AO Železničar: Kljub grožnjam z neba
... v obliki vode, nas je sedem deklet (pet železničark, Nataša iz AO Matice in Emira iz PSD Energoinvest) v soboto zjutraj zdrvelo na Korošico.
Hitro smo pozdravile oskrbnika Filipa, odložile opremo v naš bivalni kontejner in pred dežjem skočile na Ojstrico. Sprva smo poskušale po skrajno podrtem terenu pririniti na greben Ojstrice, vendar smo malce zgrešile in bile brez opreme primorane obrniti. Potem je padla na goro še megla, mimo Barbare pa nekaj kamnov, zato smo se soglasno odločile, da se povzpnemo kar po markirani poti.
Naredile smo luštno krožno pot čez Malo Ojstrico.
Dežja še kar ni bilo, zato smo dve uri igrale nogomet (guzice), naslednji dve pa pod streho čakale da se nebo izjoče.
Večer je bil precej hladen, ampak sila zabaven. Štiri vztrajne smo dve uri čakale vzhod lune (Nina: pa kaj mate vi s to luno?) ostale pa so v zavetju bivališča reševale svet. Nastala je tišina in ob 11ih smo v toplih spalkah že vse sladko spale.
V nedeljo smo se v intervalih zbudile v jasno jutro, oskrbnik je poskrbel za zajtrk, me pa smo skovale plezalni načrt. Tako smo se v dveh trojnih navezah podale v Vršiče splezati Lukmanovo (Nataša, Nika S., Barbara) in Lepo smer (Emira, Nika K., Vesna), Nina pa se je čez vse okoliške hribe počasi odpravila v dolino.
Med hojo smo par minut razmišljale zakaj nas bolijo mišice na najbolj nenavadnih delih telesa in prišle do ugotovitve da je to od nogometa.
Sklenile smo, da je včasih fajn nekam it, čeprav brez velikih načrtov in se samo dobro imet, če pa zraven splezaš fletno smerco pa je še toliko lepše.
Hvala punce za ples, smeh, zabavo in plezanje. <3
Se vidimo drugo leto :)
Naj živi ŽAOŽ!