Žalna seja - Bojan Pollak
„Dolge noge suh telo, špegle nosi, kdo je to?“ je pisalo v vpisni knjigi v bivaku Pavla Kemperla na Velikih podih. In še nekaj, kar pa ni primerno za objavo.
“Anton Aškerc pa je v svoji „Čaši nesmrtnosti“ zapisal: ... v delih svojih živel sam boš večno!
S Tonetom sva bila, lahko rečem, prava hribovska prijatelja. Najpomembneje je bilo tisto, kar naju je družilo – hribi, planinstvo, predvsem pa alpinizem. V ostale zadeve se nisva spuščala. Ne osebno, ne politično, ne drugo. Zato veliko stvari o njem enostavno ne vem, ker niso (bile) pomembne za najino prijateljstvo, (so)delovanje in mu zato na osebni, intimni ravni v njegovih stiskah nisem mogel pomagati.
Žal mu to, kar pišemo in govorimo sedaj o njemu, prav ničesar ne pomeni in je zanj popolnoma irelevantno. To pišemo, govorimo zaradi nas samih. Njemu je resnično nekaj lahko pomenilo le tisto, kar smo mu govorili in delali, ko je bil še živ, med nami. In resnično upam, da sem mu že takrat izkazal vsaj tisto osnovno spoštovanje in, da je občutil, da ga cenim, da je naš, da ga potrebujem, sem mu hvaležen, ga imam rad.
Sedaj, ob slovesu, se vračajo spomini na skupno bivanje. A veliko je že odnesel čas in „teta Roza“. Naj zapišem samo nekaj teh spominov
Zanj sem prvič zavedno slišal v Zagrebu, ko sem obiskoval v AŠ spomladi leta 1966. Vprašali so me od kod sem in ko sem jim povedal da sem iz Kamnika, so mi rekli, da imamo tam kar tri Himalajce: Humarja, Šimenca in Škarja ... Ko sem nato poleti med počitnicami prišel na AO, je bil Tone že nekaj časa prava legenda in takrat tudi načelnik odseka. Ker sem takrat še študiral v Zagrebu in nato delal v Pulju, so bili stiki z njim vse do moje vrnitve v Kamnik zelo občasni.
Ko sem komaj dobro prišel v AO, mi je odsek že posodil vrv za Paklenico. Novo vrv, najlonko, temno rdečo, ki je bila takrat še prava drago-cenost. A je nanjo padla skala in jo presekala. Ni bil ravno navdušen, ko sem jo vrnil. Po mojem dolgem opisu dogodka je samo malo postrani po-gledal in izjavil, da bi bilo dobro, če bi bolj pazili na opremo.
Prvič sem bil z njim v hribih za 29. november 1966 na Kokrskem sedlu, ko nas je šest skupaj z njim opravilo turo s sedla čez Velike pode in Mlinarsko sedlo na Grintovec in smo malo „telovadili“ nad Jurjevcem, ker nismo šli takoj na zimski prehod, planinska pot pa je bila prenevarna oz-roma nismo imeli dovolj ustrezne opreme za njo.
Zadnja moja preplezana smer z njim je pa bila X v Planjavi, ki sva jo plezala leta 2003 skupaj z žal tudi sedaj že pokojnim nepalskim inštruktorjem Da Gombujem.
Čeprav je Tone na zunaj deloval resno in nepristopno, je bil v duši pravzaprav zelo mehak in skrben. Ni mu bilo vseeno za druge. Sam je zapisal, da nikoli ni šel z gora, če ni vedel za vse svoje prijatelje, kako je z njimi. Ta njegova skrb se je razširila tudi na vse delovanje v alpinizmu, posebej še na AO. Tudi po tem, ko sam ni več zmogel alpinističnih tur, mu ni bilo vseeno, kaj se dogaja in velikokrat je to tudi povedal in pomagal kolikor je mogel.
Imel je izjemno bogato in plodno življenje. Ampak, kar se mi zdi zelo pomembno je, da je bilo to življenje bogato ne samo za njega, ampak je bogatil tudi druge.
Ko je preminul Kunaver, se je Tone v okviru KOTG razdajal ne samo za odprave, ki so bile seveda osnovni cilj in namen, ampak tudi za nada-ljevanje Aleševe ideje o šolanju, usposabljanju Nepalcev. Tu lahko rečem, da je pri nabiranju sredstev opravil levji delež dela. Samostojna slovenska država ni imela skoraj nobenega posluha za to, za njo relativno zelo poceni promocijo. A njemu se je enkrat posrečilo pridobiti celo Hyundai, da je pokril vse stroške. Po letu 2013 ni bilo več sodelovanja do jubilejnega leta 2019, ko je NMA zaprosila za pomoč, tudi v smislu obletnice začetka sodelovanja. Na PZS seveda ni bilo nobenega denarja za to in sem se obrnil na Toneta za pomoč. Toda takrat je bil fizično že precej slab in ni mogel obiskovati možnih donatorjev, a je za zadnje tako so-delovanje prispeval kar iz svojega žepa ...
Še en spomin se mi je „pritaknil“. Ko smo imeli na Loki pod Raduho zimsko izpopolnjevanje vodnikov PZS, je prišel menda po nalogu UO PZS pogledat, kaj počnemo. Bili smo zagnani, ni bilo »zabušavanja« in to je tudi povedal. Med štirimi očmi čez čas pa tudi, da ni mislil, da bomo tako aktivni in toliko delali, da je bil prav prijetno presenečen.
Ko smo bili leta 2009 na spominski odpravi v Nepalu, za katero je prav on priskrbel vsa potrebna finančna sredstva, se je že poznalo, da ga moči po malem zapuščajo. Na srečo smo imeli s seboj zdravnika, ki je pravočasno ukrepal, da nismo Toneta izgubili že takrat.
Ko je Mimi še pasla na Veliki planini in sem bil tam za „pastirskega vajenca“, naju je prišel obiskat s svojimi vnuki. Takrat je bil srečen. Zadnje čase je, ko sem nekako čutil, da postaja vsaj po mojem videnju bolj zagrenjen in zaprt vase in sem ga vprašal, če je v redu, vedno odgovoril, da je vse v redu z njim in da se počuti dobro. Še ne dolgo tega je povedal, da je tudi z njegovim zdravjem vse v najlepšem redu, edino srce da mu malo popušča.
Zato je bila vest, da je že nekaj časa v bolnici, pravo presenečenje. In, ko naj bi se stanje že začelo izboljševati, je kot strela z jasnega prišlo sporočilo, da ga ni več ...
Ob prejemu nekega visokega priznanja je osebno pripomnil, da pravzaprav ni prav, da se taka priznanja podeljujejo v pozni starosti, saj dobitniki tako nimajo kaj dosti od tega oziroma to lahko celo pomeni, da naj se kar poslovijo. Vendar tega verjetno ni mislil dobesedno.
Ko so Karlovčani, pravzaprav planinsko društvo Vrlovka iz Kamanja povabili vse člane odprave Everest v letu 2019 na svečano prireditev v Karlovec, je bil prav ganjen. Kako dobro, prijetno, domače so to naredili, je bil njegov komentar. Prav gotovo je bil tudi vesel, ko ga je isto PD sprejelo za svojega častnega člana konec marca 2020, a se te podelitve že ni mogel več udeležiti.
Žal mi je, da Toneta ni več, žal tudi zaradi tega, ker je imel še veliko idej in bi lahko še velikokrat pomagal s svojo tehtno presojo in izkušnjami. Imel je vizijo, sanje, vendar ni bil sanjač, ampak je kot mož tehničnega poklica trdno stal na zemlji. Obenem pa tudi preprost, vedno dostopen in pripravljen prisluhniti, pomagati
Bil je pravi gospod. Gospod v žlahtnem pomenu besede, Vedno uglajen, oster v besedah, direkten, vendar nikoli žaljiv. Ko sva se vozila skupaj v avtomobilu, je vedno poslušal klasično glasbo in v njej tudi vidno užival.
Sam se počasi poslavljam od njega. Bil je nekakšna stalnica, nekdo, na katerega si se lahko oprl, vedel, da ti bo pomagal. Kar ne morem in ne morem si priznati, da ga ne bo več, da ne bova več mogla reči kakšno pametno na sestanku AO ali kje drugje. Še vedno ga imam pred očmi, kako me je pogledal stegnil roko, našobil usta, nagrbančil čelo in nato spregovoril.
Moj svet ni več tak, kakršen je bil, ni se vse podrlo, ampak izginil je en svetilnik, en smernik, ena luč. V nepovrat je šla luč, ki je sicer še v spominu in bo tam tudi še dolgo ostala. Še bolj pa se ponavlja memento mori. Bo še dolgo trajalo, da bo tudi moja podzavest dojela, da ga ni več. Za njim je ostala praznina, z njim je odšel tudi velik del mene.
Ga bom še dolgo pogrešal.