Primož Blaha: ... na Kepo
Večkrat sem že napisal, da je Kepa ne le gora, temveč pravo pogorje. Po kar nekaj poteh in brezpotjih sem se že povzpel na vrh, tokrat smo končno opravili tudi vzpon po SV grebenu. Preko Ljubelja in do parkirišča pod Bertahütte ni tako malo vožnje, vendar je vredno za drugačen pogled s tiste strani.
Gozdna cesta ni v najboljšem stanju, pripelje pa do okoli 1200 m, kjer je zapornica in večje parkirišče. Od tam ni daleč do koče na 1567 m, kjer se odpre pogled na mogočno Kepo in njen SV greben. Pot po grebenu sicer ni markirana, a je kljub temu dobro označena z rdečimi pikami, skozi rušje vodi poseka, tako da težav z orientacijo ni. V spodnjem delu je bolj strm del (I-II), nato nekaj lažjega vzpona skozi rušje, višje pa dokaj odprt skrotast svet, kjer je treba ponovno občasno prijeti za skalo. Malo pod predvrhom smo si vzpon popestrili s plezanjem po lepih ploščah (II-III), ki se jim pot sicer izogne prav po grebenu. Skratka, prav zanimiv vzpon zmerne težavnosti.
Na vrhu smo malo poležali, nato pa sestopili po ne najbolj prijetni markirani poti, ki se nam je kar nekoliko vlekla nazaj do koče. Pot je precej obljudena, meni je gotovo bolj všeč tista z naše strani. Mimogrede, kot zanimivost: lani smo 4. junija še prav dobro smučali s Kredarice, letos pa je tudi na severnih legah komaj kakšna zaplata snega – zato pa že toliko več cvetja in mrčesa. Na koncu smo tudi pogrešali kakšno vodo za osvežitev, saj so razmere povsem poletne.