Nedelo, Rekordno - Dejan Ogrinec: Plezalni center Ljubljana - Na tisoče trnovih stopnic za osem tisoč oprimkov
V Ljubljani v torek odpira vrata nov plezalni center z za naše razmere izjemnim številom plezalnih smeri, arhitekturo in smelostjo. Vse, ki ne obolevajo za fovšijo, bo osupnil. Česa takega še ne – tri dvorane, najvišja meri 17 metrov, 100 boulder problemov, 110 smeri samo v veliki dvorani so podatki, ki center postavljajo med večje srednjega razreda.
Center je ob Pesarski ulici v Štepanjskem naselju, na vrhunski lokaciji bližnje Ljubljanice z nešteto potmi za ogrevalno tekanje, zrasel na za današnje čase malce nenavaden način – kot popolnoma zasebna naložba. Na pobudo obeh Matjažev, prvi se piše Jeran, drugi Doljak, je približno dva milijona evrov vreden projekt zagnalo devet posameznikov in pet podjetij, zaupanje vanj pa je pokazala tudi ena od bank z odobritvijo posojila. Skoraj vsi lastniki so iz plezalnega okolja, poudarjata oba. Sta tudi prepričana, da če ne bi bilo tako, bi se zataknilo pri vsaj eni od številnih ovir, ob katere so trčili na triletni poti, ki je bila na trenutke že podobna sizifovemu delu. Še posebej pa je zanimivo, da za objekt niso prišla nobena sredstva, recimo iz različnih skladov EU ali morda državnih rezerv za razvoj športa, kot nekateri namigujejo in trdijo pri pogovorih ob kavi. Kot rečeno, denar investitorjev, pridne roke sodelavcev in zaupanje banke v projekt, ki je za večino uspešnih poslovnežev sanjski, je ob nori zagnanosti obeh Matjažev postal kruh in meso.
Tisoči skulpturic
Kdor bo z ljubeznijo pobožal bleščeče nove oprimke, po domače grife, in se na njih zavihtel navzgor, si še predstavljati ne more, kaj vse je potrebno, da bo teh 8183 kosov plastičnih skulpturic, pritrjenih z enakim številom vijakov v leseno steno, 780 kompletov (vponka in vrv), 780 svedrovcev za varovane in 90 sidrišč, ponujalo plezalne užitke. Končno dejanje, za plezalce pa edinega pomena, torej plezalne smeri, so samo svečka na torti, saj je ekipa postavljalcev zatrdila, da je to čista zabava, kot privat party. »V vseh teh dinamičnih letih sva bila samo enkrat, en dan, v gorah, pa še takrat v taki megli, da nisva vedela, kje sva, razen da sva šla na Kukovo Špico,« je izjavil prvi Matjaž, po domače Džeri, v osebni izkaznici Jeran. Prvi zato, ker je to njegov že sedmi projekt poskusa postavitve resne plezalne dvorane in prvi, ki je izveden. Prvi je Džeri tudi zato, ker je k njemu nekoč v plezalni uk prišel drugi Matjaž, Primorec Doljak, in se pustil zasvojiti ne samo temu športu, ampak tudi dolgoletni ideji, že skoraj slovenski plezalni travmi, imeti resno dvorano, da ne bo treba ob vremensko slabih koncih tedna hoditi plezat k sosedom v Avstrijo. In prevzel skrb za poslovno izvedljivost projekta.
Lokacijo za center sta poiskala leta 2010, dveletni načrt pa se je raztegnil v triletnega. »Kadar sva upala, da se nekaj ne bo zgodilo, se je zgodilo prav tisto in še dvakrat huje,« se zdaj samo še smejita vsemu, kar ju je doletelo. Pogosto so težave nastopale zaradi različnih informacij z različnih koncev. »Nekje so trdili to, drugje ono. Hišno številko bomo dobili, ko bomo imeli uporabno dovoljenje. Drugje pa so trdili ravno nasprotno.« Najdlje so obtičali zaradi napačne višine gradnje, zapisane v občinskem prostorskem načrtu, kar so zagrešili birokrati, priznal pa te napake ni nihče. Iz zagate ju je rešila samo sreča. Ob tem so morali urejati še širše urbanistično območje, saj občina zdaj tam načrtuje tudi druge športne objekte. »Najhuje je pri naši birokraciji to, da če uradnik že mora narediti korak, ga bo raje nazaj kot naprej,« je bil piker eden od obeh Matjažev. Pohvalila pa sta župana mesta.
V nasprotju s splošnim mnenjem, da se fanta zabavata, žal ni bilo tako. Matjaž Jeran je ves ta čas vodil svojo plezalno šolo, s katero je marsikomu povzročil žulj zavidanja. To je počel zato, da finančno preskrbi svojo družino in oba otroka, in se hkrati na svoji koži naučil, zakaj se najeti prostori ali majčkene telovadnice, ki sicer imajo plezalno steno, ne obnesejo, če se človek dela loti zares, pa čeprav je to samo učenje plezanja. Da ne omenjamo, da je pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah, Pures, začel veljati 1. januarja 2012 in je bilo laže narediti novogradnjo kot preurejati staro skladišče. Tu se skriva tudi odgovor, da fanta nista gradila tega gradu na oblakih, po besedah nekaterih kolegov, zaradi sebe, ampak zakonov.
Panožni pomeni
Zanimivo je tudi, da za objekt, ki je dobil licenco olimpijskega komiteja za nacionalni panožni športni center, Fundacija za šport v poročilu za leto 2013 trdi, da je samo objekt srednjega panožnega pomena. Zaradi teh črk na papirju plezalni center ni dobil obljubljenih in pričakovanih finančnih sredstev. Planinska zveza Slovenije mu nasprotno priznava status najbolj pomembnega objekta za razvoj plezanja v državi, a več kot te besede tudi od tam ni prišlo, če odštejemo dogovore, da bodo lahko inštruktorji PZS pod ugodnejšimi pogoji najemali dvorane.
Vodja gradbišča, Matevž Jerman, član odseka AO Matica, med obiskom ni imel časa za izjavo. Vseh detajlov, potrebnih za dokončanje, je (bilo) v torek še čez glavo; čeprav traja obsedno stanje že od lanskih prvonovembrskih praznikov. Pa niti ni bilo treba reči kaj modrega. Sprehod po centru, vsa dovršenost, ob podatku, da pri nas še nihče ni naredil česa vsaj malo podobnega, je dovolj. Tudi projektantski biro Elea je ob njem osvajal nove teritorije znanja.
Pri enem od izvajalcev, podjetju, ki je nastalo iz šestih nezaposlenih in je postavilo vse plezalne objekte v stavbi, so tako zadovoljni z Matjažema, bodočima direktorjema, da so za konec, sami od sebe, sklenili, da postavijo dodaten lesen boulder (manjšo steno) zastonj. Iz veselja.
Zanimivo je tudi, da jih je naš izdelovalec oprimkov rahlo zafrknil. Kupili so za dobro tretjino preveč oprimkov. Ampak Matjaž & Matjaž se ne sekirata. To je bil le pljunek v morje ob vseh težavah in stroških, s katerimi sta se spopadala v teh treh letih. Doljak je bil na meji preživetja, po najetih sobah in z minimalno hrane. »Ves moj denar je šel samo za bencin, da sem se zaradi gradnje lahko vsaj vozil naokoli!«
Za konec, da odpravimo dvomljivce, zavistneže, češ da centru sreča ne bo mila. Eden od Matjažev, ta drugi, se je med gradnjo spopadel s hudo in zoprno boleznijo, ki bi marsikoga spravila ne samo na kolena, ampak pod rušo. Borec se je bolezni uprl na svoj način. Izstradal jo je s postom in zmagal. Brez pomoči uradne medicine. Tudi ta bitka je pokazala, da je pripravljen narediti vse, da bo plezalni center, ki sta ga snovalca zastavila po pivu ali dveh, deloval, pa če bo treba izstradati še kakšnega prisesa. Telesnega ali birokratskega.
Dejan Ogrinec