Jožef Gregorc: Slovenski planinski muzej Mojstrana - slap Peričnik - Aljažev dom v Vratih
Od Mojstrane do Mojstrane ali v devetih urah od Slovenskega planinskega muzeja do vponke v dolini Vrat in spet nazaj
Zame najtežji del je sledil po Peričniku, čeprav bi lahko kdo rekel, da je pot od Peričnika do Aljaževega doma skoraj ravna, predvsem pa je asfaltirana. Vse to drži, vendar sem bil del ekipe, ki je pomagala pripeljati gibalno ovirane do Aljaževega doma. Ja, če te ne spoti Peričnik, te pa spoti potiskanje vozička v klanec.
Zaradi tega se je požirek v Aljaževem domu precej prilegel.
Slepi in slabovidni so se skupaj s spremljevalci odpravili na novo etapo po Slovenski planinski poti, ki jih je vodila od Slovenskega planinskega muzeja prek slapa Peričnik do Aljaževega doma v dolini Vrat, zagnani pa so se sprehodili še nekaj minut naprej do klina pod vznožjem severne Triglavske stene. Ker pot ni zahtevna, so se etapi pridružili tudi Gibalno ovirani gore osvajajo (GOGO) in Nevrorazlični AMA (avtizem, motnja v duševnem razvoju, ADHD).
V nedeljo, 15. maja je skupina v kateri je bilo dvanajst slepih in slabovidnih etapo začela z obiskom Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani, kjer je vodja muzeja Matjaž Podlipnik na kratko predstavil zgodovino muzeja, njegove dejavnosti ter zavrtel film o Triglavskem narodnem parku. Po ogledu filma so si ogledali stalno razstavo muzeja, kjer so lahko nekaj predmetov tudi otipali ter poslušali oglašanje gorskih živali, podoživeli grmenje nevihte v bivaku, predvsem pa v planinske knjižice vtisnili prvi žig, ki je bil predviden ta dan.
Zanimiv je spust v klet, kjer je razstava alpinističnih dosežkov, prav posebno mesto pa ima zlati cepin Andreja Štremlja, ki je ambasador projekta GOGO in spletne aplikacije, skupaj svojo ženo Marijo Štremfelj. S pomočjo očal pa je moč doživeti tudi severno Triglavsko steno tudi trodimenzionalno.
Po krajši vožnji z avtobusom jih je pot vodila pod steno slapa Peričnik po krožni poti mimo obeh razglednih platojev. Slap Peričnik je ponudil že znano planinsko izkušnjo, le, da tokrat v manj zahtevnih pogojih. Edino, kar bi lahko bilo problematično, je bil ponekod spolzek teren in nerodne korenine, toda to ni predstavljalo težav. Na pol poti smo se pod steno Peričnika lahko tudi namakali, saj je stena, pod katero smo bili in si vzeli čas za fotografiranje porozna, mahovita, tako, da voda pronica tudi skozi njo in moči tiste, ki pod njo iščejo zavetje, ko opazujejo prosti pad vode neposredno pred njimi.
Na koncu ali na izhodišču so se nato sešli z udeleženci projekta GOGO in Skupaj v hribe Nevrorazlični AMA nadaljevali pot proti Aljaževem domu v dolino Vrat, kjer jih je čakalo zasluženo krepčilo ter osvežitev. Tu so v planinske knjižice vtisnili še drugi žig s Slovenske planinske poti.
Zraven balvana ob Aljaževem domu je kapela sv. Cirila in Metoda in ima tudi zvon.
Po daljšem počitku, ki ga je zapolnil program in naša himna Odločen korak, se je ekipa slepih in slabovidnih s spremljevalci in udeleženci Nevorazlični AMA odpravila še do klina in vponke pod vznožje severne Triglavske stene, kjer so tisti, ki so to želeli, naredili še posnetek ali dva na tej vponki ali pod njo s Triglavom v ozadju, ki je spomenik padlim partizanom gornikom.
Dan se je zaključil z vrnitvijo do Aljaževega doma, kjer jih je čakal avtobus.
Zahvaljujemo se vsem prostovoljcem, ki so trokrat prišli tudi iz tujine, da nam omogočajo doživetje gora.
Moje razmišljanje: Ta nedelja je bila za izlet kot naročena, za nekatere je bilo morda sonca skoraj preveč. Tako so bili dani vsi pogoji, da bo tura stekla, kot mora.
Pohvaliti moram muzej v Mojstrani, ker je prijazen tako do gibalno oviranih kot slepih in slabovidnih, saj je precej napisov tudi v brajici, čeprav, kot je bilo čutiti pod prsti, so uporabili pri tiskanju ameriški standard, za gibalno ovirane pa je na voljo tudi dvigalo, kar v nekaterih ustanovah tega tipa ni pravilo. Izkušnja slepega obiskovalca muzeja zaradi interaktivne stalne razstave ni nič slabša od izkušnje videčega, saj je precej predmetov izven vitrin, poskrbljeno pa je tudi za slušno in čustveno doživetje skozi slušno zaznavo gorskega sveta ter nevihte v bivaku.
Za ekipo v Aljaževem domu, smo bili vaja in držimo pesti, da jim uspe ujeti delovni ritem. Želimo jim, da s svojo okusno hrano razveseljujejo številne obiskovalce, ki bodo s polnimi trebuhi in zadovoljni s postrežbo odhajali v dolino.
Izkušnja pri meni ni zasenčila dobrega vtisa in zadovoljstva po prehojeni etapi.
Približna časovnica:
Navedeni časi so zelo približni. Razen pri Aljaževem domu, kjer smo se zadržali absolutno predolgo, daljše časovne pribitke prinese predvsem čakanje in upoštevanje zmožnosti najmanj veščega planinca v skupini. Navajam jih zaradi lažje predstave, koliko časa lahko vzame tak izlet.
- Slovenski planinski muzej med 45 in 60 minut
- Peričnik: do 90 minut (upoštevan je tudi postanek pod steno Peričnika za fotografiranje)
- Zbor na izhodišču in določitev ekip za vozičke: do 30 minut
- Od Peričnika do Aljaževega doma: do 120 minut
- Postanek v Aljaževem domu skupaj s krajšo slovesnostjo skoraj 180 minut
- Od Aljaževega doma do klina: okoli 5 minut
- Slikanje ob klinu: do 20 minut
- Od klina do Aljaževega doma: okoli pet minut
Jožef Gregorc
Stojan Rozman vodja delovne skupine Gibalno ovirani gore osvajajo: »Po krajši vožnji z prevozom smo se zbrali pod steno slapa Peričnik in krenili na cca. 5 km, uro in pol dolgo pot, na kateri smo zagrizli tudi v 25 % vzpo proti Aljaževem domu v dolino Vrat, kar pomeni, da smo premagali 265 m nm. Tu smo si privoščili zasluženo krepčilo ter osvežitev. Za osebe na invalidskih vozičkih je bila urejena dostopnost na teraso. Pripravili so lesen podest, ki je stopnice spremenil v klančino. Nameščene so bile lesene podpore za prečkanje odvodnjavanja. Sanitarije dostopne za osebe na invalidskih vozičkih so čakale pohodnike.
Mikrofon je sopotnik na naših pohodih, da se med seboj pozdravimo in spoznamo. Tako lahko izvemo vsi kaj novega, posebej pa slepi slišijo, kdo vse je z njimi na pohodu. Program smo začeli z himno Odločen korak, nato so besedo imeli: Natalija Spark Slovenka leta 2020, tolmačka slovenskega znakovnega jezika in govorka na TedX; Nastija Fijolič paraplesalka in vlogerka, Ana Oražem, Jurček Nowakk, Stojan Rozman, Nataša in Teja. Pozdravili so nas tudi pohodniki Urban in Jan.
Po daljšem počitku smo na vozičke nadeli sprednje pomožno kolo ter se s spremljevalci odpravili še do klina in vponke pod vznožje severne Triglavske stene. Dan se je zaključil z vrnitvijo do Aljaževega doma, kjer nas je čakal prevoz. Hvala prostovoljci, da ste tu za nas.«