Slovenske novice - Drago Perko: ... nad morjem igral na orglice
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Danilo Cedilnik je priznani slikar S kombijem in katrco v Afganistan
LJUBLJANA • Gorništvo, alpinizem in umetnost gredo še kako z roko v roki. To potrjuje tudi 73-letni Danilo Cedilnik - Den. V Guncljah, tam je bil tudi rojen, si je z ženo ustvaril dom, danes na jesen življenja v svojem ateljeju v hiši obuja bogate spomine in ustvarja krasna umetniška dela.
Prav v Guncljah oz. streljaj proč pa se je vse skupaj tudi začelo, tista ljubezen do plezanja, hribov, gora. »V bližini smo imeli Turnc (plezališče pod Šmarno goro; op. a.). Ko smo šli mulci na Grmado, smo videli, kako tam plezajo. Pa smo začeli še mi,« pove Cedilnik, ki je bil rojen v veliki družini, in vsi so radi hodili v naravo in na bližnje vrhove. »Bili smo sosedi z
Grošljevimi.
Viki je bil nekaj mlajši, sem pa začel plezati z njegovim bratom, v tej družbi so bili še
Marjan Brišar,
Slavko Švegelj,
Rado Šerjak, skupaj smo se včlanili v AO Matica. Verjetno smo bili poleg Mojstrane najbolj alpinistična vas. Tam smo naleteli na
Antona Sazonova Tonača,
Staneta Belaka Šraufa,
Aleša Kunaverja in mnoge druge znane alpiniste. Sprva smo jih zelo spoštljivo gledali, potem pa sem z njimi tudi veliko plezal,« nadaljuje Cedilnik, ki je imel srečo, da je hitro pripadal verjetno v tistem hipu najbolj elitni skupini. Takrat je tudi opravil izpit za gorskega reševalca in gorskega vodnika.
Eminentna druščina
»Že kot začetnik sem padel v družbo z Belakom, Marjanom Manfredo, Borom Krivicem in Mitjo Koširjem. Sprejeli so me, hitro sem prišel do dobrih rezultatov. Sem pa jih spoznal bolj po naključju. Ko sem plezal v Mojstrovki eno od zimskih smeri, sem prehitel dva, eden od njih je bil prav Krivic,« pojasni Cedilnik, ki je hitro napredoval, pri 23 letih, bilo je leta 1970, pa je že šel na prvo odpravo v Hindukuš! »Ujel sem se z vsemi,« največkrat je šel v steno z Borom Krivicem, a so bili še številni drugi soplezalci. »Tudi s Tinetom Miheličem, od katerega si ogromno izvedel, bil je izjemen poznavalec predvsem Julijskih Alp, njegovi vodniki pa so prava literatura. S Stanetom Belakom je bilo plezanje vedno avantura, živčno in napeto. Krivic je bil zelo umirjen in izjemen plezalec, morda tisti čas celo najboljši pri nas. Veliko sem plezal tudi z Mitjo Koširjem, s katerim se še danes rada druživa. Poseben tip je bil Marjan Manfreda, ki je bil bolj vase zaprt, a izjemno sposoben. No ja, pa saj so bili vsi tako sposobni,« spoštljivo govori o svojih soplezalcih. Praksa je bila taka, da so se s to družbo dobivali enkrat med tednom, da so naredili plan, kam jo mahnejo za vikend, ko se je praviloma plezalo.
Za 70 dni v Afganistan in nazaj
Rad se spomni svoje prve odprave v Azijo. Bilo je 1970., ko so šli v Hindukuš. »Po plezalnem stažu sem bil najmlajši član odprave, po letih pa je bil Mitja Košir mesec dni mlajši,« doda. Šlo je za odpravo PD Ljubljana Matica, to je bila druga jugoslovanska alpinistična odprava (prva je bila 1968.) v Hindukuš, v kateri so bili še
Lojze Šteblaj (vodja), dr.
Tomaž Ažman (zdravnik v odpravi) in Stane Belak Šrauf, Boris Krivic in Mitja Košir. Osvojili so tri vrhove: Nadir-shah (7125 metrov), Naser-chosrau-cuko (6588) in Kishmi Khan (7177 m). Ekipa šestih, ki je z dvema voziloma, obe je za odpravo posodil novomeški IMV, predhodnik današnjega Revoza, je odšla na dolgo pot do Afganistana. S kombijem in legendarno katrco prek Bolgarije, Turčije, Irana v Afganistan, celotna odprava je trajala od 1. julija do 8. septembra. »Marjan Manfreda Marjon je služil vojaški rok, zato je manjkal. Je pa bil to primeren čas za odhod v Afganistan; bilo je ravno vmes med ameriškim posredovanjem in pred invazijo Sovjetske zveze,« nadaljuje sogovornik. Pot se je začela na Viču, kjer so imeli v zdravstvenem domu skladišče vsega, kar so naložili v kombi, tudi krompir in riž. »Zdi se, da je bilo potovanje po cesti nevarnejše kot gore, kjer so obstajale objektivne nevarnosti. Na cesti pa je bilo nevarno. Da se ne bi zaleteli v kako neosvetljeno kolono kamel, smo vozili le podnevi, na poti pa je bilo vroče, v Iranu do 50 stopinj v senci,« se spominja, ob tem pa spomni, da sta s Krivicem splezala novo veličastno smer Kishmi Khan (7177 m).
»Alpinizem, odpravarstvo je ekipni šport. Vsak nekaj doda, da pride nekdo na vrh. Tako je bilo včasih. To je tako kot nogomet. Nekdo lahko preigra tri, poda, obrani, na koncu se slavi tistega, ki zabije gol. V hribih brez sodelovanja ne gre. Predvsem pa sta bistveni zaupanje in sodelovanje. So bile tudi odprave, kjer so se člani skregali,« navrže Cedilnik. »Ko smo prišli v bazni tabor, smo se hitro domenili, kdaj bo kdo s tem plezal. Bili smo mala odprava, pa še sami prijatelji. Težje je to na večjih odpravah, morda na Makalu, ko mora imeti vodja vso logistiko v glavi. Natanko mora vedeti, kje bo kdo spal, kaj bo kdo nesel gor, kje se bodo srečali. Aleš Kunaver je bil pri tem vodenju odprav genialen, pozneje tudi Tone Škarja,« dodaja Cedilnik. »Kunaver je bil tudi izjemen vizionar. Že sama odprava v južno steno Makaluja je bil ogromen miselni preskok. Tako zahtevne zadeve so tedaj plezali le Angleži. Je pa že tedaj Kunaver napovedoval, da se bo oprema za plezanje bistveno izboljšala in da se bodo take smeri odplezale v enem kosu, ne pa tako, kot smo mi, ko smo napeljali dejansko za dva kilometra vrvi, da smo se vračali nazaj. Danes mora biti alpinist profesionalec, moderni alpinizem v praksi pa je pri nas udejanjil predvsem Marko Prezelj,« še izvemo.
V nadaljevanju je bil Cedilnik še štirikrat v Aziji. Sledile so tri odprave v Himalajo, tudi JAHO IV, četrta jugoslovanska alpinistična odprava v Himalajo, cilj pa Makalu, leta 1979 pa je bil znova v Hindukušu. Tam je skupaj z Zoranom Bešlinom in Vikijem Grošljem splezal več kot 1000 metrov visoko smer v Gumbaz-e-Safedu (okrog 6900 m), ki se je končala na vrhu, kjer so tudi preživeli noč brez šotora in spalnih vreč, da so lažje in hitreje plezali. Na tej odpravi je Slava Mrežar Suhač na Nošaku postavila jugoslovanski ženski višinski rekord.
Pomembno vlogo pa je imel kot inštruktor v novoustanovljeni alpinistični šoli v Manangu v Nepalu. »To je bil zelo pomemben del poslanstva, ki ga je opravil Aleš Kunaver, ki je ustanovil to šolo. Pred tem se je veliko lokalnih gorskih nosačev ubilo ali poškodovalo. Ti nosači so bili Šerpe, pisano z veliko začetnico, saj so narod kot npr. mi Slovenci. Prav ti so se na teh tečajih veliko naučili, več kot tisoč jih je uspešno opravilo tečaj, nekaj jih je celo ustanovilo lastno turistično agencijo,« Cedilnik pove o velikem pomenu alpinistične šole, kjer je z velikim veseljem poučeval tudi sam.
Po odpravah v Himalajo se je odpravil tudi v Ande in Pamir. Je oče dveh hčera, ki pa se nista zapisali alpinizmu, čeprav ju je popeljal tja do Triglava. »Hvala bogu, da nista šli po moji poti. Zakaj? Zato ker smo se mi šli precej ekstremen in nevaren šport. Veliko je bilo nesreč, slabo se je varovalo. Danes je precej drugače in boljše, tudi oprema je kakovostnejša.«
Pisal, risal in igral
Den je izšolan likovnik, poučeval je v šoli v Šmartnem pod Šmarno goro. Danes slika in ustvarja. V svojem opusu ima tudi dve knjižni deli. »Alpinisti verjetno čutimo potrebo, da veliko pišemo, fotografiramo in se izražamo na druge načine. Kot alpinist doživiš toliko, da enostavno potrebuješ ventil, da daš to iz sebe in še komu poveš,« nekako pojasni razloge za umetniško ustvarjanje. Leta 2005 je bil del jubilejne odprave na šesttisočak Ama Dablam (ob 30-letnici druge odprave na Makalu). Ni šel čisto do vrha, posvetil se je slikanju akvarelov slikovite pokrajine pod Everestom Solo Kumbu. Nekaj let pozneje pa je bil na pohodniški odpravi v Karakorum v Pakistanu, kjer je takisto naslikal 12 akvarelov in jih razstavil v jedilnem šotoru. Slike je pritrdil kar s ščipalkami za perilo, verjetno je bila to najvišja razstava v zgodovini (4600 m). Ne pozabimo, opravil je tudi izjemno delo na področju risanja slovenskih plezališč in plezališč Istre in okrog Trsta za Založbo Sidarta. Premore tudi glasbeno žilico, od mladih nog rad igra orglice. Tiste male je s sabo nesel tudi na odpravo v južno steno Makaluja. Dobrih 8000 metrov nad morjem je zbral toliko moči in na njih zaigral ter s tem verjetno postavil višinski svetovni rekord.