Večer v nedeljo, Gore: Prednost Trenti / Majhna in raznolika / Šmarna gora: Poškodovala se je med nočnim sankanjem

Prednost Trenti

Tatjana Vrbnjak: Gorazd Gorišek, avtor vodnika Razširjena slovenska planinska pot

Vodnik Razširjena slovenska planinska pot je na zadnjem slovenskem knjižnem sejmu dobil nagrado za najlepšo slovensko poljudno knjigo z obrazložitvijo, da uporabniku vodnika, planincu oziroma gorniku jasno in pregledno ponudi osnovne podatke.

Kako ste začeli pisati, kaj vas žene, da skušate tako približati gorski svet ljudem?
"Nazadnje sem pisal spise pri slovenščini v srednji šoli, a moj sodelavec Dušan Škodič, ki piše v Planinski vestnik in je tudi avtor gorniškega romana, me je kljub temu nenehno prepričeval, naj o svojih gorniških izletih kaj napišem. Tri, štiri leta sem mu odgovarjal, da tega ne znam, da naj to delajo drugi, potem sem se naveličal in sem mu prinesel pokazat svoje zapiske, ki sem jih delal po gorniških turah zato, da bi stvari ne pozabil - bila so to bolj moja osebna doživetja, nekakšen dnevnik. Ko jih je bral, je rekel, da bi me bilo sicer treba malo obrusiti, a da so v redu. Tako sem začel leta 2008 objavljati Gorniška potepanja na spletnem portalu Gore-ljudje, kasneje sem začel pisati še za Planinski vestnik. Po rojstvu hčera mi je za oboje preprosto zmanjkalo časa in po štirih letih sem z dvestoto objavo Gorniških potepanj prenehal.

Manj smeti, več hrupa

Slovenci veljamo za planinski narod. Kako vidite odnos Slovencev do hribov?
Ena stvar se je od časa moje mladosti nesporno izboljšala: onesnaževanje. Včasih je bilo v Aljaževem stolpu polno smeti, enako na mestih, kjer so počivališča. Še kasneje so bile smeti skrite pod kamni, saj je veljalo, da je tisti, ki jih je skril pod kamen, boljši kot on, ki jih je kar odvrgel ... Zdaj je to povsem drugače. Imam pa zdaj včasih občutek, da bi ljudje, ki zahajajo v hribe, tam radi imeli vedno več stvari, ki jih imajo doma. Tu sem za asketstvo: nikar ljudi v hribe privabljati z vedno večjim udobjem. Osnovno dilemo vidim v tem, ali gre nekdo v gore zato, da tam vidi nekaj, kar tam je in je drugačno kot v dolini, ali pa zato, ker mu drugi človek na goro nekaj prinese in potem tisto tam ima. Morda komu delam krivico - kak oskrbnik bi mi lahko dejal, da jaz to lahko tako vidim, ker mi ni treba skrbeti za vse te stvari, a nekdo da mora. Že mogoče. Kljub temu pa se mi zdi škoda, da so mimo časi, ko je bil oskrbnik nekdo, ki je bil poln informacij, ki je vedel, kako je na kakšni poti, kje je sneg in kje ga ni.

Se je še kaj spremenilo?
Danes v hribe hodimo povsem drugače kot pred 20 leti. Če bi ne bilo tujcev, bi v kočah nihče več ne prenočeval. Vse naše hribe se da osvojiti v enem dnevu in zelo malo je tistih, ki se odločijo za večdnevne ture - vsi bi radi bili še isti večer v dolini. Tudi druženj v kočah skorajda ni več, razen ko se naredi kakšna prireditev.

Kje postaviti mejo

Te pa so zadnji čas postale zelo hrupne, kajne?
Se strinjam. Če smo prišli tako daleč, da moramo sodobnega človeka privabljati v hribe s plakatom, na katerem piše, da bo na koči prireditev ob dobri glasbi, se mi zdi, da smo zgrešili bistvo. Eni pravijo za kakšno kočo, da tam je pa to lahko, ker ni zelo visoko, je zelo dostopno ... A sam se sprašujem, kje postaviti mejo? Četudi se prireditve na kočah kdaj dogajajo celo pod okriljem Planinske zveze Slovenije, ostajam do teh kritičen. Člani PZS včasih hitro pokažemo na druge, sebe pa ne vidimo: pritožujemo se nad gozdarji, ki delajo vlake, ko pa planinci naredimo "kažin" zaradi zabave, da se bomo dobro imeli, pa je to v redu? Take prireditve so včasih tudi dvolične: po eni strani ozaveščajo, kako se je treba v hribih obnašati, pa da se ne sme povzročati hrupa, no, nato pa naredijo veselico. Kaj s tem sporočamo mladim rodovom? Mladim se bo zdelo normalno, da je v hribih veselica, ne bo se jim zdelo nič spornega.

Ali torej iščemo v gorah zdaj druge stvari ko nekdaj?
Težko je posploševati. Motivi za hojo v hribe so pri ljudeh zelo različni. Nekdo hodi gor zaradi športnih užitkov, in če je komu v veselje, da pot, za katero povprečno planinec potrebuje šest ur, opravi v eni, je v redu. In če hoče iti po njej vsak dan, naj gre - v tem ne vidim nobenega problema. Nekdo gre gor zato, da si napolni dušo. Spet kdo zaradi zdravja. Posameznik lahko hodi v hribe iz različnih razlogov, pa ne dela posebne škode. Ko pa se začnejo tja zgrinjati množice, zna biti problem. Povsem nekaj drugega je, če je v koči dobra družba in je tam kitara ali harmonika, kot pa če se postavi ozvočenje.

Zakaj je ozvočenje moteče?
Enkrat sem bil na bližnjem grebenu, ko je bila na koči na meji visokogorja prireditev - slišal sem vse, kot da bi bil tam! Kaj tak hrup pomeni za živali? Kakšni smo potem planinci v očeh biologov, naravovarstvenikov, lovcev? Slednje imamo velikokrat v zobeh, a takih stvari ne počnejo. Včasih gremo predaleč - neki odnos do gora je potreben. Saj tudi v dolini ne moremo početi vsega, kar se nam zazdi, ampak se je treba držati nekih pravil, na gori pa kot da zavore popustijo in nekateri mislijo, da lahko delajo, kar hočejo. Sem velik ljubitelj glasbe, tudi take, ki se vrti na veselicah, a verjemite, da ni glasbe iz zvočnikov, ki bi bila v hribih meni všeč! To tja gor enostavno ne sodi.

Na 350 dvatisočakih

Vaši opisi kažejo, da ste zelo pronicljiv opazovalec, zaznate stvari, ki jih drugi ne.
Včasih mi kdo reče, da je hribe odkril v zrelih letih in so ga navdušili. Jaz sem v hribih zrasel. Doma sem bil v vasi Lokavec, mimo nas gre planinska pot na Lisco in Sveti Lovrenc. V višje hribe pa sem začel hoditi s starši. Leta 1990, ko sem imel 14 let, smo šli cela družina prvič na Triglav. Takrat sem doživel, da je to malo drugače kot doma: tiste bele skale ... Nekaj let smo nato namesto na morje hodili na dopust v gore in enostavno mi je bilo všeč. Vodniki in zemljevidi so me zanimali že kot otroka: planinske karte so se mi zdele lepe, ne samo uporabne. Ko sem spoznal dekle, sva skupaj šla v gore, hodila sva po vedno bolj zahtevnih poteh, čez čas so bili to že plezalni vzponi, zahtevna brezpotja. Osvojenih imava 350 dvatisočakov v Sloveniji, ki imajo ime: kak dan sva stopila na enega, kak dan pa tudi na deset njih, če sva bila na kakšnem grebenu.

Kateri del našega gorskega sveta je še posebej vaš?
Zdi se mi, da so domači hribi, to je tam okoli Lisce in Velikega Kozja, malo bolj moji kot pa kateri drugi. Glede ostalega pa - če že moram odgovoriti, bi v Sloveniji dal prednost Trenti in tistim grebenom, kjer je en svet, še kar velik, kjer ni označenih poti, kjer ni koč in kjer redko srečaš koga, če pa že, pa srečaš sebi podobno dušo. Tisti del je še vedno malo Kugyjevski oziroma Miheličev. Je pa večna dilema, koliko predstaviti ta "zakotna" območja. Srečal sem lovce, nadzornike, ki jim ni všeč, da so v preteklih letih avtorji takšna območja opisovali, kajti ti predeli so zelo pomembni za živali, ki imajo tam mir. Živali, ki živijo na območjih, kjer je večja frekvenca ljudi, so se na to navadile, če pa hodiš po brezpotjih na območju, kjer ljudi ni, se žival veliko bolj splaši. To je tudi problem turne smuke - živali, predvsem gamsi, pozimi rabijo veliko več energije, da se človeku umaknejo, s tem, ko se umikajo, energijo tudi po nepotrebnem trošijo. A v vodniku Razširjene slovenske planinske poti teh dilem ni bilo - tu gre za obljudene cilje, tri četrtine jih je v sredogorju.

Vodnik za povprečnega hribolazca

V vodniku dilem glede izbire ciljev niste imeli. Kaj pa kakšne druge dileme?
Nekdo mi je rekel, da sem z vodnikom stopil nekaj korakov nazaj v primerjavi s tem, kar sem pisal za gorniška potepanja. Sam tega ne doživljam tako: gorniška potepanja sem pisal zase, vodnik pa je namenjen vsakdanjemu, povprečnemu obiskovalcu hribov in gora. Tudi voznik formule ena vozi v cestnem prometu drugače kot na dirki.

 Foto: Robert Balen

Za vsak cilj ste opisali več poti.
Pri vsakem cilju je ena pot glavna, opisani so tudi drugi pristopi. Imel sem možnost odločiti se, katera pot bo osnovna oziroma sva se o tem uskladila skupaj s prejšnjim urednikom Andrejem Mašero. Če se le da, sem skušal narediti krožne poti, ker se mi zdi to bolj zanimivo za pohodnike. Od prve ideje je minilo tri leta in v tem času je bilo dovolj časa poti spet obnoviti in tiste, ki jih še nisem poznal, na novo prehoditi, mnoge tudi z obema otrokoma. Vodnik je namenjen povprečnemu planincu. Tudi istim, ki so prehodili Slovensko planinsko pot in bi radi še kam šli in jim nekaj pomenijo žigi, zato je opisano, kje se ti dobijo, in sploh vsem tistim, ki imajo radi naravo. Narisani so tudi zemljevidi in še dodatna literatura je navedena.  

Tatjana Vrbnjak

OPAZUJTE NARAVO!
Ko gledam opise na internetu, pove Gorazd Gorišek, nekateri priložijo kar 30, 40 fotografij za pot, ki traja le uro ali dve. V tem ne vidim smisla: naravo je treba opazovati. Srečal sem tudi planinca s tablico v rokah, ki je tako zavzeto ves čas gledal vanjo, da se je spotikal na koreninah - pa je bil na markirani poti."

VSEGA NIMATE NA PLADNJU
Gorazd Gorišek v vodniku opozarja tudi na velikončnico na Boču. S tem ko o rastiščih govorimo, jih tudi izpostavimo. Je kakšno manj znano iz tega razloga zamolčal? "Marsikaterega. Opozoril sem le na velikonočnico na Boču in na Cluzijev svišč na Lovrencu - obe rastišči sta poznani. Pri velikonočnici sem napisal, da jo je treba fizično varovati, ker bi sicer 'ljubitelji cvetja' odnesli še zadnjo, pri svišču pa, da jih bo vesten planinec samo opazoval. Manj znanih rastišč nisem izpostavljal. Poleg tega poti ne opisujem od skale do skale, ampak dajem splošno navodilo, kod se hodi, kar tudi pomeni določeno zaščito. Za tak pristop sem se odločil, ker sem prepričan, da je treba človeka privabiti, da gre v gore, a mu ne položiti vsega na pladnju, da bo lahko tudi sam kaj odkril."

Majhna in raznolika

Zora Štok: Slovenija se kot zanimiva turistična destinacija pojavlja na številnih spletnih portalih in na različnih seznamih top ten

Korak po korak si Slovenija utrjuje mesto na svetovnem turističnem zemljevidu. Sprehod po različnih potovalnih spletnih straneh in listanje turističnih vodičev, tudi tistih najbolj priljubljenih in verodostojnih, kot je na primer Lonely Planet, pa ogled prispevkov na nekaterih znanih TV-postajah (CNN na primer) prikažejo Slovenijo v izjemno lepi luči. Kot prijazno, raznoliko deželo, v kateri se v kratkem času premaknemo iz alpskega sveta v morski, hriboviti, panonski in tudi v izjemen podzemni svet. Pravzaprav je kakšna tropska plaža s kokosovo palmo nad belim peskom skorajda edino, kar nam manjka. Ali pa smo posebni prav zato, ker ob vsem, kar Slovenija ima, tega tipičnega znaka najbolj turističnih dežel nihče ne pogreša ...
Tudi številke o obisku tujih turistov v Sloveniji kažejo, da nas običajni turisti in tudi bolj avanturistični popotniki vse bolj odkrivajo. Zdraviliški turizem je sicer tisti, ki še vedno dodobra polni turistične zmogljivosti, a naravne danosti, ki jih po vsej Sloveniji vse bolj vključujejo v promocijo turizma, privabljajo k nam vedno več obiskovalcev. In se tako različne aktivnosti, kot so na primer rafting na Soči, možnosti kolesarjenja, pohodništva in planinarjenja, postavljajo ob bok že uveljavljenim turističnim znamenitostim naše dežele.

  
Dežela dobrih vin z najstarejšo trto na                                        Ljubljana (Reuters)
svetu (Igor Napast)

Blejsko in Bohinjsko jezero, Postojnska jama, Piran, Ljubljana, Kobilarna Lipica, Škocjanske jame, naše alpske doline (Trenta, Vintgar), Ptuj s svojo tisočletno zgodovino, Maribor z najstarejšo trto na svetu in mnoge druge so stalnica ogledov večine tujcev, ki obiščejo Slovenijo. Za tiste, ki pridejo organizirano, seveda poskrbijo agencije, ki jih pripeljejo k nam, individualni gostje pa si obisk seveda priredijo po svoje. In prav tem gostom se skuša Slovenija še bolj prikupiti, sem jim približati, opozoriti na svoje lepote in jih privabiti. Prav zanimivo je včasih spremljati odzive in vtise tistih, ki so Slovenijo že obiskali, pa svoje izkušnje delijo z drugimi člani različni potovalnih in turističnih spletnih strani. Večinoma so odzivi pozitivni, tujci so prijetno presenečeni nad tem, kar vidijo in doživijo pri nas. In ker dober glas seže v deveto vas, se to očitno vse bolj kaže tudi v naraščajočem obisku naše dežele na sončni strani Alp.

Soča za adrenalinska doživetja (Igor Napast)                    Snežna idila na Voglu (Tit Košir)

Slovenija kot Švica, le da je cenejša
V minulih nekaj letih so se Slovenija in nekatera njena mesta, jezera in druge znamenitosti znašli na različnih naj seznamih. Nekateri nas primerjajo s Švico, z dodatkom, da smo veliko cenejši. Zanimivo je bilo na primer tudi priporočilo CNN, da naj Slovenijo obiščejo tisti, ki se bojijo teme. Ta strah si lahko odpravijo z obiskom Postojnske jame, so navedli v oddaji, v kateri so sicer svetovali, katere kraje obiskati, če se kdo želi otresti določene vrste strahu (Machu Pichu na primer, kdor se boji višine), za povrh pa so dodali še podatek, da ima Slovenija s svojimi več kot devet tisoč jamami izjemno bogat podzemni svet. Reklama torej, kakršno bi si, če bi jo naročili in plačali, le težko privoščili.
Na portalu Tourism-review.com se je Blejsko jezero znašlo med desetimi najlepšimi na svetu, v družbi Plitviških jezer, Gardskega jezera, jezera Malawi in drugih. Za povrh se je Bled, poleg Ljubljane, znašel tudi na lestvici stotih mest na svetu po kriterijih portala trivago, ki ocenjuje sorazmernost ponudbe in cen v posameznem mestu in tudi namestitve. Poleg tega najdemo Slovenijo kot priporočeno destinacijo med vsemi, ki se želijo izogniti turistični gneči in poležavanju po sistemu all inclusive oziroma jim je ljubše ob obisku neke dežele odkrivati njene posamezne znamenitosti, skrite točke, kulinarične posebnosti, se ukvarjati z različnimi športi in se naužiti čudovite, neokrnjene narave in nadihati svežega zraka. Doživeti vsem od adrenalinskega raftanja po brzicah Soče do pomirjujočega ribarjenja v Bohinjskem jezeru.

  Ribolov za sprostitev (Marko Vanovšek)

Bližina evropskih prestolnic
Poleg tega je Slovenija blizu nekaterih še bolj znanih turističnih točk. Dunaj, Budimpešta, Praga, Benetke, Zagreb in hrvaški Jadran so na dosegu roke, dosegljivi v nekaj urah. Smo torej odlično izhodišče tudi za tiste, ki si poleg Slovenije želijo ogledati še kraje v njeni bližini. Kar naši turistični delavci tudi vse bolj izkoriščajo, seveda tako, da turiste čim bolj dolgo zadržijo pri nas.
Po podatkih Svetovne turistične borze (WTM) je bila za leto 2014 predvidena petodstotna rast na področju turizma, kar kaže, da se svetovni turizem krepi tudi v kriznih časih. V turističnem poslu se v enem letu obrne okoli 2100 milijard dolarjev, statistika še pravi, da vsako leto potuje okoli milijarda ljudi in ustvari okoli 7,5 milijarde nočitev. Številke kažejo, da turizem v ožjem pomenu ustvari okoli tri odstotke svetovnega BDP, če panogo pojmujemo širše, torej s posli, povezanimi s turizmom, pa je ta odstotek celo devet. Najhitreje rastoči turistični trgi so sicer Azija, Latinska Amerika in Srednji vzhod.
Slovenija v vseh teh tokovih seveda išče svojo priložnost. Čeprav je majhna, se zna uveljaviti, predstaviti svetu, slediti potrebam novodobnih turistov. Mlajše generacije imajo drugačna pričakovanja od prejšnjih, internet oziroma svetovni splet je naredil svoje - dostopnost informacij, izmenjava izkušenj, lažje organiziranje samostojnih poti, za ponudnike pa to seveda pomeni tudi hitrejšo, učinkovitejšo ponudbo, sploh če so spletne strani sodobne in prijazne uporabnikom.

Zora Štok

Šmarna gora: Poškodovala se je med nočnim sankanjem

V soboto se je okoli 21.25 po poročanju Centra za zaščito in reševanje RS med sankanjem s Šmarne gore v Ljubljani mlajša ženska zaletela v drevo in se hudo poškodovala. Posredovali so reševalci RPL, ki pa ni niso mogli do poškodovane, zato so na pomoč prišli reševalci GRS Ljubljana, ki so poškodovano osebo prenesli do reševalnega vozila, kjer so jo prevzeli reševalci in jo prepeljali v bolnico. (spletno uredništvo)