Izpod sivine neba na sonce.
Po daljšem prisilnem okrevanju se podamo na mojo prvo smuko te zime. Vožnja iz Ljubljane v Javorniški rovt hitro mine in po zasneženi cesti peljemo do Križevca, ki ga dosežemo s pomočjo štirikolesnega pogona, kjer je tudi izhodišče današnje ture.
Parkiramo ob maloštevilnih avtomobilih, večina je parkirala nižje, pripravimo turnosmučarsko opremo in stopimo na smuči. Po nepluženi a že krepko zvoženi cesti s strani turnih smučarjev hodimo pod sivim nebom ob zvokih suhega snega pod smučmi. Lepo je videti smreke z belih poprhom in pot do planine Pusti rovt hitro mine. Ko stopimo na rob planine, vidimo, da ime planine ni od muh. Planina s skromno snežno odejo pod sivino oblakov brez pogleda na Golico opravičuje svoje ime. Prečimo planino, za trenutek vidimo vrh gozda in že stopamo dalje ter malce kasneje zapustimo cesto, ki vodi proti sedlu Suha in se podamo na drugo zasneženo cesto proti planini Svečica. Že na začetku obidemo prvo zapornico, višje še drugo, mimo nas švigajo turni smučarji, ki se vračajo, mi pa lahkotnega koraka pridobivamo na višini, a ostajamo še vedno v sivini dneva. Vidimo smučine, ki od ceste gredo v gozd in vodijo na spodaj nevidno planino. Prispemo na Belsko planino, se ustavimo in predahnemo v družbi smučarjev. Poskrbimo za nove kalorije in ko zvemo, da je sonce le nekaj deset metrov višje, sta prijatelj in hči nemudoma na smučeh in ne preostane mi drugega kot da grem za njima. Resnično, kmalu smo iz sivine pod modrim nebom, kjer sije sonce in vse je lepše.
Prešerne volje nadaljujemo vzpon po mehkem snegu na trdi podlagi. Pred nami in za nami je kopica turnih smučarjev, ki je ni videti konca. Zaostajam, a se ne sekiram. Bolezen je poskrbela za slabo kondicijo, toda vem, da bo sčasoma bolje. Prijetno hojo zmoti hladen in na trenutke mrzel veter, ki me hladi. Po pobočjih, dolinicah in grapcah se povzpnemo na Veliki vrh Struške, ki z višine 1944 m nudi prelepe razglede na vrhove nad gosto odejo oblakov, ki prekrivajo doline in nižje vrhove. Hladno je in hitro smo v toplejših oblačilih. S hčerko greva nekoliko proti vzhodu, da ujameva v objektiva fotoaparatov Kozjek, Zijalki, Vajnež, Stol, Vrtačo in še verigo Košute, nato pa se hitro vrneva k prijatelju in skupaj v družbi še drugih obiskovalcev vrha poiščemo delno zavetrje ob zabojniku radioamaterjev.
Sonce sije, veter brije in ne ostanemo dolgo na vrhu. Ponovno smo na smučeh in pričnemo smuko. Prvi zavoj, pa drugi, tretji in ne štejemo več. Smuči drsijo po pobočju in preko grbin in zametov. Spet sem zadaj in prijatelj in hči mi izgineta s pogleda. Vem, kje smučata, a ne grem za njima. Ohranjam višino, smučam proti zahodu v smeri Korenščice in nato odvijem na še nedotaknjeno snežno odejo in se spustim proti jugu.
Nižje vijugam med narejenimi smučinami in se pridružim hčeri in prijatelju, da skupaj odsmučamo do pastirske koče, ki je sedaj v soncu in kjer naredimo zadnji premor. Pri koči je polno smučarjev in pešakov, tako da posedemo v sneg in pri tem se prekucnem, ko stopam s smuči. Nič ne de, tako in tako je to mesto počitka. Za trenutek nas zagrne meglica, nato pa prevlada zimska idila, Sneg, sonce, čudoviti pogledi, planinski zimski raj nas prevzame in čas neznansko hitro mineva.
Čeprav vemo, da bo že malce nižje modrino neba zamenjala sivina, se odpravimo na pot. Smučamo po cesti srečajoč tako pešake kot smučarje. Gremo pod pobočje Korenščice, a ne v grapo in dolinico, temveč odsmučamo še delček po cesti, da nato zavijemo med drevje strmega gozda in s smučmi odrivamo pršič s trde podlage. Snega ni obilno, toda dovolj za brezskrbne zavoje in kot se rado zgodi, ko popusti zbranost, se znajdem na trdi podladi, se hitro poberem in nadaljujem smučanje na Pusti rovt, kjer planina tudi sedaj ni drugačnega videza kot pri vzponu.
Malce zastanemo in nato gremo na cesto, ki z rahlim naklonom poskrbi, da hitro dosežemo naše izhodišče. Ob avtomobilu sestopimo s smuči, pospravimo opremo in se odpeljemo v dolino. Pa smo bili na soncu, rečemo, ko vozimo pod oblačno sivino.