Alpinistični klub Vertikala - Andraž Avbelj: Ideja je bila, da bi z Lukatom doživela vsaj malo zimskega vzdušja, mogoče celo ... ... - v idealnih razmerah
... kakih deset metrov škripavca, pa bi bila čisto zadovoljna.
Zapeljala sva se na Mangartsko sedlo, tam je vse zgledalo po pričakovanjih, par zaplat snega in to je to, tudi Mangart je zgledal čisto kopen na vzhodni strani, razen zadnjih 200 metrov pod vrhom.
Vse se je spremenilo, ko sva čez eno uro bedasto gledala v Slovensko smer, ki je bila zalita skoraj do dna. Do začetka grape sva si še pomagala z zajlami, potem pa so le-te izginile pod kupi pomrznjenega snega in tako sva do vrha pikala v popolnih razmerah.
Na 2/3, ko se smer obrne proti levi, se je začela prava veselica.
Najprej sva kar nekaj časa iskala nadaljevanje poti, nato sva našla bledo markacijo, ki naju je usmerjala v nek zlovešč graben in proti na videz čisto neprehodnim prehodom.
Po dolgi čik pavzi za živce sva rekla ajde kar bo pa bo.
V zlovešč graben, pa potem malo navzdol, sledilo je par prečnic in pa ultra izpostavljen prehod na snežišče, ki vodi do vrha.
Vse to v takih razmerah, ki jih lahko samo sanjaš.