Janez Javoršek: ... v ozebniku vse več | Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.100 m
Tako nekako se dogaja glede zasneženosti nad planiškimi skakalnicami. Parkiram pod velikanko in imam še neko idejo, da bi zajahal kolo, a ga hvalabogu pustim v avtu. Nekaj sto metrov nesem smuči, potem jih nataknem na noge, a to ponovim še nekajkrat. Nad kočo se držim območja markirane poti, pri rampi, kjer letna pot zavije proti bivaku na Kotovem sedlu, se pod nogami že čuti nov, moker sneg. Vlage je nenormalno, seveda pričakovano (glede na napoved), ni pa to ravno običaj v dolini pod Jalovcem. Pred mano je nekaj smučarjev, ki pa vsi zavijejo proti bivaku, saj je bila danes tekma spusta dvojic v organizaciji GRS Rateče. Edini zavijem in potegnem špuro v Jalovčev ozebnik. Na kožah vztrajam do polovice ozebnika, ker je hoja po mokrem, novem snegu nenaporna. Nad najširšim delom pa postajajo cokle pretežke in se spravim v dereze. Gazim v višini pancarja, v globini je zelo trdo, a količina novega snega omogoča hiter vzpon. Ožina je sedaj široka, brez motenj, a trda, zato je nov sneg veselo že ob padavinah polzel proti dolini, za sabo pa pustil "u nulo poglihano" podlago. Zgoraj je bila vidljivost nikakršna, a ker sem v teh krajih precejkrat sem bolj kot ne, na pamet vdel sedlo na Jezercih. Zaradi vlage v megli sem popolnoma moker.
Spust v lijak po mehki, navlaženi podlagi, ožina super smučljiva, nižje mehko, zato v veleslalomskih zavojih (od stene do stene) vijugam do razširitve spodaj pod Jalovcem, kjer pa nov sneg (do 20 cm) in manjši naklon terjata več vloženega truda v zavojih. Nižje, ko je novega vse manj je smuka vse boljša in, ko novega ni več, je do gozda smuka vriskajoča. Pod Poncami plazovin presenetljivo za tak čas skorajda ni, se pa še vedno brez težav prismuča do gozda in nižje do koče v Tamarju. V Planico je po "tekaški progi" potrebno nekako polovico poti nositi smuči, polovico pa se da še vedno lepo peljati. Pri vzponu je razmerje v korist smuči precej boljše.