zjutraj. Sestopim s smuči in jih pritrdim na nahrbtnik, medtem ko prijatelja naredita še nekaj deset metrov proti bajti pred Pišnico in od tam nosita smuči v rokah. Dohitim ju na gozdni cesti, kjer ni več jutranjega snega in skupaj se povzpnemo na glavno cesto. Na avtomobilih vidimo opozorilo policije, ki lastnikom odnaša nekaj cvenka. Gremo po cesti do našega konjička, ki na srečo nima neprijetnega obvestila. Verjetno zato, ker ni parkiran na cesti in tako nič ne pokvari čudovitega konca smučarske avanture. Pospravimo opremo in utrujeni sedemo na svoje sedeže ter se odpeljemo proti domu.